V Ljubljani nič novega

V tednu dni, ko se vsa osrednja pozornost domačih občil državotvornega diskurza posveča izteku politično mlačne in v politično analitičnem smislu predvidljive kampanje za prvi krog neposrednih volitev predsednika republike in zaenkrat pač še edinemu relevantnemu vprašanju, ali se bo ob Anžetu Logarju na predlog in s podporo članov ter volivcev SDS v drugi krog uspelo uvrstiti politično, ne pa tudi kapitalsko neodvisni Nataši Pirc Musar ali po odstopu Marte Kos kompromisarski rešitvi stranke Gibanja Svoboda in matičnih Socialnih demokratov Milanu Brglezu, so se vendarle pričeli razkrivati tudi obrisi, kdo bodo kandidati in kandidatke, pa tudi stranke in liste ter njih koalicije, ki bodo igrali omembe vredno vlogo na prav tako prihajajočih lokalnih volitvah in še posebej ki bodo ali vsaj ki naj bi poskusili nov, pa čeprav poslednji mandat pri koritu in na čelu mestne oblasti preprečiti dolgo večnemu županu glavnega mesta Mestne občine Ljubljana Zoranu Jankoviću.

Medtem ko je funkcija predsednika republike tudi po zaslugi dveh mandatov poslavljajočega se Boruta Pahorja in njegove ekipe za socialna omrežja ter še posebej predsedniški instagram in s tem tudi samih predsedniških volitev nekako banalno protokolarna, pa čeprav gre na papirju za poveljnika slovenskih oboroženih sil in funkcijo, ki osebi, ki jo zaseda, daje moč, da bi lahko preprečila marsikatero zgolj ali celo namenoma politično motivirano kadrovsko odločitev, še posebej v vrhu sodne oblasti, in medtem ko se kandidati in kandidatke za predsednika republike izrekajo in zavzemajo za raznorazne reči, ki tako kot zeleni prehod ali socialna država s funkcijo predsednika republike pač nimajo nič skupnega, pa je pozicija vsakega župana na Slovenskem in ne zgolj Zorana Jankovića, ki je na čelu Ljubljane in v trdnem sedlu na magistratu že od leta 2006 - če ne štejemo obdobja, ko mu ni uspelo sestaviti koalicije in postati mandatar vlade na krilih volilnega uspeha Pozitivne Slovenije - predvsem izvršna. Župani, toda le če njihovo delovanje v občinskem oziroma mestnem svetu spremlja tako udobna absolutna večina, kot jo je v vseh teh mandatih v mestnem svetu občine Ljubljana imela Lista Zorana Jankovića, sprejemajo konkretne odločitve in strateške načrte ter v ta namen razpolagajo s konkretnimi javnimi sredstvi, v primeru Ljubljane in Slovenije pa pač z daleč največjimi sredstvi med vsemi lokalnimi skupnostmi.

Res je, da tudi pred prvim nastopom Zorana Jankovića leta 2006 Ljubljana, še bolj pa njeni prebivalci, nekako niso imeli sreče s svojimi župani in županjami, toda dejstvo je, da so se po prvem poosamosvojitvenem županu Ljubljane Jožetu Strgarju s podporo koalicije DEMOS na vrhu Ljubljane izmenjevali župan in županje, ki so tako kot takrat še Dimitrij Rupel in Vika Potočnik prihajali iz Liberalne demokracije Slovenije, krajše LDS, ali kot Danica Simšič iz v Ljubljani bojda še naprej tradicionalno močnih Socialnih demokratov. Tako da tudi med Zoranom Jankovićem in po njem velja, da bo oziroma da je župan glavnega mesta Slovenije lahko le iz samooklicano leve, v resnici pa zgolj liberalne politične sredine.

Da v resnici vnaprej vedo, kako zelo nimajo nobenih političnih šans, da posežejo v dogajanje in s svojim kandidatom iz rok Zorana Jankovića iztrgajo vodenje Mestne občine Ljubljana ter trošenje njenega proračuna, so s kandidaturo diplomiranega ekonomista in vodjo poslanske skupine v mestnem svetu Igorja Horvata - katerega Igorja Horvata? - pokazali v SDS, ki sicer pričakuje, da se bo uvrstil vsaj v drugi krog županskih volitev. Čeprav so napovedovali drugače, so se za neke vrste tiho podporo Zoranu Jankoviću kot nekdanjemu političnemu sopotniku in mentorju tako predsednika vlade Roberta Goloba kot denimo ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek zaenkrat odločili v stranki Gibanje Svoboda. Levica bo z Natašo Sukič enako kot Aleš Primc iz Gibanja za otroke za prevzem magistrata nastopila iz istih agenda razlogov, zaradi katerih se za predsednika republike poteguje Miha Kordiš. Nadejajo se predvsem izboljšati svoj svetniški rezultat, kot se nadejajo tudi vsi preostali predlagatelji kandidatk in kandidatov, kot so Tina Bregant za stranki SLS in Naša dežela, Jasminka Dedić za stranko Vesna ali Jasmin Feratović za Pirate.

Tako se nekako zdi, da imajo v konstelaciji dosedanjih političnih razmer pravzaprav prvovrstno priložnost za vsaj resen duel z Zoranom Jankovićem in njegovim menedžerskim načinom vodenja, pravzaprav pa upravljanjem glavnega mesta v stranki Socialni demokrati, ki pa očitno na področju županskih volitev ostaja ne prav zelo politično ambiciozna. Prejšnjikrat oziroma leta 2018 je vsaj poskusil Marko Koprivc, toda med drugim ga je pokopal tudi povsem nedemokratičen slogan, da je pomembno, kdo bo vodil Ljubljano čez 15 let. Kdo pa bo, če sploh kdo bo, nastopil na tokratnih županskih volitvah za Mestno občino Ljubljana, pa iz Socialnih demokratov še ne razkrivajo. Toda tako to gre. Tudi če bodo Socialni demokrati na lokalnih županskih volitvah nastopili s svojim kandidatom, to pač ne bo kandidat oziroma kandidatka, ki bi lahko z oblasti na magistratu spodnesla dolgo večnega gazdo Ljubljane Zorana Jankovića, kar pač samo po sebi pomeni, da dejstvo, da v Ljubljani po teh lokalnih volitvah še ne bo nič politično vsebinsko novega, odgovarja tako stranki Gibanje Svoboda kot stranki Socialni demokrati, ki bi ga v danih razmerah tudi edini lahko zamenjali.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da na prihodnjih županskih volitvah v Ljubljani še ne bo nič politično vsebinsko novega, tudi po zaslugi strank Gibanje Svoboda in SD, v zobeh poskrbel Tomaž Z.
 

Vir naslovne fotografije; UKOM (Daniel Novakovič/STA)

Vir zgornje fotografije: zoranjankovic.si