Zadnja molitev za dež

Oddaja
17. 7. 2021 - 15.00

Prejšnji teden smo lahko zasledili novico o sklenitvi dogovora med Izraelom in Jordanijo. Dogovor lahko tolmačimo kot največjo prodajo vode med dvema državama v zgodovini, saj se je Izrael zavezal, da bo Jordaniji v naslednjem letu prodal 50 milijonov kubičnih metrov vode, Jordaniji pa bo hkrati omogočeno povečano trgovanje s Palestinci na Zahodnem bregu s trenutnih 160 milijonov na 700 milijonov ameriških dolarjev. 

V tokratni Južni hemisferi bomo k omenjeni novici pristopili z dveh perspektiv. Sprva bomo ustvarili krajši pregled jordansko-izraelskih odnosov, ki že vsaj od leta 1967 delujejo v relativno oportunistični drži jordanske države. Drugi zorni kot pa bo zadeval samo izraelsko vodno politiko. Izrael namreč v zadnjih dveh desetletjih intenzivno razvija tehnologijo razsoljevanja morske vode. S temi obrati je država leta 2015 proizvedla 50 odstotkov vode za potrebe izraelskih gospodinjstev, le tri leta pozneje, leta 2018, pa je tako pridobila 60 odstotkov vode za porabo gospodinjstev. Sodeč po izraelskih vladnih načrtih naj bi se obseg proizvodnje razsoljevanja do leta 2030 še podvojili. Poleg novih tehnoloških pristopov k pridobivanju pitne vode bomo v naslednjih minutah velik del pozornosti namenili prav »vodni politiki«, ki predstavlja eno od osrednjih skrbi in aktivnosti Izraela. Skozi nadzor vodnih virov lahko namreč tolmačimo velik del zgodovine te države, ob boku s samimi uspehi na področju preskrbe s pitno vodo pa bomo prevprašali predvsem pogoje, ki so jih na tem področju deležni Palestinci v okupiranih območjih na Zahodnem bregu in Gazi. 

Začnimo z izraelsko-jordanskimi odnosi. Med bližnjevzhodnimi akterji je prav Jordanija ena tistih držav, ki pogosto ostaja zelo slabo poznana v našem prostoru. Z ozirom na dejstvo, da Palestinci tvorijo približno pol jordanskega prebivalstva, močna povezovanja Jordanije z Izraelom predpostavljajo nekatere pomisleke. 

Jordanija je svojo protiizraelsko držo drastično umirila po porazu v izraelsko-arabski vojni leta 1967. Od takrat vzpostavljena podrejena drža do sosednje judovske države pa se je še zaostrila v začetku sedemdesetih let, ko je rastoča prisotnost enot Palestinske osvobodilne organizacije, PLO, ogrozila obstoj jordanske oblasti, pri čemer ji je na pomoč v določeni meri pristopil tudi Izrael. Ne glede na dolgoletna tiha dogovarjanja med državama sta ti mirovni sporazum podpisali šele leta 1994 v Washingtonu. Takrat pa se je Izrael med drugim uradno zavezal, da bo Jordaniji omogočil porabo 30 milijonov kubičnih metrov vode letno. 

Jordanija ima kot ustavna monarhija sicer svoj parlament, v katerem imajo dominantno vlogo člani muslimanske bratovščine, a vendarle je vloga le-tega zanemarljiva. Poleg tega je v državi prisotna tudi notranjepolitična opozicija, v kateri osrednjo opozicijsko silo predstavlja organizacija Islamska akcijska fronta. Ta ob določenih političnih nesoglasjih s kraljevo oblastjo organizira proteste, a ti običajno ne presežejo tisočglave množice. V jedru svoje politične vizije pa se ne zavzema za menjavo oblasti. V kontekstu politične opozicije smo lahko pred zgolj nekaj meseci spremljali poskus državnega udara znotraj kraljeve družine, dodaja Primož Šterbenc, politolog in strokovnjak za politiko Bližnjega vzhoda: 

Izjava

Zbegano zunanjepolitično pozicijo Jordanije lahko tolmačimo s serijo bolečih dogodkov oziroma okoliščin, v katerih se je ta monarhija znašla v preteklih letih. Pri tem moramo izpostaviti, da ekonomija Jordanije ne bazira na prodaji naravnih virov. Ena od poglavitnih dejavnosti je turizem, ki pa je zaradi aktualne epidemije utrpel veliko ekonomsko škodo. Kot izpostavlja Šterbenc, sta jordansko gospodarstvo krepko pretresli tudi vojni v Iraku in Siriji s katerima je imela država velik del svoje zunanje trgovine, poleg prekinitve gospodarskih povezav pa je s sirsko vojno v Jordanijo prišlo tudi veliko število beguncev. Nastala situacija, ki se med drugim odraža na gospodarski krizi, Jordanijo še v večji meri potiska v odvisnost od zunanjih akterjev, kot so ZDA in Izrael.

Izjava

Ekonomska šibkost države ne glede na izpostavljene nedavne spremembe vztraja že dolgo. Prav v luči teh okoliščin si lahko tolmačimo tudi prej omenjena dogovarjanja z Izraelom. Spomnimo, da je Jordanija mirovni sporazum z Izraelom podpisala šele leta 1994, medtem ko je – uradno v stanju vojne – z Izraelom v oblikih tihih dogovorov sodelovala tako rekoč že skoraj vse od ustanovitve judovske države. Šterbenc med drugim izpostavlja, da je Jordanija  z Izraelom prvi dogovor sklenila že leta 1948, s kompromisom zmanjšanja bojevanja v zameno za jordanski prevzem Zahodnega brega. 

Izjava

Tovrstno sodelovanje se skozi leta ni drastično spremenilo. Dogovarjanja so se po letu 1967 le krepila, medtem ko je vsaj na deklerativni ravni jordanska zunanja politika vztrajala v obratnih stališčih. 

Izjava

V kontekstu zadnjega meddržavnega dogovora med Izraelom in Jordanijo povečanje trgovanja z Zahodnim bregom vsekakor odpira nekatere pozitivne posledice, a je vendarle, kot opozarja Šterbenc, vloga Jordanije glede palestinskega vprašanja močno podrejena zunanjim akterjem. Glede na dejstvo, da Palestinci tvorijo glavnino jordanskega prebivalstva, je Jordanija v tem kontekstu že dolgo potisnjena v dvojno igro. V tej skuša zadostiti notranjim pritiskom prebivalstva in nekaterim zaveznikom iz vrst arabskih držav, medtem ko z vidika lastnih ekonomskih zmožnosti istočasno sledi pritiskom Izraela in Združenih držav. 

Izjava

Pred tremi leti je takratni izraelski minister za kmetijstvo Uri Ariel pozval k molitvi za dež pred zidom objokovanja v Jeruzalemu. Omenjeni ritual dobro odraža nizko raven padavin in vodnih virov v širšem geografskem območju. A prav zato je Izrael država z najbolj dovršenim sistemom koriščenja, ustvarjanja pitne vode in predelave odpadne vode na svetu. 

Sprva so v Izraelu zadoščali vodni viri iz Galilejskega jezera in podtalnice. Zaradi hitro rastoče populacije pa se je država od šestdesetih let dalje začela soočati z velikimi primanjkljaji vodnih virov. Populacija Izraela se je v sedemdesetih letih obstoja države pomnožila za enajstkrat, k pomanjkanju vode pa so svoje dodale še podnebne spremembe in vse pogostejša sušna obdobja. O dovršenosti izraelskega vodnega sistema smo govorili z Avnerom Adinom, profesorjem na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, ki se ukvarja s preučevanjem predelave in razsoljevanja morske vode. Predstavil nam je dve osrednji aktualni strategiji, s katerima Izrael rešuje težave primanjkljaja vode. 

Izjava

Kot omenjeno reciklaža odplaknin zagotavlja polovico vode, potrebne za namakanje v izraelskem kmetijstvu. Gre za projekt v procesu, s čimer se zna odstotek vode iz prečiščenih odplaknin v naslednjih letih še povišati. A ob tem izpostavimo, da že sedaj Izrael ponovno uporabi skoraj 90 odstotkov vse odpadne vode. Sodeč po tem gre za državo, ki prečisti največji odstotek odplaknin na svetu. Če za primer dodamo drugouvrščeno državo na tem področju, govorimo o Španiji, ta pa reciklira le 12 odstotkov odplaknin. 

Nadvse hitro napreduje pa je tudi projekt razsoljevanja morske vode. V Izraelu na ta način večino vode proizvedejo iz razsoljevalnih proizvodnih obratov, ki so največji tovrstni obrati na svetu. 

Izjava

Kot pravkar izpostavljeno, so ta podjetja v privatni lasti. Izrael se je pri izgradnji tovarn za razsoljevanje – s pojasnilom pomanjkanja sredstev – obrnil na privatni trg. Podjetja, ki razsoljujejo morsko vodo, so zavezana s 25-letno pogodbo z državo, po kateri so dolžna proizvajati dogovorjeno količino vode, hkrati pa je regulirana tudi njena cena. Kubični meter pridelane vode država kupuje po ceni 40 centov, medtem ko za uporabnike ta na koncu znese okrog 2,4 € na kubični meter. Če za primerjavo dodamo cene iz Slovenije, te sicer določajo občinski sveti, vendar se večinoma gibljejo med petdesetimi centi in slabim evrom na kubični meter. 

Ena od osrednjih težav razsoljevanja morske vode zadeva predvsem finančne stroške, vezane na visoko porabo električne energije. Ta proces pa se je v zadnjih letih, med drugim tudi po zaslugi izraelskih vladnih razvojnih pobud, nekoliko pocenil. Leta 2015 so ti obrati porabili okoli tri odstotke izraelske elektrike. Več o optimizaciji porabe električne energije pojasni Adin.

Izjava

Vendarle pa visoka poraba električne energije za pridobivanje pitne vode s postopkom razsoljevanja morske vode ne predstavlja edinega pomisleka pri tovrstnih obratih. Relativno novo vpeljano tehnologijo spremljajo tudi določeni ekološki pomisleki in zadržki. Razsoljevanje morske vode se izvaja s tehnologijo reverzne osmoze. S tem se v celoti odstranijo solni kristali, očiščeni vodi pa se naknadno dodajo še minerali. Osnovni potek tega procesa in ekološke pomisleke nam razloži Vlado Malačič z Nacionalnega inštituta za biologijo. 

Izjava

Na pravkar izpostavljen problem izlivanja koncentrata slane vode nazaj v morje, kot stranskega produkta razsoljevalnega procesa, je sogovorec Avner Adin s Hebrejske univerze v Jeruzalemu odgovoril, da to rešujejo tako, da odpadno – prekomerno slano vodo – izlivajo v morje na različnih mestih. Ne glede na to bo nov tehnološki doprinos razsoljevanja morske vode svoje posledice na morja najverjetneje pokazal v prihodnosti. 

V zadnjih minutah smo z izhodišča povečanja izraelske prodaje vode Jordaniji ustvarili krajši pregled izraelsko-jordanskih odnosov in izraelske tehnologije pridobivanja pitne vode s postopkom razsoljevanja morske vode. Presežek vodnih zalog v Izraelu pa tako odpira tudi vprašanje okupiranih palestinskih območij v Gazi in Zahodnem bregu. Zgodba o uspehu izraelskega vodnega sistema se več kot očitno ne doseže palestinske populacije. 

Diskriminatorna izraelska politika do Palestincev se med drugim kaže tudi z okupacijo vodnih virov in posledičnim omejevanjem dostopa do le-teh. Nedolgo po okupaciji Zahodnega brega je Izrael prevzel poln nadzor nad vsemi vodnimi viri na okupiranem palestinskem ozemlju. Poleg tega je Izrael isto leto izdal vojaški ukaz 158, po katerem Palestincem ni dovoljeno graditi kakšnekoli vodne infrastrukture brez pridobitve dovoljenja izraelske vojske. Ponavljamo: izraelske vojske. 

Ta princip tudi po 54-ih letih ostaja nespremenjen, kar pomeni, da je Palestincem v znatni meri onemogočena gradnja vodnjakov ali zgolj poglabljanje že obstoječih vodnjakov in postavljanje vodnih črpalk. Kot dodaja poročilo Amnesty International, Izrael med drugim nadzira tudi zbiranje deževnice po večinskem območju Zahodnega brega. Pri tem pa naj bi izraelska vojska tudi stalno uničevala tiste palestinske zbirne cisterne za deževnico, ki jih razume kot nelegalne. Sodeč po poročilu OCHA iz leta 2017 vsaj 180 palestinskih skupnosti nima dostopa do tekoče vode. S tovornjaki dostavljena voda pa po nekaterih poročilih stane tudi do štirikrat več od cene, ki jo plačujejo državljani Izraela. Izraelsko sistematično omejevanje dostopa do vodnih virov lahko tako razumemo tudi kot taktično obliko podrejanja in nadziranja palestinske populacije na okupiranih območjih.

Izjava

Poleg tega pa lahko izraelske ozemeljske širitve druge polovice prejšnjega stoletja v določeni meri, v primerih okupacije Zahodnega brega, Golanske planote in južnega Libanona, tolmačimo tudi skozi prizmo pridobivanja dodatnih vodnih virov. 

Izjava

Razsežnosti dovršenosti izraelskega vodnega sistema so zagotovo lahko fascinantne marsikateremu opazovalcu in zelo verjetno tudi orjejo ledino bodoče tehnologije optimizacije vodne porabe ter zagotavljanja pitne vode na območjih, kjer le-te kronično primanjkuje. A vendarle nas liberalni in ekološki paradni konji te države ne smejo odvrniti od široke palete sovražne in regijsko-destabilizacijske politike, ki jo država izvaja. Za konec dodaja Šterbenc: 

Izjava

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness