EVROPSKI BREZGLAVI MARŠ POD FRANCOSKO TROBOJNICO

EVROPSKI BREZGLAVI MARŠ POD FRANCOSKO TROBOJNICO

Oddaja

Šok, ki ga je v Evropi povzročil petkov napad v Parizu, počasi dobiva materialne posledice. Francoski predsednik Francois Hollande je takoj razglasil, da je Francija v vojni. Francoska vlada je uporabila člen 42 skozi 7 Lizbonske pogodbe, ki ostale države članice Evropske unije zavezuje k pomoči, tudi vojaški. Hollande je razglasil izredne razmere, ki naj bi trajale tri mesece. Tudi sosednja Belgija napoveduje spremembe ustave in zaostrovanje varnostne zakonodaje, temu zgledu sledi tudi Švedska. V današnjem Kultivatorju bomo osvetlili nekatere zakonodajne spremembe, ki sledijo pariškim napadom.

Člen 42 skozi 7 Pogodbe o Evropski uniji, ki ga je za pridobitev pomoči ostalih držav članic Evropske unije uporabila Francija, je mogoče uporabiti, kadar je država žrtev oboroženega napada. Druga pogodba, to je pogodba o delovanju Evropske unije pa vključuje člen o solidarnosti, ki prav tako omogoča zahtevo za pomoč v primeru terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek. Janja Hojnik, profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, pojasni ključne razlike med členoma:

Izjava

Kakšno obliko naj bi zavzela pomoč Franciji še ni znano. Ta se bo oblikovala skozi dvostranske pogovore med Francijo in ostalimi evropskimi državami. Na slovenskem obrambnem ministrstvu zatrjujejo, da pogovori med slovensko in francosko stranjo še niso stekli. Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian pa je povedal, da bi bila dobrodošla pomoč pri francoskih misijah v tujini - neimenovani francoski diplomati namigujejo na misiji v Maliju in Srednjeafriški republiki. S tem bi razbremenili francosko vojsko, ki bi se posledično lažje osredotočala na napade v Siriji, posredno pa bi evropske vlade s takšno pomočjo, če se bo materializirala, pomagale izvajati francosko zunanjo politiko. (Dopolnilo (22.11.): Slovenska vlada je potrdila napotitev dodatnih vojakov v podporo evropski misiji v Maliju v imenu pomoči Franciji.)

Kljub temu, da je prav zahodno sejanje kaosa po Bližnjem vzhodu pripeljalo do vzpona Islamske države, Francija in z njo Evropa rešitev problema vidita v nadaljevanju iste politike. Podobno velja na domačem ozemlju, kjer k radikalizaciji evropskih državljanov - ti so bili vodilni v napadu v Parizu - pripomore kulturna in ekonomska marginalizacija. Vlade širom Evrope pa tudi ta problem rešujejo s povečanjem represije.

V Franciji že od napada na Charlie Hebdo po ulicah patruljira vojska, kar novega napada ni preprečilo. Po petkovih napadih so bile razglašene izredne razmere s trajanjem treh mesecev. Te vojski in policiji dajejo večja pooblastila, kot so možnost hišnih preiskav, hišnega pripora in blokiranje domnevno nevarnih spletnih strani brez sodnega naloga ter prepoved javnih zborovanj. V skladu s tem so francoske oblasti prepovedale tudi proteste ob podnebnem vrhu konec meseca. Kljub tem omejitvam predsednik Hollande trdi, da je Francija bolj svobodna kot kadarkoli.

Zaostrovanje varnostne zakonodaje je napovedal tudi belgijski premier Charles Michel. Manuel Lambert iz organizacije Belgijska liga za človekove pravice opiše napovedane ukrepe:

Izjava

Ukrepi vključujejo tudi podaljšanje obdobja pridržanja brez obtožnice iz 24 na 72 ur, kar bi zahtevalo spremembo ustave in prepoved prodaje SIM kartic brez identifikacije kupca. Lambert meni, da tovrstni ukrepi niso najbolj premišljeni, saj imajo represivni organi že dosedaj dovolj pooblastil, katerih potencial pa ni izkoriščen:

Izjava

Podobne tako imenovane varnostne ukrepe je napovedala tudi Švedska. Njen predsednik vlade Stefan Lovften je izjavil, da je bila Švedska pri zaznavanju tveganja za teroristični napad na svojem ozemlju do sedaj naivna. Zaradi tega se poleg strožjega nadzora na meji razmišlja tudi o nadzoru nad notranjimi elektronskimi komunikacijami. Švedska vlada namerava varnostno-obveščevalnim oraganom podeliti pravico do prisluškovanja elektronskim komunikacijskim omrežjem, kot so Skype ali Viber.    

Nekdanji politik in diplomat Borut Šuklje meni, da bo šla Evropa skoraj neizogibno v smeri vse večjega nadzora. A opozarja, da državljani Evropske unije ne smemo biti v vsesplošni histeriji naivni.

Izjava

Da bo šel nadzor nad evropskimi državljani daleč naprej, je jasno, pravi Šuklje. A opozarja kje je meja: meja med obrambo demokracije in njeno suspendacijo.  

Izjava

Represivnih ukrepov pa ne poostrujejo le posamezne države, temveč tudi Evropska unija kot celota. Rezultati včerajšnjega sestanka notranjih in obrambnih ministrov držav članic Evropske unije gredo, vsaj uradno, zaenkrat predvsem v dve smeri. Ena je zaostritev varovanja zunanjih meja schengenskega območja, v kar pa so nekateri očitno že izgubili upanje, saj je Nizozemska neuradno predlagala ustanovitev tako imenovanega mini schengenskega območja, ki bi vključeval le Nizozemsko, Nemčijo, Avstrijo, Belgijo in Luksemburg.

Druga smer pogovorov na evropski ravni pa je povečanje zbiranja in izmenjave obveščevalnih podatkov. Ideja Evropske unije je eden od večjih dosežkov Evrope, predvsem ko govorimo o civilnih svoboščinah, med katere sodi tudi svoboda gibanja znotraj Evropske unije. Že dolgo časa obstajajo težnje po zbiranju podatkov o letalskih potnikih na letih znotraj Evropske unije. Te ideje so se izdatno okrepile po napadu na satirični tednik Charlie Hebdo v začetku letošnjega leta, a je zbiranje podatkov zaenkrat omejeno na lete izven Evropske unije. Po terorističnem napadu v Parizu pa je, kot kaže, dozorel čas tudi za zbiranje podatkov o notranjih letih. Idejo so namreč podprle belgijska, nemška in francoska vlada, Britanci pa so ji naklonjeni že dlje časa.

V vsej obravnavi problema radikalnega islamizma, terorističnih napadov in posledic, tudi na ozemlju Evropske unije, je kot ponavadi izostala debata o vzrokih za vznik teh gibanj. Današnji Kultivator zaključujemo z izjavo Boruta Šukljeta. Namesto s takojšnjim evropskim vojaškim odgovorom, militarizacijo evropske družbe in suspenzom civilnih svoboščin bi bilo potrebno uporabiti diplomatska ter politična orodja.   

Izjava

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

1. O "paradoksu svobode": na prvi posluh se res sliši nenavadno, da naj bi se s povečevanjem represije, nadzora, militarizacije, povečevala tudi svoboda. Toda, to se sliši nenavadno zgolj zato, ker so takšne, torej nenavadne, predvsem naše predstave o tistem, kar označujemo z besedo "svoboda". Z naraščanjem represije se resda omejujejo nekatere zelo pomembne "svoboščine", denimo, svoboda javnega združevanja. Toda, večji problem tiči nekje drugje, kje, boste vprašali? Svoboda je na "zahodu" (ki, kot lahko slišite in berete, preostanek Sveta še vedno motri zviška, če zelo zelo poenostavimo) v zadnjih desetletjih še posebej, vedno bolj razumljena nekako "sama na sebi" in "sama zase" hkrati, kajti, domala nihče, na "zahodu" svobode ne povezuje z..enakostjo!! Svoboda "brez" enakosti, torej, svoboda, ki ne nastopi kot "zgolj" nujna predpostavka enakosti, lahko divja, kot divjajo tisti vranci izpod riti glavni junakov filmov Johna Forda. Divjajo in divjajo in prav nič jih ne ustavi, dokler jim moški jezdeci ne zasadijo v boke tistih ostrog, da ubogo živinče ne zarezgeta od neznosne bolečine in pa tedaj, ko vranca spodnese strel iz kake »indijanske« puške. Sedaj v Franciji, po EU in marsikje po ne-Eu svoboda narašča, divja, galopira, toda kakšna je to svoboda, čigava, pred čim ali za kaj dirja ta svoboda? Z naraščanjem represije narašča svoboda delovanja tistih, ki bodo v imenu svobode vseh zatirali svobodo (bolje, možnosti svobode političnega) delovanja vseh drugih. V resnici eksponencialno narašča svoboda poseganja po nasilju, nadzoru...ipd..Mislite, da svoboda nima ničesar skupnega z nasiljem? Vprašajte Slavoja, on bo že vedel. Da skratimo, sedaj v Eu, Rusiji, USA..svoboda šele pridobiva ključni zalet, narašča prek vseh meja, kajti, povsem svobodno (bomo rekli legalno..ja tudi "pravo" ima lahko veliko skupnega z nasiljem) je ali kmalu še bo mogoče ustavljati, nadlegovati, omejevati, zapirati, zasliševati, mučiti, tudi ubijati. Ker..zlasti zato, ker je nekje izpuhtela enakost (pa ne tista iz znamenite triade). Šele svoboda v kombinaciji z enakostjo, lahko morda zauzda tega podivjanega konja svobode. To lahko storijo in MORAJO storiti prebivalke in prebivalci omenjenih vase zagledanih delov sveta, če ne želijo, da nekdo v imenu svobode ne bo najprej svobodno prišel po njihove sosede, nato pa še po njih. To lahko storijo zgolj svobodni ljudje, ki se »gredo« enakosti, politično deljoči. V nasprotnem jim bo ostala le še svoboda kakega eksodusa, če bodo dovolj hitri. Zato je prav sedaj, zlasti v Franciji »naloga« vseh, ki ne želijo, da bi galopirajoča svoboda prišla tudi po njih, priti VEN in Hollandu ter preostalim upraviteljem Francije zabrusiti »fuckoff! z vašimi izrednimi razmerami«. To se morda še da storiti brez nasilja, kmalu to ne bo več mogoče. Jeresda tvegano, toda vse drugo je že vnaprej določeno in bo svobodno korakalo do lastnega uničenja. Zveni »fatalistično«? Kul. 2. Za Boruta Šukljeta in vse druge, ki mislijo, da gre »sedaj« za »obrambo« demokracije: Spoštovani, sedaj, v Franciji in drugje po vase zagledanem zahodu (v pomenu civilizacijskega stranišča) sploh ne gre za obrambo demokracije kajti, tu demokracije pravzaprav nikdar sploh (še) ni bilo! Kako naj se brani nekaj, česar ni? Kaj pa tu vendarle »je«. Zelo enostavno, tu »je« kvečjemu REPUBLIKA, pogosto v kombinaciji z MONARHIJO. Ne eno ne drugo pa »NI« demokracija! Da skratimo: v primeru »ukrepov« v Franciji sploh ne gre, ker ne more iti, za obrambo demokracije pač pa..kvečjemu za obrambo republike (morda kmalu celo za njen suspenz ali celo uknitev)! Republika pa je nekaj povsem »drugega« od demokracije. Ko se brani republika, se brani nekaj, kar onemogoča politično delovanje za enakost, da bi demokracija sploh morda bila mogoča. zato tu ob svobodi ne slišite enakosti in zato bodo Evropejci obtičali pred svojimi ogledali, zgroženi ob uzrti podobi. Toda, tedaj ne bodo streljali »indijanci«. Bo precej grši film (in vsekakor ga bo pomagal režirati tudi že omenjeni filozof).

Slavoj Žižek »O tabujih« (Mladina 20.11.2015): Žižkovo besedilo, polno nesmislov in malih evrocentričnih "rasizmov", vendarle sloni na nekaterih predpostavkah, ki bi jih lahko dobro preglodali zgolj na kakem 14 dnevnem »simpoziju«. Predlagam tematike »panelov«: 1. »Kapitalizem«: Ali je to (sranje) v čemer smo se (na zahodu) znašli danes (v zadnjih desetletjih), še vedno mogoče opisati z besedo kapitalizem? (Tudi) jaz mislim, da že dolgo ne več in da smo se znašli v nečem mnogo slabšem od kapitalizma. 2. »Razredni boj«: ali je sranje, v katerem smo danes še vedno mogoče resno »konceptualizirati« z uporabo »družbenih razredov«, »razrednega boja«, »kapitala« ali pa so to preprosto znamenja povsem odsotnega mišljenja, ki je obtičalo v 19. stoletju? 3. Zakaj se Zahod obravnava na način »nas« v primerjavi z »njimi«, na način »zahodne dediščine« v nasprotju z »njihovo«…ipd? 4. Zakaj mnogim »Žižkom« Evrope »najboljše v zahodni dediščini« predstavlja »enakopravnost« in »osebna svoboda«, ne pa denimo, svoboda in ENAKOST? 5. Kam je to izpuhtela enakost v lomastenju evrointelektualcev »tipa« Slavoj Žižek (katerih besedila imajo izjemen domet, s čimer imajo žal tudi izjemen potencial poneumljanja). 6. Kako to, da se Slavoj, menda s »pomočjo« Balibarja zavzema za »militarizacijo«? 7. Kako to, da sploh kdo na tem Svetu še vedno resno (v pomenu strinjanja) jemlje pripovedke in pravljice Slavoja Žižka? Slavoja je potrebno resno jemati le še na ravni »simptoma«, simptoma česa? Odsotnosti mišljenja.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.