Izbris razuma in prenos odgovornosti

Medtem ko je danes kar 16 ur maratonske razprave v Državnemu zboru posvečeno izključno vnaprej na politični neuspeh obsojeni interpelaciji, ki jo je zoper finančnega ministra Uroša Čuferja na svojo roko vložila največja opozicijska stranka SDS, so se včeraj v hramu slovenske demokracije na politični tapeti ponovno znašli leta 1992 nezakonito izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Kljub temu da je nezakonitost izbrisa ugotovilo in zanj Republiko Slovenijo tudi na drugi pritožbeni stopnji ter pred Velikim senatom obsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, smo bili včeraj v neposrednem prenosu parlamentarnega programa ponovno v režiji Slovenske, po čem le demokratične stranke ponovno priča popolnemu potvarjanju dejstev in novejše po-osamosvojitvene zgodovine, do katerega v javni parlamentarni razpravi domnevno demokratične in zaradi obsodbe tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice pričakovano nekoliko vendarle osramočene evropske države preprosto ne bi smelo prihajati.

Toda domača in včeraj v parlamentarni razpravi ob drugemu branju ter sprejemu zakona o odškodninah za izbrisane ponovno potrjena politična realnost je, da so opozicijski vojščaki Slovenske, a po čem razen imenu le demokratske stranke svoj poslanski mandat, čas za razpravo in nenazadnje potrpežljivost gledalcev zapravljali za dokazovanje, da izbrisa sploh ni bilo in da je šlo zgolj za prenos iz registra stalnega prebivalstva v posebno evidenco. Kljub temu da je to ena navadna, pa čeprav s strani praporščakov SDS in njihovih političnih oprod že večkrat slišana politična laž, so Slovenski demokrati, ki so v resnici zgolj nacional-demokrati oziroma narodnjaki, predlagali vrsto dopolnil, s katerimi bi v zakonu o odškodnini za izbrisane odpravili izbris kot žaljivo oznako za slovenski narod.

Glede na znana dejstva in nosilce političnih funkcij na položajih 26. februarja 1992, iz katerih izhaja, da so na ukaz Ministrstva za notranje zadeve v prvi po-osamosvojitveni Vladi pod vodstvom notranjega ministra Igorja Bavčarja in njegovega državnega sekretarja Slavka Debelaka, izbris brez kakršne koli pravne podlage izvršili uradniki in uradnice na Upravnih enotah po vsej državi, je lahko pojem izbrisa žaljiv zgolj za največje politične nacional-šoviniste, v kar pa se očitno ponovno sprevračata tudi SDS in njen predsednik Janez Janša, ki je za dejanje izbrisa sokriv vsaj toliko, da je v isti vladi bil na položaju obrambnega ministra in prvega osamosvojitelja. Nadalje je Janez Janša, tako kot pokojna Janez Drnovšek in Andrej Bajuk ter predvsem z Janševo pomočjo na sedanje mesto predsednika republike parkirani Borut Pahor, za dejanje izbrisa sokriv tudi zato, ker je v letih, ki so sledila, tako kot ostali našteti bil tudi predsednik vlade, a krivica izbrisa v Republiki Sloveniji še naprej ostaja nepriznana in nepopravljena.

Janševi nacional-demokrati so sicer poskušali tudi z dopolnili, po katerih bi se odškodnina za mesec priznanega izbrisa iz sedanjih 60,00 evrov, na kolikor je svojo ponudbo iz 50,00 evrov v okviru druge obravnave zakona o odškodninah ponudila Vlada in njen resorni minister za področje izbrisa Gregor Virant, znižala na 25 evrov. Prav tako bi zmanjšali višino odškodnine, ki bi jo lahko izbrisani izterjali od sodišča zgolj na 2,5-kratnik, do odškodnine sploh upravičeni izbrisani pa naj bi to bili samo od dne, ko so vložili prošnjo za ureditev statusa, in ne od 26. februarja 1992 oziroma samega datuma izbrisa. Aktualna koalicija, ki je zaradi počasnosti izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice že tako ali tako tudi pod skrbnim drobnogledom Sveta Evrope, je po treh urah mlatenja opozicijske prazne slame vsa dopolnila SDS zavrnila, podprla pa dopolnilo DESUS in Državljanske liste, članic tudi prejšnje in predčasno pokopane Janševe druge koalicije in vlade, da izbrisani ne bodo ena od prednostnih kategorij za pridobitev neprofitnega stanovanja.

Tretja obravnava zakona o odškodninah za izbrisane, ki ga kot popolnoma neustreznega zavračajo tako predstavniki kot podporniki žrtev izbrisa, bo na parlamentarnem sporedu že jutri, kajti kot je tudi na včerajšnji seji povedal notranji minister Gregor Virant, se s sprejemom zakona mudi. Resnici na ljubo se s sprejemom zakona mudi že vsaj od takrat, ko ga je nosilcem izvršne in zakonodajne oblasti v državi prvič naložilo domače Ustavno sodišče oziroma ko je postalo nepreklicno javno znano, da je Republika Slovenija z izbrisom na tisoče stalnih prebivalcev z vsemi pravicami polnopravnih državljanov z odvzemom in uničenjem dokumentov kar na okencih upravnih enot pahnila v ilegalo. Izbrisani se niso mogli zaposliti, zdraviti ali zdravstveno zavarovati. Izbrisani se niso mogli šolati, prejemati socialne dodatke ali upokojevati, brez dokumentov pa so bili na milost ali izgon iz države prepuščeni policiji.

Ob laži, da izbrisa ni bilo, se v slovenskem političnem prostoru nacional-šovinisti kot pijanci plota oprijemajo tudi prav tako večkrat ponovljene laži, da bi si izbrisani, če bi hoteli, svoj status lahko uredili takoj po izbrisu. Bolj kot to, kdo je pravzaprav kriv in odgovoren za izbris, jih je sicer zanimalo, kdo od izbrisanih bo do odškodnin sploh upravičen. Sam odziv in pojasnila notranjega ministra v tej vladi in koaliciji ter predsednika Državnega zbora v prejšnji Janševi koaliciji Gregorja Viranta pa dajejo vedeti, da se je zakona o odškodninah za izbrisane s figo v žepu lotila tudi aktualna koalicija in vlada lady Bratušek. Toda tako to gre. Virantovo zatrdilo, da bodo do odškodnin upravičeni le tisti izbrisani, ki so izkazali interes, da si status uredijo Sveta Evrope in Evropskega sodišča za človekove pravice ne bo prepričalo, saj so prosto po sodbi iz Strasbourga do odškodnin upravičeni vsi prizadeti in izbrisani.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z državnozborsko politiko izbrisa razuma in prenosa odgovornosti na evropsko pravosodje na hrbtih izbrisanih v zobeh poskrbel Tomaž Z.