Nazaj na Hrvaško

Nazaj na Hrvaško

Oddaja
28. 7. 2017 - 17.00

Sodišče Evropske unije je odločilo, da je Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito oseb, ki so množično prečkale njeno mejo med begunsko krizo 2015-2016. Da se opredeli do tega vprašanja, so Sodišče Evropske unije zaprosili sodniki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega upravnega sodišča na Dunaju, ki sta se obe soočili z enako dilemo.

Sirski državljan in člani dveh afganistanskih družin so leta 2016, čeprav niso imeli ustreznega vizuma, prečkali mejo med Hrvaško in Srbijo. Hrvaški organi so organizirali prevoz teh oseb do hrvaško-slovenske meje, da bi jim pomagali priti v druge države članice, kjer bi vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Sirski državljan je nato vložil prošnjo v Sloveniji, člani afganistanskih družin pa v Avstriji. Vendar sta tako Slovenija kot Avstrija menili, da so za obravnavanje prošenj teh oseb za mednarodno zaščito, ker so prosilci nezakonito vstopili na Hrvaško po Uredbi Dublin III, pristojni organi te države članice. Po črki te uredbe mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati prva država Evropske unije, v katero oseba vstopi nezakonito.

Zadevne osebe so pred sodišči izpodbijale odločbe slovenskih oziroma avstrijskih organov in trdile, da njihovega vstopa na Hrvaško ni mogoče šteti za nezakonitega in da so v skladu z Uredbo Dublin III za obravnavanje njihovih prošenj pristojni slovenski oziroma avstrijski organi.

Odločitev sodišča, da Dublinska uredba velja in da je za obravnavanje prošenj za zaščito odgovorna Hrvaška, je v nasprotju z mnenjem generalne pravobranilke Sodišča Evropske unije Eleanor Sharpston. Ta je junija v mnenju, ki je za sodišče nezavezujoče, izrazila prepričanje, da je v izjemnih okoliščinah begunske krize država članica, v kateri so bile prošnje za mednarodno zaščito najprej vložene, odgovorna za njihovo obravnavanje.

Takšno mnenje je utemeljevala s prepričanjem, da prehod meja v času begunske krize ni bil zakonit, a v dani situaciji tudi ne nezakonit, ker so za prečkanje skrbele same države. Generalna pravobranilka še izpostavlja, da je namen Dublinske uredbe spodbuditi države članice, da skrbno nadzorujejo zunanjo mejo Evropske unije, da pa ta namen ne upošteva potrebe po delitvi odgovornosti v izjemnih okoliščinah, ki so veljale na balkanski poti. Poleg tega dodaja, da bi striktna implementacija uredbe, po kateri bi vse prošnje obravnavala Hrvaška, lahko pripeljala v situacijo, v kateri ta država ne bi mogla poskrbeti za vse migrante in s tem izpolnjevati obvez po mednarodnem pravu. Petra Leschanz, zagovornica afganistanskih družin v postopku.

Izjava

Herbert Langthaler iz organizacije Asylkoordination Avstrija predstavi pravni in politični aspekt sodbe.

Izjava

Vanja Bakalović, pravnica zagrebškega Centra za mirovne študije, deli prepričanje ostalih sogovorcev, da ta sodba pošilja sporočilo članicam na južnih mejah Evropske unije, sploh Italiji, naj varujejo svoje meje, saj bodo morale v vsakem primeru same obravnavati prošnje za azil.

Izjava

Hrvaška seveda ni prva država Evropske unije, ki so jo v času begunske krize prečkali begunci. Ti so v Evropsko unijo vstopili že v Grčiji. Tja pa se po odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice trenutno zaradi sistemskih pomanjkljivosti prosilcev za azil ne smejo vračati. Hrvaška, se zdi, je zaenkrat za razliko od Madžarske brez ugovora sprejela vlogo, ki ji jo nalaga ta sodba, pojasni Langthaler.

Izjava

Hrvaški premier Andrej Plenković se je na sodbo odzval mirno in s prepričanjem, da to v najslabšem primeru za Hrvaško lahko pomeni le nekaj več kot 100 prišlekov iz Avstrije in štiri iz Slovenije. Bakalović je presenečena nad ignoranco Hrvaške do odločitve sodišča.

Izjava

Hrvaška tudi do sedaj ni zavračala deportiranih iz ostalih držav Evropske unije.

Izjava

Za večino primerov iz let 2015 in 2016 so medtem že potekli zakonsko predpisani roki za deportacijo. Sodba naj bi se poleg sirskega državljana dotikala še treh posameznikov, ki trenutno prebivajo v Sloveniji, številka v Avstriji pa je dosti višja, a ne javno dostopna, pojasni Leschanz.

Izjava

Avstrija torej lahko uporabi diskrecijsko klavzulo Dublinske pogodbe, kar je po mnenju Langthalerja v trenutni politični klimi malo verjetno. Kakšen status so v času sojenja v Luksemburgu imeli posamezniki, nad katerimi visi grožnja deportacije?

Izjava

Številka 459 posameznikov, s katero operira avstrijska vlada in tudi Langthaler, je po prepričanju Leschanz prenizka.

Izjava

Poleg domnevno slabih življenjskih pogojev za prosilce za azil na Hrvaškem pa Leschanz dodaja, da se bodo ti morali tam spopasti s težko nalogo odobritve azila.

Izjava

Sodba bo po mnenju Leschanz tako pripomogla še k dodatni širitvi sloja posameznikov brez statusa in brez pravic v Evropi.

Bakalović predstavi najnovejši manever hrvaških oblasti, ki bo pripomogel k zmanjšanju odobrenih prošenj za azil.

Izjava

Tudi Leschanz skrbi glede nenaklonjenosti hrvaških oblasti odobritvi azila. Primer iraške begunke invalidke iz Mosula izpostavlja celoten absurd tovrstne politike.

Izjava

Tudi s pomočjo Vanje Bakalović in zagrebškega Centra za mirovne študije so nekateri prosilci za azil vsaj začasno izpodbili zahteve varnostnih služb, a oznaka tajno, ki se drži vseh tovrstnih dokumentov, močno otežuje pritožbe. Kot kaže, na Hrvaškem s to prakso ne bodo prenehali.

Izjava

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness