Sto let samote
Irski volivci so se minulo nedeljo prvič po 100 letih odpravili na volitve med vikendom in ne na delovni dan. Tako kot leta 1918 - takrat še pod britansko oblastjo - je tudi tokrat zmagovalec volitev stranka Sinn Féin. Unikaten sistem volitev, po katerem vsak volivec po vrsti rangira kandidate, je sicer levo stranko prikrajšal za zmago v številu poslancev - teh je zbrala 37 -, je pa zato od nedelje jasno, da je dokončno razbit duopol strank Fianna Fail in Fine Gael, ki sta se desetletja izmenjevali na oblasti do točke, ko sta efektivno postali enaka desnosredinska stranka, ki se razlikujeta le še po barvi in zgodovini.
Podpora obeh - tako do sedaj vladajoče Fine Gael, ki je osvojila 35 sedežev, kot nominalno opozicijske Fianna Fail, ki je dobila tri sedeže več – je upadla do te mere, da si nobena izmed strank ni zagotovila poti do večine v 120-članskem parlamentu. Komentira Agnes Maillot, profesorica na dublinski univerzi CDU.
Nove parlamentarne volitve bi bržkone še najbolj koristile Sinn Féin, ki jo je četrtina volivcev uvrstila na prvo mesto na lestvici preferenc. Da jih je tudi same presenetil nedeljski uspeh, priča dejstvo, da sploh niso zapolnili vseh mest, ki so jim bila na voljo, in so na ta način verjetno ostali prikrajšani še za kak sedež v spodnjem domu parlamenta. Te napake vsekakor ne bodo ponovili. Sinn Féin toliko sedežev ni osvojila že od leta 1923.
Čas ob koncu prve svetovne vojne, ko je bila Sinn Féin nazadnje tako močna, so na irskem otoku zaznamovale vstaje republikancev proti britanski kolonialni vladavini. Angleški zavojevalci, ki so si otok dokončno podredili ob koncu 17. stoletja, so bili na volitvah 1918. leta dokončno poraženi, republikanska stranka Sinn Féin pa je osvojila tako rekoč vse volilne okraje, z izjemo tistih na skrajnem severovzhodu. V skladu s svojim manifestom republikanci niso zasedli stolčkov v londonskem parlamentu, namesto tega so osnovali svoje parlamentarno telo Dáil Éireann v Dublinu. Maillot opiše zgodnjo zgodovino stranke in pojasni, kako je Sinn Féin kaj kmalu po ustanovitvi začela delovati kot politično krilo Irske republikanske vojske, krajše IRA, ki se je bojevala za neodvisnost. To značilnost je obdržala tudi pozneje v 20. stoletju.
Vojni za neodvisnost je nato sledila še državljanska vojna med tistimi, ki so podpirali kompromisno rešitev, da je Irska postala po vzoru Kanade dominion v britanskem imperiju, pri čemer se je večinsko protestantski severovzhod odločil, da ostane pod neposredno vladavino Londona.
Smo v letu 1926 in od prvotnega Sinn Féina ni ostalo mnogo, stranka pa je v Republiki Irski ostala brez podpore in do preloma tisočletja tako rekoč ni imela poslancev v Dáilu, ki ga je sama ustanovila. V preteklosti kandidati Sinn Féina niso priznavali niti legitimnosti Dáilu, kljub temu da so Irci leta 1937 dokončno dobili popolno neodvisnost, pri čemer so sprejeli dejstvo, da bo Severna Irska ostala del monarhije. Vrhovno sodišče je nato leta 1948 še presodilo, da takratni Sinn Féin ne more biti pravni naslednik predvojne stranke s tem imenom. Moderni Sinn Féin, kot ga poznamo od 70. dalje, tako deluje v irskem in severnoirskem političnem procesu, še vedno pa vztraja pri tem, da ne bodo zasedli stolčkov v londonskem Westminstru. Maillot.
Sinn Féin tako še vedno zavrača delitev otoka in deluje kot enotna stranka na obeh straneh meje med Irsko in Združenim kraljestvom.
Kljub razcepljenosti na dve državi ima stranka močno jedro in enotno ideološko bazo. Moderni Sinn Féin se je oblikoval predvsem kot politično krilo nove Irske republikanske vojske, oborožene organizacije, ki se je do konca stoletja upirala britanski nadvladi na Severnem Irskem. Hkrati s tem pa se je tudi v Republiki Irski Sinn Féin začel pozicionirati vse bolj kot stranka delavstva.
Hkrati s pridobivanjem moči na Severnem Irskem je delovanje Sinn Féina predstavljalo oviro za morebiten volilni uspeh v Republiki Irski. IRA je bila na obeh straneh meje obravnavana kot teroristična organizacija, tudi med navadnim prebivalstvom pa ni bilo odobravanja za nasilna sredstva, katerih so se posluževali pripadniki IRA. Sodelovanje med IRA in Sinn Féin nikoli ni bilo uradno, stranka pa tudi nikoli ni priznala, da so bili tudi njeni člani del oboroženega upora. Kot pojasni Agnes Maillot, se irske vlade nikoli niso želele neposredno vpletati v konflikt na Severnem Irskem, ker niso imele ustrezne politične moči za to, hkrati pa jim je več pomenil dober odnos z glavno trgovsko partnerico, Združenim kraljevstvom.
S koncem oboroženega konflikta na Severnem Irskem se je Sinn Féin lahko posvetila volitvam v Republiki Irski, kjer je bila edina relevantna leva stranka v političnem polju, ki je sprejelo neoliberalni konsenz. Irska je v 90. sprejela model ekonomije, ki temelji na storitvah in neposrednih tujih investicijah. Zaradi visoke gospodarske rasti se je Irske prijel tudi naziv Keltski tiger kot izpeljanka iz naziva Azijski tigri, ki je označeval hitro rastoča gospodarstva Tajvana, Singapura, Hongkonga in Južne Koreje. Med letoma 1994 in 2000 je irsko gospodarstvo raslo s skoraj 10 odstotki letno.
Po principu, kdor visoko leti, nizko pade, je Irsko globalna finančna kriza leta 2008 hudo prizadela. Keltski tiger se je bil primoran visoko zadolžiti in nameniti 64 milijard evrov za reševanje bank, ki so bile v času pred zlomom nepremičninskega balona v ZDA vredne krepko več kot polovico letnega BDP-ja Irske.
Nacionalizacija dolga je imela seveda za posledico varčevanje, v času katerega se je oblikovalo in okrepilo več levih družbenih gibanj in strank. Varčevalni ukrepi pod vlado Fianna Fáil so stranko stali kar 50 sedežev na splošnih volitvah leta 2011. A že pet let kasneje so bili samodeklarirani republikanci nazaj in zopet vrnili parlament v naravno stanje duopola. A že leta 2016 se je nakazoval volilni uspeh Sinn Féin, ki je osvojila devet poslanskih sedežev in postala tretja najmočnejša stranka. Konec krize je Irsko pahnil v nov cikel hitre gospodarske rasti, ki ponovno stoji na istih trhlih temeljih, ki so se sesuli leta 2008. Kot pravi Maillot, je vlada Taoiseachaha ali premierja Lea Vardakarja zmotno verjela, da jim bodo finančni kazalniki, uspešna pogajanja okoli brexita in liberalizacija zgodovinsko gledano precej konservativne družbe omogočili zmago na volitvah minuli vikend.
Neoliberalni konsenz je Irsko transformiral iz statistično gledano revne periferne države v eno od najhitreje rastočih gospodarstev in najprivlačnejšo destinacijo za globalni tuji kapital in priseljence predvsem iz novejših članic Evropske unije. Medtem ko so Irci čutili to rast na plačilnih listah, pa je država povsem zanemarila dve osnovni nalogi - stanovanja in javno zdravstvo. Stanovanjska kriza je na Irskem, predvsem v Dublinu, dosegla kritične ravni. Sinn Féin je za razliko od tradicionalnih strank obljubila velika državna vlaganja v gradnjo novih stanovanj za tiste na socialnem robu in predvsem mlade.
Irsko prebivalstvo sicer v minulih letih počasi narašča, a izključno zaradi priseljevanja, Irci pa vse bolj številno zapuščajo otok, kot je to že v tradiciji. Število Ircev se globalno ocenjuje nekje med 70 in 80 milijonov. Volilno pravico imajo samo tisti, ki prebivajo v Republiki Irski, kjer jih je zgolj 4,5 milijona, kar 40 milijonov pa naj bi jih bilo v Združenih državah Amerike in še dodatnih 15 milijonov v Združenem kraljestvu. Zanimivo, da jih je na samem otoku živelo tudi že 8 milijonov, preden jih je prizadela velika lakota v 19. stoletju. Želja Sinn Féina je, da ustavi nov val odseljevanj, kar se tiče boja za enotno Irsko, ki je zapisana v DNK stranke, ta zaenkrat ni na vidiku.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj