Po sledeh prostorskega apartheida

Po sledeh prostorskega apartheida

Oddaja
17. 8. 2016 - 12.00

Cape Town, drugo največje južnoafriško mesto, je danes, 22 let po odpravi apartheida, meka za poslovneže, mlade izobražence, investitorje in turiste. Postalo je šolski primer glokalizacije, s svojo burno zgodovino, zaznamovano z dolgim obdobjem kolonizacije in apartheida, pa se spopada še danes. Obdobje med letoma 1948 in 1994 v južnoafriški zgodovini upravičeno velja za najtemnejše. Apartheid oziroma politika rasnega razlikovanja je postala uradna državna politika, skladno z oceno, da so temnopolte rase na nižji razvojni stopnji, pa je bela manjšina vse nebele rase naselila v rezervate daleč izven mest, ki so obsegali manj kot 13 odstotkov državnega ozemlja. Ozadje te problematike nam osvetli Nico Kotze, antropograf iz Univerze v Johannesburgu:

Izjava

Rasna segregacija je še danes močno prisotna v vseh porah južnoafriškega družbenega življenja. Hiter in intenziven razvoj mest v preteklih 22 letih je sicer dvignil življenjski standard povprečnega prebivalca Cape Towna, a je po drugi strani za to zahteval svojo ceno. S tem ko se je mesto začelo odpirati, je privabilo nešteto investitorjev, ki danes kupujejo zemljo in nepremičnine, posledično pa je začelo primanjkovati stanovanjskih objektov. Več o stanovanjski problematiki danes in v času apartheida nam pove Ryland Fisher, novinar in poznavalec rasnega razlikovanja v postapartheidski Južni Afriki:

Izjava

Eden izmed bolj znanih primerov nasilne preselitve ljudi je t.i. District Six. 11. februarja 1966 je vlada Južne Afrike mestni okraj Cape Towna, imenovan District Six, razglasila za območje bele rase in z območja deložirala na tisoče pripadnikov nebelih ras. Zgodbo povzame Fisher:

Izjava

Nesrečno podobne zgodbe pa se v Cape Townu odvijajo še danes - in ni jih malo. Pred kratkim je v medije prišla zgodba iz predmestja Woodstock, kjer je zasebna investicijska družba Woodstock Hub kupila nepremičnino, zaradi česar bo še ta mesec dom izgubilo 28 najemnikov stanovanj. Po trditvah družbe naj bi jih izselili zaradi dvoletnega neplačevanja najemnine, stanovalci pa trdijo, da v zadnjih dveh letih, kolikor časa je nepremičnina v lasti omenjene družbe, z družbo ni bilo možno vzpostaviti stika. Po njihovem je to namerna poteza, s katero si je Woodstock Hub olajšal njihovo deložacijo. Postopek deložacije v primeru, da  konfliktov med lastniki in najemniki ni, oriše Kotze:

Izjava

Pokrajinska vlada zahodnega Cape Towna je leta 2010 izdala program obnove mestnega jedra Cape Towna, ki je predvidel zagotovitev več stanovanjskih objektov, delovnih mest in privabljanje investitorjev. Kotze nam poda oceno implementacije zadanih ciljev in navede še po svojem mnenju enega glavnih problemov stanovanjske problematike Cape Towna:

Izjava

Leta 1994, po odpravi apartheida, je na oblast v Južni Afriki prišel Afriški narodni kongres, ki vlada še danes. Nelson Mandela, prvi predsednik, je še istega leta predstavil socioekonomski rekonstrukcijski in razvojni program, ki bi se izvajal v sodelovanju s civilno družbo ter zasebnimi in državnimi podjetji. Namen programa je bil rešiti glavne težave, ki so v tistem času pestile državo - zagotovila bi se stanovanja, pitna voda, zdravniška oskrba in javna dela, elektrifikacija podeželja in izvedba zemljiške reforme. Program je bil zastavljen dokaj optimistično in v večini točk nerealiziran. Nadaljnji vladni ukrepi so bili zastavljeni še bolj nesistematično, glavni razlog pa je v večini primerov manko finančnih sredstev. Več o naporih za obnovo mesta Cape Town nam pove Kotze:

Izjava

Zakaj vsi očitki južnoafriški vladi o nezadostnem bojevanju zoper segregacijo niso na mestu, nam oriše Fisher, ki poda tudi primerjavo družbenega položaja črncev in belcev v današnjem času:

Izjava

Podobno mnenje s Fisherjem deli tudi Kotze:

Izjava

Južnoafriška vlada se je reševanja stanovanjske problematike lotila tudi s postavljanjem naselij montažnih hiš. Na podeželju, kjer je zemlja cenejša, je tako zraslo ogromno stanovanjskih grupacij, t.i. montažne hiše pa so bolj kot ne podobne barakam. Med stanovalci se je jih je oprijel izraz koncentracijska taborišča, življenjski pogoji v teh naseljih pa naj bi bili še slabši kot v času apartheida. Zakaj vlada ni bila sposobna projekta izpeljati učinkoviteje in kje sam vidi možnost izboljšanja stanovanjskih pogojev? Fisher:

Izjava

Na situacijo podobno gleda tudi Kotze, ki izpostavi še dejstvo, da se s pomanjkanjem stanovanjskih objektov v Južni Afriki ne spoprijemajo zgolj Južnoafričani:

Izjava

Fisher nam poda še lastno oceno vladnega spoprijemanja s stanovanjsko problematiko v zadnjih 22 letih:

Izjava

V mestu se je tekom vse pogostejših primerov deložacij vzpostavilo nekaj gibanj in iniciativ za pomoč ljudem, ki jim grozi deložacija. Ukvarjajo se predvsem s pravnim svetovanjem, nekatere pa so začele tudi z organiziranjem kampanj. Več o vsakdanjih problemih, s katerimi se spopadajo na podeželje preseljeni Južnoafričani, in o pomenu odpora zoper te krivice pove Fisher:

Izjava

Po 22 letih južnoafriške demokracije tako še vedno ni moč reči, da je apartheid v celoti del zgodovine. Država se je po formalni odpravi te politične doktrine znašla pod budnim očesom mednarodne skupnosti - seveda se je pričakovala čim hitrejša transformacija družbe in družbenega sistema. Tovrstne prakse, kot je danes predstavljena, kažejo, da Južna Afrika pri implementaciji demokracije pretirano ne odstopa od že ustaljenih praks mnogih drugih formalno demokratičnih držav. Več o videnju Južne Afrike s perspektive mednarodne skupnosti in o pritisku, ki se je vzpostavil s še danes trajajočim spopadanjem z rasno segregacijo, zaključi Fisher:

Izjava

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.