Kulturna kontrarevolucija 3.0

Medtem ko današnja neizvolitev predvsem Arjane Brezigar Masten za članico sveta Banke Slovenije in s tem vice guvernerko osrednje domače finančne ustanove ter ne toliko Anžeta Erbežnika za ustavnega sodnika, čeprav gre po Andražu Teršku za poraz že drugega zaporednega kandidata, na tajnem glasovanju poslank in poslancev v državnem zboru daje slutiti, da v koaliciji in vladi Janeza Janša ni vse v najboljšem redu, politični valjar stranke SDS pod okriljem boja in ukrepov zoper iz vsakih in tudi vladnih rok v Sloveniji ušlo epidemijo covid-19 nemoteno nadaljuje s kulturno kontrarevolucijo oziroma preurejanjem slovenskega sveta in države po svoji podobi in glede na svoje lastne, pač nekulturne potrebe. Tako so, medtem ko je bilo že jasno, da so njihovi predlogi preurejanja medijske krajine in zakonov o medijih, RTV Slovenija ter Slovenski tiskovni agenciji predmet političnega kupčkanja in, kot so bili predlagani, brez zadostne parlamentarne večine, z Ministrstva za kulturo, kateremu že v drugo načeluje minister Vasko Simoniti, pred tednom dni objavili predlog sprememb Pravilnika o strokovnih komisijah, ki bi naj vsaj do sedaj veljale za faktor strokovnega presojanja vlog za sofinanciranje projektov in programov nevladnih organizacij, lokalnih javnih zavodov, samozaposlenih in drugih posameznikov v umetnosti in kulturi, ki so v javnem interesu na področju kulture. Nato pa so se včeraj izkazali še z dopisom za deložacijo pestrega nabora kulturnih in civilnodružbenih nevladnih organizacij v javnem interesu ali na področju kulture ali na katerem drugem področju na Metelkovi 6 v Ljubljani in z besedami, da prostore potrebujejo za lastne potrebe in da bodo do njih zlepa ali zgrda prišli po sodni poti.

Čeprav je sodna pot tudi sicer na nivoju Mestne občine Ljubljana in na primer območja nekdanje tovarne Rog potrjena praksa, da država ali enote lokalne samoupravne oblasti pridejo do prostorov, ki jih iz takih ali drugačnih zgodovinskih razlogov – pri Metelkovi 6 gre nenazadnje za stavbo poveljstva celotne vojašnice, na kateri je tudi v devetdesetih letih pač zaskvotirani Kulturni center Metelkova – zasedajo nevladne organizacije ali posamezniki, se iz Ministrstva za kulturo dan potem, ko je peticijo v podporo uporabnikom prostorov, ki so v lasti Ministrstva za kulturo, sicer pristali šele po vrsti verižnih postopkov in prenosov, v katerih sta sodelovala še vsaj MOL in Ministrstvo za obrambo, podpisalo že skoraj 5000 podpornikov, sporočili, da ne gre za deložacijo, pač pa za izpraznitev zaradi obnove dotrajane in nevarne infrastrukture, ki da sta jo načrtovala že oba prejšnja ministra iz vrst danes pač opozicijskih Socialnih demokratov, katerih epizodna vloga na čelu slovenske umetnosti in kulture nam prav tako ne bo ostala v ne vem kakem posebnem spominu. Toda grožnja s sodno izselitvijo in obrazložitvijo, da Ministrstvo za kulturo prostore potrebuje za lastne potrebe, ostaja lahko preverljivo dejstvo, ne glede na današnje twitter repenčenje političnega uslužbenca Ministrstva za kulturo Mira Petka.

Tako iznenada, kot je sočasno z razglasitvijo policijske ure in epidemije na naslove nevladnih organizacij in med njimi glede na propagandne stroje SDS še posebej zloveščega in spornega Mirovnega inštituta na Metelkovo 6 priletel dopis o načrtovani izgubi prostorov brez dialoga ali nadomestnih rešitev, pa je Ministrstvo za kulturo pristopilo tudi k preoblikovanju Pravilnika o strokovnih komisijah. Ta sedaj sicer je do 26. tega meseca v javni razpravi, toda pred objavo besedila ni bilo nobene razprave in usklajevanja z deležniki, samega predloga pa ni obravnaval niti Nacionalni svet za kulturo, če že drugi mehanizmi strukturiranega dialoga z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi za časa ministra Vaska Simonitija še niso ali pa sploh ne bodo vzpostavljeni. V vsakem primeru pa gre, tako kot v primeru nedomišljenih predlogov sprememb medijske zakonodaje, za degradacijo oziroma zmanjšanje obstoječih demokratičnih standardov in strokovnosti kot vodila pri odločanju in presojanju vlog.

Dosedanje strokovne komisije so bile sestavljene iz petih do sedmih članov, medtem ko predlog njihovo število niža in predvideva zgolj tri do pet članov. Nadalje je pravilnik do zdaj predvidel, da so člani strokovnih komisij izključno strokovnjaki, novi predlog, ki pa je korak nazaj v socialistično samoupravno preteklost, pa uvaja možnost, da so med člane strokovne komisije lahko imenovani tudi uslužbenci Ministrstva za kulturo, in to kar dva v minimalno tričlansko komisijo. Prav tako so bile sedanje strokovne komisije prvič imenovane s transparentnim javnim postopkom, kar je pomenilo velik prelom od dotedanje prakse neposrednega imenovanja, k čemur pa se vrača predlog Ministrstva za kulturo, saj bi naj po novem, tako kot je bilo to po starem, člane komisij na podlagi povabila po njihovem predhodnem soglasju imenoval minister, kar pač samo po sebi ne more biti enako pri zadnji spremembi pravilnika pred dvema letoma uveljavljenemu javnemu in transparentnemu pozivu h kandidaturi za člane strokovnih komisij po posameznih razpisnih področjih umetnosti in kulture, kot jih pokriva in glede na veljavno zakonodajo opredeljuje matično Ministrstvo za kulturo.

Čeprav je bil prav Nacionalni program za kulturo tista prelomna točka, zaradi katere so se na tnalu kulturne javnosti znašli vsi trije kulturni ministri pred Vaskom Simonitijem in stranko SDS ponovno na kulturnem resorju – ta je nenazadnje spadal pod SDS v vsaki dosedanji vladi in koaliciji Janeza Janše, le da so ga v drugi kot samostojno ministrstvo kar ukinili – Vasko Simoniti in še bolj njegova ekipa niso ponovili napake ministrov Antona Peršaka in Zorana Pozniča z neuspelima predlogoma Nacionalnega programa za kulturo, saj se s strateškimi usmeritvami za naslednjih osem let pravzaprav sploh ne ukvarjajo, ko imajo pa toliko dela z izzivi lastne nekulturne sedanjosti in realnosti. Toda tako to gre. Kot kaže, v tretje kontrakulturna revolucija SDS na področju umetnosti in kulture ne glede na silna nasprotovanja vendarle uspeva, toda se, glede na današnja koalicijska neskladja ob neuspelem tajnem glasovanju nove viceguvernerke in ustavnega sodnika v državnem zboru, čas tudi tej, tretji kontrarevoluciji, drugič pod vodstvom generala Vaska Simonitija, nepreklicno izteka.

ODPOVED: Tud za tokratni N-euro moment sem s kulturno kontrarevolucijo Ministrstva za kulturo in ministra Vaska Simonitija iz stranke SDS v zobeh poskrbel Tomaž Z.