Sami sebi največji varnostni problem

Ker v zadnjih dneh začasni nastanitveni centri za begunce v Sloveniji samevajo, danes ob 7.00 uri zjutraj pa je bilo v Centru za odstranjevanje tujcev pod ključem varno spravljenih samo še 23 oseb, so se v državi z begunci na zahtevo poslancev SDS in Nove Slovenije sklicani izredni seji Državnega zbora ukvarjali predvsem politiki. Čeprav je problem beguncev gotovo večplasten, so poslanci in poslanke aktualnega parlamentarnega sklica najprej več ur o zgolj varnostnih vidikih begunske krize razpravljali na zaprti seji in nato razpravo, ki bo skupaj predvidoma trajala 7 ur in 45 minut, nadaljevali še na za javnost odprti seji. Cilj današnje politične razprave je sicer na zaprtem delu bil sprejeti in podpreti poročilo komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb o varnostnih vidikih begunske krize in po sili razmer pač ilegalnih migracij. Kot je še pred sejo povedal opozicijski predsednik komisije Branko Grims, bi moralo biti temeljno sporočilo današnje na zahtevo parlamentarne opozicije sklicane izredne državnozborske seje to, da bo le potrebno spremeniti politike, prenehati biti tako naiven ter še bolj dosledno izvajati vse predpise tako na ravni EU kot Slovenije. Prav tako bo potrebno domačemu represivnemu aparatu, torej policiji in vojski, civilni zaščiti ter vsem drugim službam, katerih cilj je zagotavljanje varnosti v Sloveniji, nameniti bistveno več sredstev in vzpostaviti take pogoje, da bo njihovo delovanje najbolj učinkovito.

Kljub temu da je državo v prvem valu zgolj prečkalo samo 3600 beguncev, ki jih je tudi minister za zunanje zadeve in upokojence Karel Erjavec brez dlake na jeziku v javni razpravi kot grožnjo primerjal s poplavami, kar bi ob vsem viku in kriku ter kolonah lačnih in prezeblih ljudi brez ustrezne pomoči na zunanjemu obrobju slovensko schengenske meje s Hrvaško vendarle lahko pomenilo, da domači varnostni organi svoje naloge pač niso dobro opravili, dela oziroma nedela domače policije ne kritizira niti trenutna parlamentarna opozicija. Ne glede na določila evropski podrejene in prirejene slovenske azilne zakonodaje, po katerih po besedah notranje ministrice Vesne Gvorkos Žnidarjeve v domeno njenega ministrstva padejo zgolj osebe, ki pri nas zaprosijo za mednarodno zaščito, vsi ostali pa ostanejo na grbi domači policiji, je politično malo da ne enotno mnenje, da je bilo delovanje domačega represivnega aparata zelo dobro.

Da je sicer oskrba tujcev, ki so v domeni slovenske policije, ker jim na kraj pameti ne pride, da bi mednarodno zaščito iskali prav v Sloveniji, dobra, ocenjujejo tudi pri domačemu varuhu domačih človekovih pravic, čigar predstavnika sta v ponedeljek nenapovedano obiskala zdaj že izpraznjeni nastanitveni center v Celju, kjer je med njunim obiskom na prevoz proti Avstriji še čakalo približno 150 beguncev. Ugotovila sta, da je bilo za njihovo oskrbo dobro poskrbljeno, da pa so takšni centri zaradi skromnih možnosti za bivanje lahko le začasna rešitev in ne tudi pri trajnejših namestitvah, do katerih pa bo glede na s preglasovanjem upornih držav sprejeti dogovor notranjih ministrov EU o porazdelitvi naslednjih 120.000 beguncev iz Italije in Grčije, gotovo prišlo.

Če bi hotela, pa očitno nista hotela, bi se lahko predstavnika varuhinje človekovih pravic vsaj nekoliko vtaknila v dejstvo, da se osebam, ki ostanejo kar v domeni domače policije, prepoveduje prosto gibanje in da so se po Sloveniji pravzaprav lahko gibale izključno pod spremstvom policije. Prav tako bi lahko predstavnika varuha človekovih pravic vsaj obrv povzdignila nad odvzemanjem mobilnih telefonov, dokumentov in gotovine, katerega so gotovo deležni vsaj tisti, ki po sili razmer končajo v Centru za odstranjevanje tujcev v Velikem otoku pri Postojni, kjer sicer dan neprostovoljnega bivanja prosto po zakonu o tujcih velja 20 evrov neprostovoljnega prispevka.

Toda če odmislimo politično delovanje in stališča opozicijske Združene levice, je na danes prav čemerni strani Alp prisotno politično enotno mišljenje, kako zelo dobro da smo opravili s temi zgolj 3600 begunci, ki so v teh dneh pravzaprav zgolj prečkali državo. Zato pravzaprav ni najbolj jasno, zakaj je in je bila potrebna današnja izredna seja Državnega zbora. Kako v Evropi z begunci bo, bo nenazadnje voditeljem članic drevi predstavil predsednik Evropske komisije. Koliko več za domačo policijo v prihodnjih dveh letih bo, pa je samo po sebi razvidno iz koalicijsko že usklajenih proračunov za 2016 in 2017. Opozicijski predlagatelji iz vrst SDS in NSi so sicer ob za sklic zadostnem številu lastnih glasov izredno sejo državnega zbora utemeljili z besedami, da kriza z migranti, ki so iz države že odšli, postaja izjemno resno ekonomsko, socialno in predvsem varnostno vprašanje, pa čeprav je že na prvi pogled premraženih kolon pred vrati Schengenskega zidu v Evropo jasno, da gre predvsem in na prvi odziv zgolj za humanitarno vprašanje.            

Da je bilo danes v Državnem zboru veliko govora v prazno predvsem o varnostnem vidiku tako imenovane begunske krize, bi sicer lahko bilo predvsem zato, ker je uradna Slovenija v prvih odzivih tako zelo odpovedala prav na humanitarnem področju, ki so ga namesto pristojnih struktur države oddelali prostovoljci iz Slovenije in tujine. Nenazadnje so tudi pripadniki Rdečega križa na domačem terenu za razliko od v udobne fotelje nameščenih, a politično odsluženih funkcionark v Ljubljani predvsem prostovoljci in prostovoljke. Pa čeprav tega ta čas nihče v državi noče priznati, so tudi prostovoljci in prostovoljke, ki jih medijska trobila domačega državotvornega diskurza obkladajo z oznako aktivisti, najbolj zaslužni, da je policija popustila in da se je premražene in premočene ljudi vendarle sploh začelo spuščati v državo.  

Zato so pravi vzgibi za današnjo 7 urno in 45 minut trajajočo izredno sejo državnega zbora o zgolj varnostnem vidiku tako imenovane begunske krize in zgolj 3600 beguncih, ki so Slovenijo že zapustili, lahko zgolj in samo pritlehno politične narave. Nenazadnje se v petek v središču Ljubljane obeta samo na prvi pogled domoljubni protestni shod pod uradnim nazivom: Slovenija zavaruj meje, katerega neonacistični organizatorji so že tradicionalno blizu prav največji opozicijski stranki SDS in na katerega bi se naj po napovedih na facebooku prišlo pokazat več kot 1600 ljudi. Da gre sicer za neonaciste, je samo po sebi razvidno tako iz seznama udeležencev, častilcev belega ponosa in lika ter dela Adolfa Hitlerja kot tudi priložnostne argumentacije, da gre vendarle za shod za zaščito njihove kulturne dediščine, ker da so v velikih delih Evrope bleda lička manjšina in žrtve sistemskega izživljanja priseljencev.

Današnja izredna parlamentarna seja Državnega zbora tako predvsem dokazuje, da bo nova varnostna politika na račun rasističnega nasprotovanja priseljevanju in migracijam iz pretežno muslimanskih držav slej kot prej postala tudi del vsakodnevne politične agende vsaj SDS, nemara pa tudi Nove Slovenije. Toda tako to gre. Povezave Janševe SDS z neonacisti so že kar nekaj časa znane, dokončna radikalizacija SDS pa pričakovana. Čeprav smo v Sloveniji sami sebi očitno največje varnostno tveganje ta hip, bodo ulice Ljubljane v petek kazale pač dva diametralno nasprotna obraza, saj se bomo shodu neonacistov po robu sočasno postavili na Festivalu odprtih meja za vse, s čimer pa se bo tudi Slovenija dokončno germanizirala, saj so sočasni nacistični in protifašistični shodi v Nemčiji že nekaj pač povsem običajnega.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pritlehno političnimi motivi predlagateljev izredne seje Državnega zbora o varnostnih vidikih begunske krize kot reklame za petkov neonacistični shod v središču Ljubljane v zobeh poskrbel Tomaž Z.