Borut Šuklje

Borut Šuklje

Okrogla miza, intervju ali pogovor

Borut Šuklje je v politiko vstopil leta 1990. Do konca tisočletja je večinoma delal kot funkcionar vlade Republike Slovenije, med drugim kot minister za kulturo, kasneje pa tudi kot minister za notranje zadeve. Leta 2001 je postal prvi slovenski veleposlanik v Beogradu. Tam je ostal do leta 2004, ko je zbolel za rakom. Kljub črnim napovedim ga je prebolel.

Z Borutom Šukljetom, ki te dni dela kot mednarodni svetovalec za področje Balkana, smo se pogovarjali 7. marca letos, v času 16. obletnice atentata na srbskega premierja Zorana Đinđića. Zgodba Šukljeta v Srbiji, takrat še Zvezni republiki Jugoslaviji, se prične ravno z nastopom Đinđića na čelo srbske vlade, ki je sledil padcu vladavine Slobodana Miloševića 5. oktobra 2000.

 

Recenzija biografije Milana Kučana
 / 26. 2. 2018

Leta 2001 se je moja pot v Beograd začela nenavadno. Leto prej sem se odločil, da bom končal z operativnim delom v vladi. Ministrovanja sem imel dovolj, šel sem na volitve, ki jih je takrat LDS dobila, in sem seveda prišel v parlament, saj sem bil drugi na listi za Drnovškom.

Bil sem v parlamentu, ampak parlament je za gospode, ki imajo čas, ki imajo izkušnje, ki radi sedijo in berejo.

Neko popoldne me je Drnovšek poklical, če greva na kosilo, pozno kosilo, v restavracijo Breskvar, to je v Trnovem. In tam midva sediva in on pravi: “Poslušaj, zdaj gre pa za eno nalogo. Jaz mislim, da moramo mi normalizirati odnose s Srbijo. Imamo vse možnosti. A bi ti šel v Beograd?” Malo se je ustavil. Nato sva šla k njemu domov in sva spila še eno flaško in jaz sem rekel ja.

Še preden sem se naslednje jutro zbudil, sem bil že na vladi imenovan in kmalu zatem sem odpotoval v Beograd.

 

z Richardom Goldstonom, Enverom Hoxhajem in Momčilom Radulovićem
 / 12. 9. 2018

V Srbiji so bile razmere drugačne, bil je entuziazem. Predsednik vlade Zoran Đinđić je pošiljal sporočila o novi Srbiji. Zaradi tega, ker je znal urejati težave, jih speljati skozi sistem, je imel veliko podporo Zahoda, Američanov, Nemcev, Francozov, Angležev. In znal se je zelo previdno sestajati z glavnim tožilstvom haaškega sodišča za zločine, storjene na področju bivše Jugoslavije, ki ga je vodila Carla Del Ponte. To so bila njegova tajna srečanja z njo in tam se je tudi z njo dogovoril, da bo Srbija, ne glede na stališče predsednika države Vojislava Koštunice - doktorja, legalista, pravnika - vojne zločince poslala v Haag.

Če opišemo razmere, lahko rečemo, da je Đinđić znal pokazati natančno tisto, kar vsi pričakujejo - zunanji opazovalci, tisti, ki dajejo denar. Znal je odločati, potem je znal svoje odločitve izpeljati skozi institucije sistema in potem je vedel, katere reforme bodo za državo nujne. Povezano s tem se je znal zelo vešče pogajati za odpise dolgov, ki jih je imela Jugoslavija do pariškega finančnega kluba, do londonskega finančnega kluba, in razmeroma dobro se je pogajal tudi za denar, ki je v Srbijo, takrat Zvezno republiko Jugoslavijo, prihajal v obliki donacij, pomoči in tako naprej. Tako da to so bila dejansko leta vzgona.

V Beogradu si v tistih dveh, treh letih dejansko lahko srečal več tujih predsednikov vlad, ministrov, odposlancev, bankirjev, ključnih pravnikov, profesorjev ekonomije. Mi smo recimo s takratnim komisarjem za širitev Günterjem Verheugenejem bili na večerji. Pogovarjamo se o Balkanu, o tem in onem, in on je rekel meni in mojim kolegom, ambasadorjem, ki so bili zraven: “Slovenija je posebna država, najbolj uspešna, najboljša. Ona je, ona bo članica EU.” Sam sem imel popolnoma odprta medijska vrata, imel sem relativno sprejemljive nastope in pri Srbih ter Črnogorcih je bilo pomembno to, da so me razumeli kot tesnega ali najtesnejšega Drnovškovega sodelavca, se pravi kot ambasadorja, ki lahko dvigne telefon, pokliče, sporoči, ko imamo to in ono težavo. In seveda, takrat se je tudi začelo novo osvajanje Balkana s strani slovenskih podjetnikov.

 
20 let Natovega posredovanja in druge novice.
 / 27. 3. 2019

Bil je en tak zanimiv čas, ki se je potem prekinil z umorom Zorana Đinđića, najbolj tragičnim dogodkom sodobne srbske zgodovine. Večer, preden so ga umorili, je v Beogradu gostovala ljubljanska Drama. Tam so bili vsi glavni igralci in seveda Dušan Jovanović, ki je režiral tisto predstavo, in njegova soproga Milena Zupančič. Zjutraj sem nekaj njih povabil na zajtrk v srbsko kafano v centru mesta in tam sem pokazal nekega bivšega načelnika jugoslovanske vojske, Pavlovića, kako sedi tamle, ne. Poglejte tega, poglejte tistega, ki je nabrž šef njihove obveščevalne službe …

Potem pa me prekine telefon. Kliče me en moj sodelavec, ki je bil pred 50 leti mislim da tudi eden od ustanoviteljev Radia Študent. Ime mu je bilo Lojze Skok. On je bil takrat na Univerzitetni konferenci zveze študentov ali nekaj podobnega. On je tisto leto z ambasade odšel v stanovanjsko hišo oziroma nek manjši blok, v katerem je stanoval takratni predsednik države Koštunica. Bilo je več stanovanj in on je hodil tja na obisk k nekemu svojemu prijatelju. No, in tam pri tem prijatelju pozvoni in se oglasi nek tretji sosed, ki pravi: “Ta vaš prijatelj, moj sosed, je pa šel na eno od srbskih jezer na podaljšan vikend in ga še ni nazaj. Ampak zdajle se nekaj dogaja, mislim, da so pravkar ustrelili Đinđića, predsednika vlade.” Lojze Skok, seveda, kakršen je, en star mojster, ga vpraša: “Kako pa vi to veste?” Pravi: “Veste, jaz sem pa v penziji, živim sam, sem doktor elektro znanosti, in ker mi je dolgčas, sem si instaliral naprave tako, da lahko poslušam varnostnike od predsednika države.”

Jaz sem rekel Jovanoviću: “Fantje, zdaj pa samo počasi. Najbolje je, da greste s svojim avtom proti meji, ker bodo meje zaprli.” Sam sem šel pa na ambasado in klical Dimitrija Rupla, zunanjega ministra. Javil se je njegov šef kabineta Iztok Mirošič. “Zdaj pa ne moreš govoriti z Ruplom, smo v parlamentu na zasedanju ZPO, zunanjepolitičnega odbora, in z nami je Joschka Fischer, nemški zunanji minister.” “Potem mu pa samo sporoči, da se je očitno zgodil atentat na Đinđića.” Pa je Rupel vzel telefon in je vprašal: "Kaj je, a je živ, a je mrtev?" Sem rekel: “Se ne ve, ampak atentat je, izvedeli smo tako pa tako.” In on to - midva sva na liniji na mobitelu - pove Fischerju. Čez pol minute me kliče nazaj in pravi: “Ne more biti res, Fischer je preveril.”

 

Dokončen bankrot podjetja Zastava automobili AD
 / 1. 11. 2016

Takrat se je ta velik entuziazem v Srbiji tudi končal. Đinđić seveda ni natančno ocenil, ko je menjaval Miloševića, kako nevarna je bila takratna sprega politike z organizirano mafijo in kako nevarno je napovedovanje, da bo vojne zločince izročil Haagu. Izkazalo se je, da je vse, kar je Đinđić načrtoval in se dogovarjal s svojim najožjim vodstvom srbske tajne službe, bilo takoj prenešeno tudi Legiji in tem odredom srbske specialne vojske, ker je eden od najožjih ljudi v vodstvu tajne službe z njimi neposredno sodeloval.

To je bil konec nekega obdobja, čeprav se je nadaljevalo z Demokratsko stranko. Jaz sem imel z njimi dobre odnose, še vedno jih imam. No, potem sem pa še jaz zbolel in sem nenadno eno popoldne izvedel za diagnozo, da bom mrtev, da praktično zame ni rešitve. Imel sem enoletnega otroka, žena je bila noseča. Tisti večer smo pobrali vse in smo šli z letalom v Ljubljano. Tam so me, na današnji dan, ko se pogovarjamo, pred 15 leti operirali. Ocene so bile, da bo telo zdržalo do 3 mesece, ampak kakorkoli tej stvari rečeš: znanje, usoda, Bog ... nekako sem se izvlekel in danes sedim tu.

 

Prijeti osumljenci za umor srbskega novinarja Slavka Ćuruvije.
 / 16. 1. 2014

Dejansko so bila 90-ta leta, čas vladanja Slobodana Miloševića, tudi čas vzpostavitve paradržave, paradržave Jugoslavije. V tem času so ljudje obogateli na povsem klasičnem kriminalu, ki je zadeval transverzalo trdih drog in cigaret preko Srbije na Zahod. Zadeve so bile nekako mejno državno-mafijske.

Miloševićeva sodelavka Borka Vučić, viceguvernerka, se je spomnila te hobotnice, transferiranja denarja iz države, bogatitve, in predvsem se je spomnila tako imenovanega odkupa jugoslovanskih dolgov. Teh dolgov po 90. letu ne Slovenija ne Hrvaška in ne Bosna niso odplačevale. Cena teh dolgov se je nižala in tisti, ki jih je upal odkupiti, jih je pač odkupil. In oni so takrat odkupovali zanimive dolgove in potem se je pred koncem leta 1990 zadeva začela normalizirati, mednarodni finančni trgi pa so se začeli pogajati s posameznimi državami: "Vi boste pa plačevali toliko, toliko, toliko in toliko …” To so bili strahotni zaslužki, enormni. In s tem je lahko dejansko ena paradržava funkcionirala. Sploh, če zraven prištejemo še ta razmeroma droben kriminal, sivo ekonomijo. Je pa treba vedeti, da je Đinđić v to zarezal.

Đinđić je ribnik, kjer so bili ti krokodili, ki so jedli, začel ožati. Ribnik se je manjšal, krokodilov pa ni bilo nič manj in bili so lačni. Zaradi tega so vse nevarnosti nastale. Imeli so tudi denar, da so lahko vodili medijske kampanje proti Đinđiću, obvladovali so tudi rdeče baretke.

 

O zadnjih odločitvah haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslvijo.
 / 6. 4. 2016

Đinđić je za novo leto 2003 šel v Brazilijo na inavguracijo brazilskega predsednika. Resnici na ljubo, šel je tja, predvsem da se je malo spočil, malo razelektril od vsega. Ko se je vrnil, je naredil sprejem za svoje diplomate. Začel je s tem, da mora odpreti vprašanje Kosova. Takrat je Đinđić pisal pisma v Washington, Moskvo, Blairu v London, da se je treba dogovoriti, da enostavno se ne gre več tega, da se Srbija pogaja z mednarodno skupnostjo o organizacijskih razmerah, ampak je treba na mizo dati status Kosova. Takrat, tisto novo leto, se je njemu že zdelo, da se tudi okrog njega obroč oži, in njegov odgovor na svarila glede njegove varnosti je bil dobesedno: “Ko jim jebe mater!” Ni rekel: dajmo se pripraviti, dajmo se organizirati, dajmo prevetriti varnostno službo …, njegov odgovor je bil: “Ko jim jebe mater!” Končalo se je z atentatom.

Ko so šli v operacijo Sablja je bilo to neusmiljeno. Takrat je bilo res izredno stanje. Meni je MZZ odobril še enega, zunanjega varnostnika, ki se je z mano premikal povsod, ker so to naredile vse ostale ambasade. Takrat je bilo res hudo. Vendar, takrat so en del tega počistili, toda denar je še vedno ostal. Ni bilo take hude protikorupcijske zakonodaje v Evropi in po svetu, ni bilo take hude zakonodaje o pranju denarja.

En del velikega državno-mafijaškega miljeja, ki je zrastel iz 90-ih let, je začel razmišljati tudi o legalizaciji poslov v Srbiji. O odkupu tovarn, ki so bile relativno poceni. In eden od njih je začel kupovati najmodernejše evropske stroje za obnovo cest z načrtom, da bo v nekaj letih Srbijo povezal z avtocestami in obnovil lokalne ceste. Ti stroji so takrat čakali na delo na parkirišču, ko je en dan zjutraj začelo pokati. Jaz sem previdno stopil na balkon, stanoval sem na Dedinju, in videl ogromen plamen. Ker se je očitno dogovarjal z Đinđićem, da bo za posel pri obnovi cest razkril tudi hobotnico, se pravi ogromno mafijsko hobotnico Srbije, so mu tisto jutro vse skupaj vrgli v zrak. Jaz sem videl ognjene zublje, valil se je črn dim in v njem je bilo za pol milijarde mark strojev in kamionov.

 

S časovno distanco dveh desetletih preučujemo kosovsko vzporedno državo oziroma državo v senci.
 / 16. 11. 2016

Slovenija je takrat, leta 2001, bila kandidatka za članstvo v zvezi NATO in v EU. Slovenija je v tistem času znala svoja znanja s področja zunanje politike in znanja s področja tajnih služb postaviti kot realni pogovorni partner, ki je bil zaželjen na pomembnih sestankih o tem, kako odpraviti posledice krvave vojne in kako rešiti vprašanje Kosova. Slovenija je v svoji zunanji politiki že gledala na politiko Bruslja. Te več ali manj ni bilo, saj so se med sabo postavljali večinoma s svojim zunanjim gospodarstvom Avstrijci, s svojim gospodarsko-političnim vplivom Nemci, s svojimi prijateljskimi vezmi Francozi, in potem so tu bili še Angleži. Ampak Slovenija je bila res najbližje. Poznali smo jezike, poznali smo kulturo in ta znanja so bila zaželjena. Imeli smo vzpostavljeno tudi uspešno sodelovanje varnostnih služb, z mano je bil tudi obveščevalec naše Sove Darko Škrlj, na žalost pokojni. Tudi on je v Beogradu zbolel za rakom in je na žalost umrl. Slovenska politika je bila takrat v funkciji natančno tega, da je enakopraven sogovorec za najbolj zanimivimi evropskimi ali pa svetovnimi mizami.

To so časi, ki so mimo. Definitivno bo zanimiva pozicija Slovenije v času predsedovanja EU, ampak mislim, da je bilo leta 2002, ko je bil v Sloveniji na neuradnem obisku predsednik Evropske investicijske banke, Belgijec Philippe Maystadt - in so ga sprejeli predsednik vlade, guverner, finančni minister - in po Ljubljani je pripotoval v Beograd. Večerjo mu je dal njegov prijatelj, belgijski veleposlanik, vedno je imel lepa očala, intelektualec, načitan, ki je istega leta na žalost umrl za rakom. Mi smo imeli tam večerjo in ta predsednik Evropske investicijske banke pravi: “Poslušaj. Skrajni čas je. Moj namen je, da se zmenimo v Ljubljani in da se mi zmenimo v Belgiji, da gresta Ljubljanska banka in KBC banka v prevzem bančno-finančnega sistema na Balkanu. Kupujejo se tovarne, denar kroži, investicije so. A ta denar rabi banke, ki bodo znale, ki bodo imele ime. Ljubljanska banka ima ime, mi smo pa iz Belgije in to bi šlo.”

To se mi zdi, da je bila ena zadnjih možnosti. Takrat, samo za primerjavo, ki ni najboljša, je slavna Hypo Alpe Adria banka delovala, njen predsednik, šef je bil nek Marcus, kako se piše, ne vem. Oni so delovali v treh sobah. Čez par mesecev so dobili novo poslovno stavbo, čez pol leta novo poslovno stavbo in potem so se širili. Oni so zavohali to, kar je ta predsednik Evropske investicijske banke govoril, naj naredi Ljubljanska banka.

Druga priložnost je bila v povezavi z Mercatorjem. Danes vi lahko ocenjujete Jankovića tako ali drugače, toda on je bil zelo uspešen šef Mercatorja. On je takrat pripeljal idejo hipermarketov, velikih marketov v Beograd, ko si tega nihče ni upal. V restavraciji Delfina smo se dobili ob dvanajstih - Miroslav Mišković, ki je zdaj v zaporu, lastnik Delte, banke in vsega, ter Zoran Janković. Jaz sem bil zraven povabljen. V tej restavraciji se je izvrstno jedlo. Mišković je imel rad pivo, zato je celo zakupil eno pivovarno, ki je za njega delala posebno pivo.

Prva ideja je bila, da Miškovićeva grupacija kupi C-Market in da gredo potem v skupno sodelovanje z znanjem Mercatorja v posodobitev trgovin. Takrat je Mišković rekel Jankoviću, da je ideja dobra. “Vendar prinesite papir, da si ti lastnik, da se lahko z mano pogovarjaš in podpisuješ, da sva enakovredna.” In da se ne bo zgodilo to, kar se je kasneje Miškoviću - ko se bo zamenjala oblast v Sloveniji, boš odkorakal iz Mercatorja. Seveda, to je bila druga velika možnost. Takrat je bil Balkan na novo odprt, temu, kar se reče danes trgovina, sodobna trgovina, shopping malli, centri in tako dalje. Počasi so te res velike operacije zvodenele. Danes teh časov na ta način ni več. Ampak bo treba ponovno premisliti in ponovno zamisliti, kaj in kako.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.