Ujeti med betonom in marmorjem

Aktualno-politična novica
2. 9. 2022 - 17.00

Lepo pozdravljeni v današnjem Kultivatorju, v katerem se bomo posvetili družbeno-političnemu ozadju politične krize v Iraku. Dobrih deset mesecev je minilo od parlamentarnih volitev in nasprotujoče si politične sile še vedno niso uspele doseči konsenza za sestavo vlade in imenovanje novega kandidata za predsednika države. Za imenovanje slednjega je namreč potrebna dvotretjinska večina 220 poslancev od 329 mest v predstavniškem svetu. Teh nista uspeli pridobiti niti večetnična koalicija Rešujemo domovino šiitskega klerika in politika Mohtade Al-Sadra niti pretežno šiitska zveza Koordinacijski okvir premiera Nurija Al Malikija, ki je državi vladal med 2006 in 2014. Eden od razlogov je tudi odprto rivalstvo dveh konkurenčnih si kurdskih strank: Kurdske demokratske stranke, krajše KDP, in Patriotske unije Kurdistana, krajše PUK, o čemer več kasneje. 

Prvi del serije o zgodovini in sedanjosti Iraka
 / 22. 4. 2020

S strmoglavljenjem Sadama Huseina leta 2003 so ameriški okupatorji ob pomoči elite do tedaj zatiranega večinskega šiitskega prebivalstva z ustavno reformo leta 2005 predsedniški sistem zamenjali z enodomnim parlamentarnim sistemom, ki deluje po principu sektaške pripadnosti oziroma etno-konfesionalizma. S tem izrazom označujemo demokratični model, v katerem se funkcije predsednika države, predsednika parlamenta in premiera določajo glede na etnično oziroma religiozno pripadnost. V Iraku predstavnik vsake od treh dominantnih etnično-religioznih skupin; sunitov, šiitov in Kurdov.  Predsednik države je izvoljen iz vrst kurdskih strank, predsednik parlamenta predstavlja sunitsko manjšino, predsednik vlade pa šiitsko večino prebivalstva v 30-milijonskem Iraku. Kako poteka oblikovanje nove oblasti, pojasni Hayder Al-Shakeri, znanstveni sodelavec Programa za Bližnji vzhod in Severno Afriko na Kraljevem inštitutu za mednarodne zadeve britanskega think tanka Chatham House.

Al-Shakeri1

 Al-Hashd Al-Sha'abi
Iraški parlament je sprejel zakon, ki legalizira Ljudske mobilizacijske enote
 / 28. 11. 2016

Etnična konfesionalizacija oziroma (načrtno) sektaštvo je bila družbena in politična realnost Iračanov že za časa enopartijskega sistema Huseinove stranke Baath, ki je privilegirala sunitsko pred šiitskim prebivalstvom. Identitetna politizacija na religiološki ali ideološki ravni se je tako s prihodom Američanov in preoblikovanjem političnega sistema samo še poglobila, poudarja Ruba Ali Al-Hassani, postdoktorska raziskovalka na britanski Univerzi Lancaster in vodja projekta Sectarianism, Proxies and De-sectarianisation.

Al-Hassani1

Razlikovanje družbenih skupin po etnično-religiozni liniji je leta 2006 sprožilo državljansko vojno, v kateri so se med seboj vojskovale iraška vojska ob podpori ZDA, Al Kaida in druge prorežimske sunitske milice ter vojska Mehdi, ki jo je vzpostavila vplivna družina Al-Sadr iz šiitskega svetega mesta Nadžaf na jugu. Po dogovoru o umiku ameriških sil leta 2008 je Mohtada Al-Sadr politično angažiral do tedaj preganjano šiitsko večino v državi in oblikoval sadristično gibanje, ki je v želji po konsolidaciji šiitske večine na volitvah istega leta 2010 podprla Nurija Al Malikija, ki je nato vodil državo do leta 2014.

Al-Shakeri2

Največji protesti po padcu Sadama Huseina
 / 8. 11. 2019

Po sporu z Al Malikijem glede prisotnosti ameriške vojske v državi je šest Al-Sadrovih poslancev po dveh letih izstopilo iz koalicije, Al-Sadr pa se je umaknil v iransko versko semenišče Kom. Po njegovi vrnitvi v Irak je leta 2014 Al-Sadr na volitvah prvič nastopil s svojo koalicijo in s sedmimi odstotki glasov zasedel drugo mesto za Al-Malikijevo stranko Pravna država. Štiri leta kasneje so sadristi okoli sebe oblikovali močno koalicijo, imenovano Sajrun, ki je v parlamentu zasedla 54 sedežev. A večinsko mlado prebivalstvo Iraka, mlajših od 25 let je namreč kar 60 odstotkov od 40 milijonov državljanov, je vse glasneje nasprotovalo tradicionalističnim politikam iraške elite. V drugi največji izvoznici surove nafte na svetu so pogosti izpadi elektrike, kar 14 odstotkov prebivalstva je brezposelnega in po oktobrskih parlamentarnih volitvah leta 2018 so vzniknili protesti, imenovani Tišrin.

Al-Shakeri3

V Iraku imenovan novi mandatar
 / 18. 3. 2020

V protestih je bilo ubitih 260 in ranjenih na tisoče protestnikov, zaradi česar je odstopil takratni premier Adil Abdul Mahdi. Predsednik Barham Salih je nato parlamentu v imenovanje predlagal Adnana Al-Zurfija in Mohameda Tafíka Alauija iz manjšinskih šiitskih strank, od katerih noben ni dobil parlamentarne zaupnice. Neodvisni kandidat Mustafa Al-Kadimi, nekdanji vodja iraške varnostne službe, je nato le dobil podporo parlamenta in nastopil svoj kratki mandat do predčasnih volitev junija 2021, ki so jih sprožili ponovljeni protesti. Čez parlamentarni prag se je zavihtelo mnogo več neodvisnih kandidatov kot leta 2018. To je omogočila volilna reforma leta 2019, ki je proporcionalni sistem spremenila v večinskega in zaradi katere so lahko na volitvah prvič kandidirali neodvisni kandidati brez strank. To je bil vsaj delni uspeh za protestniško gibanje.

Al-Shakeri4

Razmerje sil v iraškem parlamentu se je zato spremenilo. Tako kot leta 2018, ko je njegova stranka osvojila 54 sedežev, a ji ni uspelo sestaviti vlade, je tudi tokrat ponovno zmagal šiitski klerik Mohtada Al-Sadr, ki je ob zmagi obljubil odmik od Irana in obračun s korupcijo. Al-Sadr je oblikoval pretežno sunitski blok, imenovan Rešujemo domovino, ki sta se mu pridružila še vodja koalicijskega sunitskega suverenističnega zavezništva, imenovanega tudi Takadum, in Kurdska demokratska stranka, krajše KDP, Mahmuda Barzanija, ki vodi regionalno kurdsko oblast na severovzhodu države.

Al-Shakeri5

O spopadih na planoti Sindžar
 / 6. 5. 2022

Na drugi strani se je oblikoval pretežno šiitski blok, sestavljen iz šiitske stranke Pravna država nekdanjega premierja Nurija Al Malikija, Iranu naklonjene Zveze Fateh in manjših šiitskih strank in neodvisnih poslancev. Bloku se je pridružila tudi kurdska stranka Patriotska unija Kurdistana, ki jo je ustanovil in vodil trenutni predsednik Barham Salih. V prejšnjih sestavah parlamenta so večmesečnim razpravam sledile zaporedne volitve predsednika države, predsednika parlamenta in predsednika vlade. Tokrat je bil, januarja letos, izvoljen zgolj predsednik parlamenta Mohamed Al Halbusi, nato pa se je politični proces ustavil. Iraški poslanci namreč niso mogli doseči konsenza za oblikovanje dvotretjinske večine, ki je potrebna za imenovanje predsednika države. Glavni razlog za to je rivalstvo za položaj predsednika države med kurdskima KDP v sadrističnem bloku in PUK v Koordinacijski zvezi.

Al-Shakeri6

Al-Sadr je nato na svojo stran z obljubo moratorija na funkcije sadristov v morebitni novi vladi poskušal pridobiti neodvisne poslance, ki jih je v trenutnem sklicu okoli štirideset, vendar neuspešno. Da bi si kupil potrebni čas, je posegel po nenavadni potezi, odpoklicu poslancev sadrističnega gibanja. Vendar je pri tem treba opozoriti na njegovo dvojno igro. 

Al-Shakeri7

Zadnjič se je zapletlo pred dvema tednoma, ko je vrhovni sodni svet, najvišji iraški pravosodni organ, sporočil, da nima pooblastil za razpustitev parlamenta. V ponedeljek je Al-Sadr napovedal umik iz politike in zaprtje vseh sadrističnih institucij. V torek je nato na tisoče Al-Sadrovih privržencev vdrlo v utrjeno zeleno cono v Bagdadu, kjer so vladne stavbe in tuja predstavništva, in zasedlo poslopje parlamenta kot odgovor na poskuse njegovih šiitskih tekmecev, da bi oblikovali vlado s predsedniškimi kandidati, ki jim je sam nasprotoval. Al-Sadr je v sredinem televizijskem nagovoru iz rojstnega Nadžafa pozval svoje privržence, naj še naprej izvajajo »sedečo stavko« v parlamentu, dokler ne bodo izpolnjene njegove zahteve, ki vključujejo razpustitev parlamenta in predčasne volitve. Motive za tovrstno politično igro predstavi Al Hakeri.

Al-Shakeri8

Medtem ko se na političnem parketu preigrava igra močnejšega, pa na ulicah in družbenih medijih ne potihnejo glasovi spregledanih, predvsem visoko izobraženih mladih, ki pozivajo k dekonfesionalizaciji političnega in družbenega prostora.

Al-Hassani2

Pri tem so najglasnejše ženske, ki imajo občutek, da v družbenem in političnem življenju niso izenačene, ob tem pa tudi pasivno sodelujejo pri ohranjanju patriarhata.

Al-Hassani3

To se je pokazalo tudi v vztrajnih poskusih obeh političnih blokov, da z zakonodajnimi predlogi utišata zahteve protestniškega gibanja po večji demokratizaciji političnega sistema.

Al-Hassani4

Prav zahteva mladih diplomantk po enakopravnem dostopu do zaposlitve je namreč sprožila protestniško gibanje Tišrin.

Al-Hassani5

Uspešno vladanje novega kabineta, v primeru, da se bo uspel oblikovati, je odvisno predvsem od tega, ali bo trenutna politična vrhuška zmogla izpolniti pričakovanja svojih volivcev, večinsko mladih državljanov, ki želje in aspiracije po korenitih družbenih in političnih spremembah ne skrivajo več na družbenih omrežjih, temveč jih glasno zahtevajo na ulicah, Kultivator zaključuje Alí Al-Hassaní.

Al-Hassani6

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

comming soon ... to your insta feed

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.