Severno od 38. vzporednika

Severno od 38. vzporednika

Oddaja
15. 6. 2018 - 17.00

O Severni Koreji vemo bore malo. Državo največkrat opisujemo z označevalci, kot so “najbolj izolirana država na svetu”, “najbolj militarizirana država na svetu”, “absolutna dinastična diktatura” in podobni. Poročanje dominirajo dogodki, kot so jedrski in raketni preizkusi in občasna bizarna usmrtitev kakšnega vidnejšega uradnika. Sliko o življenju v državi krojijo posnetki vojaških parad in militantne napovedovalke severnokorejske državne televizije. Razumevanje - oziroma bolje - nerazumevanje Severne Koreje v zahodnem medijskem prostoru je milo rečeno ahistorično in prepredeno z orientalizmom in imperialističnimi interesi. V luči prvega srečanja med ameriškim predsednikom in predsedujočim Korejski komunistični stranki ta teden v današnjem Kultivatorju Severno Korejo predstavljamo v malo daljšem zgodovinskem kontekstu, njene odnose z ZDA pa kakor izgledajo iz Pjongjanga. Pri tem se nam ne zdi potrebno izpostavljati, da demokratični procesi in človekove pravice na severnem delu Korejskega polotoka ne zadovoljujejo zahodnih standardov. Za to imate druge medije.

Severna Koreja je nedavno obeležila 86. obletnico ustanovitve Korejske ljudske vojske. Kljub temu, da je bil Korejski polotok na severni in južni del razdeljen šele leta 1945, ločeni državi pa vzpostavljeni leta 1948, Severna Koreja za dan ustanovitve svojih oboroženih sil smatra 25. april 1932. Takrat se je namreč začel oborožen odpor proti japonski okupaciji Koreje. V japonski marionetni državi Mandžukuo na severu Kitajske so Korejci, ki so tja prebegnili pred japonsko okupacijo Koreje, predstavljali celo večino uporniških sil, čeprav so mnogi delovali pod vodstvom Kitajske komunistične partije. Korejske gverile je do osvoboditve izpod japonskega jarma vodil ustanovitelj Severne Koreje Kim Il Sung.

Po koncu vojne v Evropi se je v vojno na Pacifiku vključila tudi Sovjetska zveza. Obsežni logistični operaciji, ki je iz Evrope na Daljni vzhod prepeljala več kot milijon in pol sovjetskih vojakov, je sledila sovjetska invazija Mandžurije. Združene države Amerike, ki so po zmagi nad Japonsko celotno obrobje Pacifika obravnavale kot svoje vplivno območje, so želele preprečiti sovjetsko okupacijo Koreje. Dean Rusk, takrat zaposlen na ameriškem obrambnem ministrstvu, kasneje pa zunanji minister v vladah Johna Kennedyja in Lyndona Johnsona, je dan po atomskem bombardiranju Nagasakija predlagal delitev Koreje po 38. vzporedniku. Sovjeti so delitev sprejeli.

Tako je delitev Koreje videla ameriška propaganda. V očeh Severnih Korejcev je situacija izgledala drugače. Medtem ko je na severnem delu polotoka zavladala dotedanja osvobodilna vojska pod vodstvom Kim Il Sunga, pa so imeli Američani na južni strani 38. vzporednika večje težave pri vzpostavitvi lokalne oblasti. Vanjo so potegnili mnoge Korejce, ki so kolaborirali z japonskimi okupatorji. Ti so zasedli tudi najvišje položaje oblasti. Park Čung Hee, med vojno oficir v japonski vojski, je bil med letoma 1963 in 1979 južnokorejski predsednik. Njegova hči Park Geun-hje je bila južnokorejska predsednica med letoma 2013 in 2017. Do leta 1950 so južnokorejske oblasti v notranjih čistkah, uperjenih proti vsemu, kar je dišalo po komunizmu, ubile med sto in dvesto tisoč ljudi.

Delitev na oblast pod vodstvom osvoboditeljev na severu in oblast izdajalcev, ki so sprva služili japonskemu, kasneje pa ameriškemu imperializmu na jugu, je ključen element severnokorejskega kolektivnega mita o nacionalni identiteti in državnosti. Če se z razdalje dobrih osem tisoč kilometrov takšno historiziranje morda zdi pretirano, ne pozabimo, v kolikšni meri dogodki s simboliko rdeče zvezde še vedno krojijo politično krajino v precej bolj odprti in mirni družbi, kot je Slovenija.

V prvih letih po drugi svetovni vojni so med ZDA in Sovjetsko zvezo še potekala pogajanja o združitvi Korejskega polotoka. Ta so se zaključila leta 1947, ko je ameriški zunanji minister George Marshall naznanil Marshallov načrt za Evropo, s katerim je postalo jasno, da se ZDA iz zahodnih obronkov Evrazije ne bodo umaknile. Sovjeti posledično niso bili pripravljeni spreminjati statusa quo na vzhodni periferiji svoje države.

Leta 1950, po zmagi komunistične partije v kitajski državljanski vojni in po prvem uspešnem preizkusu sovjetske jedrske bombe, je samozavest Josipa Stalina dovolj zrasla, da je odobril severnokorejski napad na Južno Korejo. Za Združene države Amerike je to predstavljalo enega prvih prvi resnih preizkusov hladne vojne. Sledila so tri leta spopadov. Korejska vojna je na Zahodu - še toliko bolj v Evropi, ki je bila vanjo le bežno vpletena - praktično pozabljena. Na Korejskem polotoku, še posebej na severnem delu, pa spomin na začetek petdesetih let močno zaznamuje sedanjost. Ponazorimo z nekaj dejstvi. Združene države Amerike so vodile kampanjo nediskriminatornega zračnega bombardiranja Severne Koreje. To najbolje ponazarja ukaz poveljnika ameriških sil na Daljnem vzhodu Georgea Stratemeyerja: “Vsaka inštalacija, objekt in vas v Severni Koreji je vojaška in taktična tarča. Letala pete letalske enote bodo uničila vse tarče, vključno z vsemi stavbami, ki lahko nudijo zatočišče.”

V treh letih vojne so ZDA na Korejski polotok odvrgle 635 tisoč ton bomb, od tega 32 tisoč ton napalma. To je več bomb, kot so jih ZDA odvrgle v celotni vojni na Pacifiku med drugo svetovno vojno. Večina bomb je pristala na ozemlju Severne Koreje. Tri četrtine Pjongjanga je bilo zravnanega z zemljo, podobno uničenje je doletelo vsa ostala večja mesta. Nekaj mesecev pred premirjem so ZDA svoje bombnike usmerile še na jezove, s čimer so onemogočile dobavo vode za namakanje riževih polj. Vodja bombnih napadov, general Emmett O’Donnell, je v ameriškem kongresu pričal: “Vse je uničeno. Nič omembe vrednega več ne stoji.”

V korejski vojni je umrlo od 2 do 3 milijone Severnih Korejcev. To predstavlja med 12 in 15 odstotkov celotnega prebivalstva. Zloglasno visoko število smrti sovjetskih vojakov med drugo svetovno vojno je doseglo približno enako relativno uničenje: Sovjetska zveza je izgubila med 14 in 15 odstotkov prebivalstva. Izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo Severno Korejo doletel ogenj in bes, velja razumeti v kontekstu severnokorejske izkušnje ameriškega zračnega bombardiranja v petdesetih letih.

Prav tako kakor korejska vojna je na Zahodu pozabljeno tudi, da je bila Južna Koreja večino svojega obstoja vojaška diktatura, po demokratičnosti in upoštevanju človekovih pravic nič kaj boljša od severne sosede. Do leta 1987 je južnokorejska oblast pridno zatirala gibanja za demokratizacijo. Zadnji večji nasilno zatrt protest je bila študentska in delavska vstaja v južnem mestu Gvangdžu leta 1980. Vojska jo je zatrla s silo, pri čemer je ubila med sto in dvesto ljudi, več tisoč je bilo ranjenih. Vse to se je dogajalo ob polnem zavedanju in podpori Združenih držav Amerike. Takratni predsednik Jimmy Carter se je, kot je razvidno iz kasneje objavljenih dokumentov, odločil, da je vstajo potrebno zatreti, ameriški veleposlanik pa je južnokorejskemu vodstvu sporočil, da se ZDA zavedajo “potrebe po vzdrževanju reda in miru” in “ne bodo omejevale vojaških operacij”.

Po demokratizaciji Južne Koreje in še posebej po razpadu Sovjetske zveze je Severna Koreja zares postala izolirana država, kakor jo opisujemo danes. Njeno gospodarstvo je do takrat v veliki meri vzdrževala trgovina po bratskih cenah s Sovjetsko zvezo. Najbolj ključen del te trgovine je bila dobava subvencionirane nafte. Prekinitev te je Severni Koreji povzročila precejšnje gospodarske težave. A za razliko od na primer Kube, ki se je soočila s podobnim šokom, so bile posledice v Severni Koreji precej hujše. Razlog za to leži v kmetijski politiki. Severna Koreja je namreč zasledovala cilj prehranske samooskrbe. Ker podnebje in gorata pokrajina kmetijstvu nista posebej naklonjena, se je severnokorejsko kmetijstvo v dobršni meri zanašalo na velike količine kemičnih gnojil. Proizvodnja teh temelji na nafti. Ko se je sovjetska pipica izpraznila, je uvoz energentov v Severno Korejo upadel za tri četrtine.

Oblast je skušala nižje donose nadomeščati z izsekavanjem gozdov in pridobivanjem novih kmetijskih površin. To je dodatno zaostrilo posledice suše in poplav, ki so državo doletele leta 1995. V lakoti, ki je sledila, je umrlo več sto tisoč ljudi, natančne številke niso znane.

Severna Koreja je po poti razvoja jedrskega orožja začela stopati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1993 je naznanila namero, da odstopi od pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Vlada takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona je tehtala možnost napada na Severno Korejo. Oktobra naslednjega leta sta državi podpisali sporazum. Severna Koreja se je zavezala, da ostane podpisnica pogodbe, ustavi razvoj jedrskega orožja in pristane na mednarodni nadzor jedrskih objektov. ZDA so se po drugi strani zavezale, da bodo Severni Koreji dobavljale 500 tisoč ton nafte letno, zgradile dva jedrska reaktorja za civilno uporabo in se formalno zavezale, da ne bodo uporabile jedrskega orožja proti državi.

Sledeč poročilom Mednarodne agencije za jedrsko energijo se je Severna Koreja določil sporazuma držala. Kar pa ne velja za ZDA. Po kongresnih volitvah leta 1994 so prvič v 40 letih večino v spodnjem domu prevzeli republikanci pod vodstvom Newta Gingricha. Ti so sporazum smatrali kot preveč popustljiv do Severne Koreje. Z odtegovanjem financiranja so preprečevali izpolnjevanje zavez iz sporazuma, zaradi česar je dobava energentov in reaktorjev zaostajala. Clintonov naslednik George Bush pa je na vrhuncu ameriške vojaške prevlade Severno Korejo uvrstil na “os zla”. S tem je pokopal kakršnekoli možnosti za ohranitev sporazuma.

Ob tem postane jasno, da v kontekstu pogajanj med Severno Korejo in Zahodom ni zgolj prva tista, ki ne spoštuje mednarodnih zavez in se obnaša nepredvidljivo. Takšnega ravnanja ZDA je bila deležna že pred pregovorno nepredvidljivim Donaldom Trumpom.

Srečanje med Donaldom Trumpom in Kim Džong Unom je bilo v ameriških, pa tudi evropskih medijih deležno precej kritik. Največ jih je letelo na manko konkretnih zavez Severne Koreje glede denuklearizacije. Po drugi strani pa so kritike trdile, da je Trump z obljubo o prekinitvi vsakoletnih vojaških vaj z Južno Korejo preveč popustil. O racionalnosti prekinitve vojaških vaj se je spraševala tudi azijska komentatorka v Delu. Upoštevajoč izkušnjo ameriških zračnih napadov v korejski vojni je razumljivo, da Severna Koreja vsakoletno simuliranje napada na svojo državo in preletavanje ameriških jedrskih bombnikov čez Korejski polotok smatra za provokacijo, ki nima mesta v kontekstu pogajanj o normalizaciji odnosov. Trump ima prav.

In upoštevajoč zgodovino dogovorov med državama je razumljivo, da kaj več kot načelna izjava v tem trenutku ni mogoča. Je pa lahko korak v smeri končanja korejske vojne, ki uradno še vedno traja, saj je bilo podpisano zgolj premirje. Ne glede na mnenja zahodnih komentatorjev trenutna pogajanja podpira večina Korejcev.

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.