Kraljestvo političnih dvoživk

Aktualno-politična novica
20. 8. 2022 - 15.00

Kenijski politični sistem skozi prizmo letošnjih predsedniških volitev
 / 19. 8. 2022

V Kultivatorju smo včeraj obravnavali aktualnopolitično situacijo v Keniji, kjer je na predsedniških volitvah zmagal William Rúto, ki je premagal Raílo Odíngo, izbranca odhajajočega predsednika države. Danes obravnavamo politično zgodovino teritorija, ki ga je nemški misijonar in raziskovalec Johann Ludwig Krapf na svojih poteh konec 19. stoletja poimenoval Kenija oziroma "božje počivališče", kot  je večina staroselskih poimenovanj v 19. stoletju s tem izrazom imenovala Mount Kenya, sicer drugi najvišji vrh afriške celine.

Območje današnje Kenije je bilo z lovci-nabiralci poseljeno že v neolitiku, v prvem stoletju po Kristusu pa so se ob obali Indijskega oceana razvila samostojna mesta, ki so se vzpostavila zaradi žive čezmorske trgovine z Arabci in Perzijci. Poleg avtohtonega svahilija iz skupine bantujskih jezikov sta lingua franca postali še arabščina in perzijščina. Današnje drugo največje kenijsko mesto Mombása se je iz manjše luke, ki so jo arabski trgovci osnovali v devetem stoletju, do prihoda prvih Evropejcev v petnajstem stoletju razvilo v najpomembnejše pristanišče na obali svahilija, ki se razteza skozi današnjo Kenijo, Tanzanijo in Mozambik. Svahili dejansko pomeni “ljudje obale”.

Prvi evropejci, ki so želeli potešiti svojo lakomnost po začimbah, slonovini in zlatu so bili Portugalci, ki so Mombaso sprva zavzeli leta 1528. Takratno večinsko arabsko prebivalstvo ni ostalo ravnodušno in slabih petdeset let kasneje je ajuransko cesarstvo, islamski sultanat na ozemlju današnje Somalije, v skupni vojaški ofenzivi z omanskim imamatom zavzelo Mombaso in druga mesta na obali svahilija. Portugalci niso želeli ostati praznih rok in so po ponovnem zavzetju mesta premeteno sklenili, da bodo namesto prelivanja krvi vzpostavili protektorat, ki mu vladajo arabski pooblaščenci. Nadaljnih tristo let kolonialne zgodovine bomo prepustili v študij vedoželjnim.

Vse od belgijskega kolonializma do aktualne vlade v DR Kongo
 / 3. 4. 2019

Leta 1885 nato nemško cesarstvo vzpostavi protektorat nad območjem, ki ga takrat obvladuje zanzibarski sultan. Po Evropi so se v tistem času širile novice o velikanskih rudnih bogastvih na območju današnje Demokratične republike Kongo, ki se jih je polastil belgijski kralj Leopold II., britanski imperij pa ni želel ostati praznih rok. Ker pa ni imel ustreznih finančnih sredstev za kolonizacijo tega območja, je angažiral zloglasno Imperial British East Africa Company (op. a. glej str. 29) škotskega trgovca in ladjarja Williama Mackinnona. V zameno za začrtanje južne kenijsko-tanzanijske meje, ki bi Britancem onemogočila širjenje proti jugu, je MacKinnon dosegel umik nemškega cesarstva iz britanske Bugande, območja ob Viktorijinem jezeru, ki ga napaja Beli Nil. Njegova prioriteta je bila izgradnja železniške povezave med Mombaso in Bugando, današnjo Ugando, ki bi vzpostavila najkrajšo pot med rudniki in njegovim ladjevjem v Indijskem oceanu. A to je hudo ujezilo francoski imperij, ki je prav tako imel apetit po rudnih bogastvih kongovske nižine, zato je zagrozil, da bo vojaško podprl belgijski in nemški apetit. Britanska diplomacija je tako leta 1890 sprejela sporazum z nemškim in francoskim cesarstvom, ki je Franciji podelil protektorat nad Madagaskarjem. V zameno so Francozi podprli začrtanje nove meje med Nemško Vzhodno Afriko - današnjo Tanzanijo - in britansko Bugando. Sporazum je Britancem podelil nadzor nad območjem zgornjega Nila: od Viktorijinega jezera pa vse do izliva v Sredozemsko morje na območju okupiranega Egipta. In osvajanje Kenije se je lahko zares začelo.

V naslednjih petdesetih letih so osrednje notranje višavje, dom več kot milijona pripadnikov ljudstva Kikúju, poselili britanski in drugi evropski kmetje. Do konca druge svetovne vojne jih je na tem območju živelo že okrog 80 tisoč. Prisvajanje zemlje je netilo spore s staroselskim prebivalstvom, dodatne napetosti pa je povzročila uvedba kolonialnih davkov. Sledil je množičen eksodus ruralnega staroselskega prebivalstva v mesta in druge urbanizirane zaselke ter zametki političnega organiziranja kenijskega nacionalizma. Predstavniki ljudstva Kikúju so se organizirali v gverilsko Vojsko zemlje in osvoboditve Kenije in leta 1952 začeli organiziran vojaški odpor proti kolonialnim gospodarjem, imenovan vstaja Máu Máu. Britanska oblast je vstajo v petletni vojni brutalno zatrla, a politične težnje po neodvisnosti so ostale. Kolaboranti z britanskimi oblastniki so se nato organizirali v stranko Kenijska afriška narodna zveza, krajše KANU, in Združeno kraljestvo je Keniji podelilo samostojnost 12. decembra 1963. Prvo vlado je leto kasneje sestavil predsednik KANU Jomo Kenyatta. Več o obdobju kenijskega narodnega prebujanja kolumnist in karikaturist Patrick Gathara, urednik spletnega portala The Elephant.

Gathara1

Kaj kmalu so se začeli kazati prvi notranji medetnični konflikti. Britanski kolonialisti so leta 1962 namreč ignorirali rezultate referenduma o samoodločbi somalijske manjšine v Keniji, na katerem se je skoraj devetdeset odstotkov takratne dvomilijonske somalijske manjšine odločilo priključiti Somaliji, ki se je britanske nadoblasti uradno rešila leta 1960. Po razglasitvi kenijske neodvisnosti se je prebivalstvo Severovzhodne province odločilo z orožjem izbojevati neodvisnost. Izbruhnila je državljanska vojna Šifta, v svahiliju izraz za bandite, ki jo je Jomo Kenyatta v prizadevanjih za ohranitev ozemeljske celovitosti nasilno zatrl.

Gathara2

V štirinajstih letih svoje vladavine je nato Kenyatta začrtal smer politike po etničnih linijah, s katerih Kenija še vedno ni uspela v celoti zaviti. Z agrarno reformo je odvzel zemljiške pravice nekdanjim kolonialnim oblastnikom in beli eliti ter jih podelil večinoma zgolj političnim predstavnikom ljudstva Kikúju. Njegov podpredsednik Jaramogi Ogínga Odínga, oče letošnjega poraženca predsedniških volitev Raile Odinge, je v poskusu odmika od tovrstnih politik iz oporečnikov KANU leta 1966 ustanovil opozicijsko stranko Kenijska ljudska zveza, krajše KPU, ki pa je bila do smrti Kenyatte leta 1978 prepovedana.

Gathara3

Oblast je nato prevzel Daniel arap Moi, ki ga je Kenyatta na mesto podpredsednika imenoval leta 1967, potem ko je zaradi političnega izdajstva odslovil Ogíngo Odíngo.
 
Gathara4

Mkwai Kibaki je na predsedniških volitvah leta 2002 kandidiral kot kandidat Liberalno demokratske stranke, sestavljene iz političnih oporečnikov KANU, med njimi tudi Raíla Odínge. Skupaj z drugimi predstavniki opozicije so se združili v Narodni zvezi Mavrične koalicije. Daniel arap Moi je zato za svojega naslednika izbral Uhuruja Kenyatto, ministra za lokalno samoupravo v vladi. Prebrisana kampanja, ki je prvič v zgodovini kenijskih volitev skušala preseči etnične delitve in volivce povezati v opoziciji kleptokratskemu Moiu, je bila uspešna in Kibaki je zmagal volitve. Prvi mandat Kbákija je zaznamovala reformistična politika; vzpostavil je brezplačno primarno izobraževanje in več kot milijon otrok je prvič prestopilo šolski prag. Tihi dogovor Kibákija in Odínge je bil, da Odinga kot tedanji podpredsednik na volitvah leta 2007 kandidira za predsednika države na listi Narodne zveze Mavrične koalicije. A Kibáki je to obljubo požrl ter napovedal vnovično kandidaturo. Odingi ni preostalo drugega, kot da se z nasprotniki Kibákija poveže v novo politično formacijo.

Gathara5

Prilezli smo do konca pregleda kenijske politične zgodovine. Obdobje po ustavodajnem referendumu namreč zaznamuje obrat v kenijski politični kulturi, o čemer več po glasbenem premoru.

Chini Chini ft. Mejja

Poslušate oddajo Južna hemisfera na Radiu Študent. Do glasbenega premora smo karseda nadrobno skušali opisati politično zgodovino Kenije vse do ustavnega referenduma leta 2010, ki je močno spremenil državni politični sistem. Kako, povzema Matt Carotenúto, profesor afriške zgodovine in prodekan mednarodnih in medkulturnih študij Univerze St. Lawrence v New Yorku.

Carotenuto1

Ustavodajni referendum je zamenjal kenijsko ustavo iz leta 1962. To je ustvaril krog politikov okoli Joma Kenyatte po modelu drugih britanskih protektoratov v Afriki, ki so se osamosvajali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekdanje regije iz časa kolonializma je z referendumom leta 2010 zamenjalo 47 okrajev, na čelo teh volivci vsake štiri leta izvolijo guvernerja ali guvernerko. Enodomni parlamentarni sistem je zamenjal dvodomni. V spodnjem domu - narodni skupščini - zaseda 349 poslancev, od tega jih je 290 izvoljenih v volilnih okrožjih, 12 jih imenujejo stranke glede na proporcionalni sistem, 47 mest pa je rezervirano za ženske, ki kandidirajo na ločenih listah. V senat z 69 sedeži je izvoljenih 47 kandidatov posameznih volilnih okrožij, 12 mest je rezerviranih za ženske kandidatke, dve za predstavnike mladih in dve za invalide. Winnie Mitullah, raziskovalka in profesorica na Inštitutu za razvojne študije na univerzi v kenijski prestolnici Nairobi, je prepričana, da je bilo določilo, ki je vzpostavilo kvotni sistem, nujno za prelom s kolonialno dediščino patriarhata.

Mitullah1

Če še leta 2017 v narodno skupščino ni bila izvoljena nobena ženska, razen tistih, ki so kandidirale na ločenih listah, so na letošnjih splošnih volitvah Kenijke in Kenijci s skupnih strankarskih kandidatnih list izvolili že 26 poslank narodne skupščine, sedem guvernerk in tri senatorke. Proces vedno večje zastopanosti žensk v državnih institucijah je pomemben tudi za nadzor nad zakonodajnimi postopki, ki urejajo področje ženskih reproduktivnih pravic, materinstva in izobraževanja, poudarja Mitullah.

Mitullah2

Ustava zagotavlja tudi pravico do brezplačnega javnega izobraževanja. Kenijski izobraževalni sistem poleg brezplačnega primarnega od leta 2008 nudi tudi delno brezplačno sekundarno in terciarno izobraževanje, ki pa sta vezana na odločitve posameznih okrajev in nista univerzalno dostopna.

Mitullah3

Nova kenijska ustava je ločila sodno od izvršilne veje oblasti. Predsednika vrhovnega sodišča tako ne imenuje več predsednik države, temveč sodni svet, ki predlog kandidata pošlje v potrditev parlamentu. Kljub naštetim spremembam je javnost nezadovoljna z implementacijo ustavnih določil v praksi.

Carotenuto2

A države ne definirajo zgolj njene politične institucije, temveč predvsem način, kako poskrbi za svoje državljane in državljanke. V prvem mandatu predsednika Uhuruja Kenyatte se je Kenija začela močno zadolževati, da bi lahko financirala projekte na področju logistike in prometne infrastrukture. Največji kenijski posojilodajalec je Uvozno-izvozna banka Kitajske, ki je zgolj za izgradnjo hitre železnice na relaciji Nairobi - Mombasa Keniji dala posojilo v vrednosti 3,6 milijarde evrov.

Gathara6

Leta 2015 je revizija kenijskega računskega sodišča pokazala, da je strošek plač v javnem sektorju od leta 2013 dosegel polovico vseh letnih državnih prihodkov. Ob tem je država dve leti izplačevala plače kar 12.000 slamnatim uslužbencem. Zmagovalca letošnjih predsedniških volitev Williama Rúta, ki je v volilnem programu v več točkah obljubil odločen boj proti korupciji, tako čaka zahtevno delo.

Gathara7

Če želi ostati na oblasti, bo moral spretno krmariti med možnostmi, ki mu jih daje izvršilna oblast, in kompromisi, ki jih bo njegova stranka Kenya Kwanza morala sprejemati z manjšino v narodni skupščini, ob tem pa pozorno poslušati glas ulice - oziroma izogniti se hujskanju k nasilju. Kampanja Raíle Odínge na prejšnjih splošnih volitvah je namreč nezadovoljstvo prebivalcev nad težavno ekonomsko situacijo usmerila v uspešno somalijsko manjšino.

Mitullah4

Kenija je torej na pomembnem razpotju. Za mednarodno skupnost še naprej ostaja najpomembnejša gospodarska in politična sila v vzhodni Afriki; je ključen zaveznik Združenih držav Amerike v boju proti tako imenovanemu islamskemu terorizmu v Afriki in pomemben trgovinski partner svojim sosedam brez izhoda na morje. Južna soseda Tanzanija je v obdobju okrevanja po pandemiji koronavirusa lani postala njena najpomembnejša trgovska partnerka, kar se pozna na njeni gospodarski rasti. Je tudi manj zadolžena, kar na mednarodnih finančnih trgih investitorjem vliva več zaupanja. Charlie Robertson, finančni analitik in avtor knjige The Time-Travelling Economist, opozarja, da je Kenija na poti k dolžniški nesposobnosti, v kakršni sta se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi podobnega zadolževanja znašli Mehika in Argentina. Tanzanijsko gospodarstvo je na drugi strani precej bolj zdravo, in Robertson napoveduje, da bo Kenijo prehitela v zgolj nekaj letih ter tako postala najmočnejše gospodarstvo vzhodne Afrike. Preusmeritev investicij in trgovine v pristanišča južne sosede pa bi Kenija lahko imela dolgoročne družbene in gospodarske posledice, ki si jih ne želi niti Rúto, še manj pa državljani in državljanke Kenije.

Avtor naslovne karikature: Patrick Gathara, objavljeno z dovoljenjem avtorja.

V podlagi smo poslušali Missa Luba, an African mass, II. Gloria pevsekga zbora The Muungano National Choir Kenya, med glasbenim premorom pa Chini Chini ft. Mejja, raperske skupine Matata crew

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.