Sam proti vsem 2

»To ni Slovenija, o kateri smo sanjali, za katero smo trpeli in se borili; in zagotovo ni Evropska unija, kateri smo se hoteli pridružiti leta 2004«, je v pismu prihodnjemu predsedniku Evropske komisije Jean-Claudu Junckerju zapisal te dni še naprej politično najbolj izpostavljeni zapornik na Slovenskem in hkrati poslanec ter predsednik v prihodnjem mandatu gotovo največje opozicijske stranke SDS Janez Janša. O razpravah, ali so novi ministrski kandidati predvsem iz največje parlamentarne stranke tega mandata SMC v slovenski politiki res novi obrazi, pa dejal, da so prav te razprave nazoren primer izkrivljenosti, nenormalnosti slovenskega političnega prostora. Ob javnih pismih in na račun svojega zaporniškega in poslanskega statusa hkrati številnih nastopih v domačih množičnih trobilih državotvornega medijskega diskurza pa se sicer očitno osamljeni Janša te dni veliko oglaša predvsem po socialnemu omrežju, katerega konkurenčna prednost pred ostalimi se skriva v na prvi pogled banalnemu dejstvu, da je potrebno sporočila svojim sledilcem zbiti na pičlih 140 znakov.

Uradno sicer politično enako konzervativno misleči prihodnji predsednik Evropske komisije je bil gorkega Janševega pisma deležen ob tudi uradno potrjeni izbiri Alenke Bratušek za eno od sedmih podpredsednic in podpredsednikov Junckerjeve Evropske komisije, ki bo posebej kot kapitanka, vodja ekipe in koordinatorka preostalih drugorazrednih komisark in komisarjev pristojna za področje energetske unije. Tako domači postopek izbiranja končne kandidatne liste treh kandidatov, ki jo je v Bruselj samoiniciativno poslala Vlada za tekoče posle in na kateri sta bila samo-predlagana njen zunanji minister Karel Erjavec in predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek osebno, kot končna potrditev vnaprej znane Junckerjeve izbire oziroma do nastopa novega mandatarja in vlade predsednice vlade v odstopu Alenke Bratušek osebno, sta sicer več kot o izkrivljenosti, nenormalnosti političnega prostora na danes ponovno čemerno-deževni strani Alp povedala o dvojnih demokratičnih standardih širšega evropskega političnega prostora.

Če dejstvo, kako se politično rečem streže predvsem onstran Alp oziroma v trdnjavah evropske politike in birokracije v Bruslju ter Strasbourgu, ni postalo dovolj očitno že ob politični trgovini, ko sta se dva glavna pretendenta za mesto Predsednika Evropske komisije dogovorila, da desno-ljudski Juncker prevzame Evropsko komisijo, levo-socialistični proti-kandidat Martin Schulz pa da se zadovolji z mestom predsednika Evropskega parlamenta, je to ponovno v ospredje prišlo ob iskanju komisarskih kandidatov za prihodnjo Evropsko komisijo. Tako je njen prihodnji predsednik Juncker že brez dlake na jeziku priznal, da je tudi Miru Cerarju osebno po telefonu povedal, da sta glavni konkurenčni prednosti samopredlagateljice za slovensko evropsko komisarko pač v tem, da je ženska in da jo je v političnem smislu nekako moč uvrstiti med liberalce.

Tako domači postopek samopredlaganja, za katerega je kot predsednica vlade v odstopu odgovorna sicer kar Alenka Bratušek osebno, kot tudi dejstvo, da Junckerjeva izbira za podpredesednico njegove komisije nima omembe vrednih izkušenj na energetskem področju, sta v zadevi političnih merjenj moči in pod-miznih kravjih kupčij med poslanskimi skupinami Evropskega parlamenta očitno drugorazrednega pomena, saj je v Evropski uniji res malokomu kaj mar, kdo pravzaprav na koncu bo slovenski komisar oziroma komisarka. Kljub temu pa očitno bivanje na hladnem prav nič ne pripomore, da bi bilo tudi Ivanu Janezu Janši vseeno, kdo nenazadnje bo evropski komisar oziroma kot kaže komisarka. Če Juncker do zdaj še ni vedel, zdaj ve, da si Janša nikoli ni predstavljal, da bodo posamezniki, ki so se borili proti evropskim vrednotam, imeli podporo v Janševih navednicah »naših«, evropskih prijateljev.

Ali Janša in Juncker res sta ali nista evropska prijatelja, sicer ni več najbolj jasno. Prvi je kar iz zapora, kar ne pozabi vsakič znova omeniti, drugemu zabrusil, da so v teh težkih časih, ko bi pričakovali njegovo pomoč, dobili nož v hrbet in da bo z imenovanjem Alenke Bratušek za evropsko komisarko položaj iskrenih proevropskih sil v Sloveniji postal neznosen. Že nekaj časa pa je sicer neznosno spremljati Janšo na njegovem najljubšem socialnem omrežju, saj je prav v zadevi samopredlagateljice za kandidatko za evropsko komisarko oziroma predsednice vlade v odstopu Alenke Bratušek po domače rečeno smetil številne evropske institucije in naslovi z viodeoposnetki Bratuškove, kako mrmra internacionalo in kako le nekoliko bolj zna prepevati vsaj refren pesmi Bandiera Rosa.

Res redno se sicer Janša oglaša tudi na domače politične zaplete. Kljub temu da si želi, da bi bil vsak mandat katere koli že vlade na Slovenskem uspešen, se boji, da obotavljanje sinoči še pravočasno v Državni zbor odposlane vlade in ukvarjanje Mira Cerarja z njegovim zaporniško-poslanskim mandatom, ne daje ravno dobrih obetov za to, da se bo nova ministrska in koalicijska ekipa resno lotila problemov, ki jih sicer ne primanjkuje tudi Janezu Janši osebno. Toda tako to gre. Vse javno oglašanje Ivana Janeza Janše ima vse bolj očitno skupno noto. Nož v hrbet. Izkrivljeno in nenormalno. Bojim se. To niso naše sanje in podobne krilatice pač same po sebi pričajo, kako tako osebno kot politično je vse bolj sam proti vsem nekdanji premier in prvi po-osamosvojitveni obrambni minister.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, kako vse bolj sam proti vsem je Ivan Janez Janša, v zobeh poskrbel Tomaž Z.