Zakon brez slabosti, Vasko brez kosti

Zakon brez slabosti, Vasko brez kosti

Oddaja

“Pri pripravi zakonskih rešitev pod Vlado Janeza Janše in ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija zunanji strokovnjaki niso sodelovali.” 

Zakaj že slovenski medijski prostor preurejajo samo ministri za kulturo iz kvote SDS?
 / 8. 7. 2020
Tako so vsaj zapisali avtorji predloga novele Zakona o medijih, citat pa se verjetno lahko uporabi še za druge tri zakone, ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo - Zakon o Radioteleviziji Slovenija, Zakon o Slovenski tiskovni agenciji ter Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah. Predloge sprememb je pretekli petek ministrstvo predstavilo javnosti na zadnjih vratih, javni razpravi pa je sprva namenilo le pet delovnih dni - rok za oddajo pripomb bi se tako zaključil čez dobre tri ure. A vladna koalicija si je skupaj z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem tik pred zdajci premislila, za kar se zahvaljujejo vsi, ki smo v zadnjih trenutkih besno tipkali pripombe k predlogom. Rok za javno razpravo je podaljšan do konca avgusta.

Nemara je hitropoteznemu predlaganju zakonov botrovala direktiva Evropskega parlamenta in Sveta EU o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah direktiva Evropskega parlamenta in Sveta EU o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, ki zahteva zakonsko ureditev elektronske komunikacije do devetnajstega septembra. A direktiva je vključena v predlog novele Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ga je ministrstvo za kulturo v javno razpravo vložilo tri dni pred tremi zloglasnimi medijskimi zakoni in ga je večina javnosti spregledala. Nujna za izognitev sankcijam Evropske unije je torej zgolj sprememba Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ne pa tudi spremembe vseh treh zakonov, ki korenito posegajo na slovenski medijski trg.

Koliko sta v politiki vredna vodstvena neodvisnost STA in finančna stabilnost RTV Slovenija?
 / 15. 7. 2020
Zahtevo direktive in zastarelost zakonske ureditve na področju medijev je sicer poskušala urediti vlada Marjana Šarca že lani - konec junija so predstavili predlog novele Zakona o medijih, ki je vstopil v dvomesečno javno razpravo, a ni nikoli dosegel parlamentarne obravnave. Mogoče prav v tem tiči razlog, zakaj je trenutna vlada razpravi sprva namenila tako kratek rok. Predhodna vlada je predlog ustvarila v sodelovanju z nekaterimi neodvisnimi strokovnjaki, kar naj bi postala stalna praksa, a kot kaže, pri trenutni zasedbi ministrstva za kulturo niti za to ni bilo časa. Novi predlog spremembe Zakona o medijih naj bi temeljil na predlogu pretekle vlade, kar za večino sprememb drži, a se predloga zakonov v ključnih točkah korenito razlikujeta. 

Bistvo aktualnih predlogov medijske zakonodaje je premetavanje medijskih finančnih virov. Del nabirke RTV-prispevka -  to je tistih opevanih 13 evrov od vsakega gospodinjstva - se bi po novem usmeril tudi v financiranje Slovenske tiskovne agencije in medijev s statusom posebnega pomena delovanja v javnem interesu, kar trenutno spada v državni proračun. STA bi prejel tri odstotke proračuna RTV, kar znaša nekaj manj kot tri milijone evrov, razpis za medijske vsebine s posebnim pomenom delovanja v javnem interesu pa bi znašal pet odstotkov proračuna RTV, torej nekaj manj kot pet milijonov evrov. Poleg tega bi se ustanovilo novo državno podjetje Oddajniki in zveze, ki bi delovalo ločeno od RTV, trenutnega ponudnika oddajnikov in zvez, in poleg kadrovskega cunamija na RTV s tem povzročilo še več kot 5-milijonsko zmanjšanje prihodka javne nacionalne televizije. Za zakrpanje izpada javnega financiranja ministrstvo RTV predlaga močnejše oglaševanje. Govori Miro Petek, sekretar na ministrstvu za kulturo in nekdanji urednik Nove24.

Izjava 

V času koronakrize se pogovarjamo in iščemo rešitve s kolegi iz lokalnih medijev in medijev posebnega pomena
 / 9. 5. 2020
Vendar iz primerjave novega predloga Zakona o avdiovizualnih medijskih vsebinah, kamor se premeščajo določbe o omejevanju oglaševanja, in veljavnega, starega Zakona o medijih, v katerem je to urejeno sedaj, možnost povečanja oglaševanja v programih RTV ni jasno razvidna.

Vrh tega predlog novele Zakona o medijih predvideva ustanovitev sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije, katerega mošnjiček bi vsako leto napolnili s približno 25 milijoni evrov. S skladom bi upravljalo ministrstvo za kulturo, trenutno pod vodstvom Vaska Simonitija, a kdo bi sklad napolnil? Ne država, ampak operaterji, ki ponujajo pakete televizijskih vsebin. Kdo bi ga torej napolnil? Približno 600.000 naročnikov televizijskih vsebin, ki bi se jim položnica za televizijo tako mesečno zvišala za vsaj tri evre in pol. Kljub temu da je govora o ukinitvi RTV-prispevka veliko, ta sploh ne bo zmanjšan, le prerazporejen, poleg tega pa bo uveden še dodaten prispevek za sklad. Toliko o “ukinitvi”.

Janez!!!!
Kakšna bo medijska krajina po koronakrizi?
 / 22. 5. 2020
Medtem ko se RTV krčijo finančna sredstva, predlog spremembe zakona o STA predvideva predvsem kadrovske spremembe. Po novem štirih od petih članov nadzornega sveta ne bo več imenoval državni zbor na predlog vlade, temveč kar vlada sama na predlog ministrstva za kulturo. Hkrati v zakonu ni nobene omejitve glede razrešitve nadzornika pred koncem mandata, seveda, če to predlaga minister za kulturo. Poleg kadrovskih sprememb bi Slovenska tiskovna agencija pridobila novo tržno dejavnost, prodajo besedil radijskih novic in avtorsko zaščitenih fotografij - torej dejavnost, ki jo je do sedaj tržno opravljala RTV.

Vprašanj pluralnosti in koncentracije medijev se predlog Zakona o medijih resno ne loteva. Prejšnja vlada je v zvezi s tem področjem že spisala predlog, ki bi - če ne drugega - vsaj razjasnil, kakšno je razmerje med pluralnostjo in lastništvom medijev ter kdo je odgovoren za presojo vpliva na pluralnost. Predlog Vaska Simonitija pa je ohlapnejši celo od trenutno veljavne ureditve, saj kulturno ministrstvo ne bi več moralo podati predhodnega soglasja ob večjih medijskih prevzemih, ampak bi skorajda vso presojo preložilo na Agencijo za varstvo konkurence.

Predlog spremembe Zakona o medijih
 / 28. 6. 2019
Predlagane zakonske spremembe analiziramo s Sandro Bašić Hrvatin, ki se z mediji ukvarja na Univerzi na Primorskem, generalnim direktorjem Radiotelevizije Slovenija Igorjem Kaduncem, direktorjem Slovenske tiskovne agencije Bojanom Veselinovičem in glavnim tajnikom Sindikata novinarjev Slovenije Iztokom Jurančičem.

Ob vseh razpravah, ki se okrog medijskih zakonov odvijajo zadnje dni, se morda zdi, da je nujnost hitrih sprememb zakonodaje pogojena z Direktivo Evropske unije o avdiovizualnih medijskih storitvah. To moramo namreč v slovenski pravni red prenesti do 19. septembra, da bi se izognili sankcijam. Keč je v tem, da direktivo v slovenski pravni red prenašajo spremembe Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ta je bil v javno razpravo vložen ločeno od ostalih treh zakonov, katerih spremembe tako sploh niso posledica direktive, ampak arbitrarne odločitve vlade. Razloži Sandra Bašić Hrvatin.

Izjava

Predlog ZMed-E ne prinaša prenove ampak neoliberalizacijo domače medijske zakonodaje
 / 4. 9. 2019
Iz interpretacij sprememb zakonodaje, ki jih lahko slišimo, izhajajo pa tudi iz trditev zagovornikov sprememb, si lahko razlagamo, da bi lahko RTV izpad prihodkov od RTV-prispevka nadomestila s povečanim obsegom oglaševalskih vsebin. Vendar to iz zakonodaje ni jasno. V Zakonu o medijih bi se sicer črtal člen, ki omejuje obseg oglaševanja v programih RTV na največ 15 odstotkov dnevnega oddajnega časa. A Zakon o avdiovizualnih storitvah predvideva člen, po katerem skupni obseg televizijskega oglaševanja v TV-programu RTV med šesto uro zjutraj in šesto popoldne ali med šesto uro popoldne in polnočjo prav tako ne bo smel preseči 15 odstotkov časa. Razlika resda obstaja, vendar daleč največji delež oglaševalskega kolača predstavlja prav TV-program, med polnočjo in šesto uro zjutraj, ko te omejitve za oglaševanje ne bi veljale, pa televizije tako ali tako skoraj nihče ne gleda. To pomeni, da so takrat cene oglasov smešno nizke. Več o tem, da izpada sredstev RTV ne bo možno nadomestiti z oglaševanjem, v nadaljevanju tudi Igor Kadunc.

Zakona o medijih torej sploh ni bilo treba odpirati. Kljub temu je ministrstvo že spisan predlog sprememb, ki ga je v predalu podedovalo od prejšnje vlade, izkoristilo, da bi zakon spremenilo po svoji meri, pri tem pa v osnovi nasprotujejo smernicam, ki jih sicer za področje zastavlja EU.

Izjava

... kako lahko težite odgovornim urednikom
 / 27. 6. 2019
Ena ključnih sprememb zakona je ustanovitev sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije. Njegova ustanovitev bi pomenila uvedbo dodatnega prispevka na televizijskih položnicah v vrednosti treh evrov in pol. Približno 25 milijonov evrov, ki bi se tako letno nabrali, bi razdeljeval sklad, de facto pa ministrstvo za kulturo. To bi namreč po zakonu sklad vodilo in moralo zato sprejeti še podzakonski akt, v katerem bi določilo postopek in pogoje ter kriterije, na podlagi katerih bi se televizije potegovale za sredstva iz sklada. Zato sploh ni jasno, kako natančno bo sklad deloval.

Izjava

Po zakonu naj bi bila sredstva namenjena financiranju produkcije izvirnih programskih vsebin v slovenskem jeziku: televizijskih filmov, nadaljevank in nanizank,  dokumentarnih filmov, informativnih programskih vsebin,  kulturno-umetniških in zabavnih programskih vsebin. Do sredstev pa ne bi bili upravičeni RTV, kar bi se morda zdelo smiselno ob sicer predvidenem zmanjšanju sredstev, in izdajatelji televizijskih programov, namenjenih izključno oglaševanju ali televizijski prodaji. V zakonu sta pogoja za pridobitev sredstev zastavljena sila specifično: prvič, mediji morajo imeti status nepridobitnega medija posebnega pomena. Drugič, dosegati morajo najmanj 0,3-odstotni povprečni mesečni delež gledalcev ali biti prosto dostopni na način prizemne digitalne video radiodifuzije. Zakaj sta pogoja zastavljena tako ozko, ministrstvo v obrazložitvi člena ni pojasnilo. Z Direktorata za medije pa nam na našo prošnjo za intervju z vršilcem dolžnosti direktorja Ivana Ovna do zaključka priprave prispevka niso odgovorili.

Z Rajkom Djordjevićem in Sandro Bašić Hrvatin o težavah Zakona o medijih in lokalne radiodifuzije
 / 11. 4. 2018
Očitno pa je, da se ustanovitev sklada močno povezuje z novopredvidenim statusom nepridobitnega medija posebnega pomena. Ta ne nadomesti lokalnega in regionalnega ter drugih statusov posebnega pomena, ki so obstajali že do sedaj. Predstavlja nov status, ki pravzaprav nadomešča nepridobitne radijske in televizijske programe. Efektivno se tako status nepridobitnega medija razširja tudi na časopisne in internetne medije. Za podelitve prejšnjega statusa in novega statusa pa je za razliko od drugih statusov posebnega pomena pristojno ministrstvo za kulturo in ne Agencija za komunikacijska omrežja in storitve. Trenutno nepridobiten televizijski program izvaja samo Televizija AS iz Murske Sobote. Zato špekulacije, da bi bila kombinacija novega sklada in novega statusa namenjena predvsem medijem, kot je Nova 24, ki jih lahko beremo na primer na spletnem portalu Necenzurirano.si, morda niso neutemeljene.

Izjava

Morda celo največja razlika med spremembami člena, ki jih je predlagala prejšnja vlada in novim predlogom je vidna pri preprečevanju konkurence koncentracije in skrbi za pluralnost medijskega prostora. Trenutno veljavni zakon tu povsem meša pojma pluralnosti in konkurence, v njem pa obstajajo vsaj omejitve koncentracije lastništva. Kulturno ministrstvo mora po trenutnem zakonu izdati soglasje, preden se zgodi večji medijski prevzem, namreč več kot 20 odstotkov medija. Predlog spremembe prejšnje vlade je med drugim predvideval jasne kriterije, po katerih bi posebna strokovna komisija ocenjevala vpliv koncentracije lastništva na pluralnost vsebin. Novi predlog zakona pa odgovornost za preprečevanje koncentracije prelaga na Agencijo za varstvo konkurence, ki to počne zgolj v skladu z določili Zakona o varstvu preprečevanju omejevanja konkurence. Ministrstvo agenciji le poda mnenje o oceni vpliva koncentracije lastništva na uresničevanje javnega interesa v medijih. O pluralnosti torej ne duha ne sluha.

Izjava

"Zakon direktno krši ustavo in leze proti neverbalnemu miselnemu deliktu."
 / 1. 7. 2016
Druge spremembe Zakona o medijih predvidevajo lažji doseg pravice do popravka, kar pomeni, da bi lahko popravek dosegel tako rekoč vsak, ne zgolj tisti, čigar interesi bi bili prizadeti, kakor je veljalo do sedaj. Tudi kvote slovenske glasbe na radijskih programih želi ministrstvo malce spremeniti, za slovensko glasbo namreč ne bi veljala samo glasba s slovenskim besedilom, temveč tudi inštrumentalna glasba, izdana v Sloveniji. Ob tem se bodo odstotki predvajane glasbe računali po številu skladb in ne po minutah glasbe.

V Zakonu o medijih bi ministrstvo spreminjalo tudi četrti člen. Gre za sporne spremembe, po katerih bi se z namenom uresničevanja javnega interesa na področju medijev RTV vzelo pet odstotkov RTV-prispevka. Namesto da bi iz državnega proračuna zagotovila sredstva v višini, ki ustreza trem odstotkom RTV-prispevka, država torej breme prelaga na proračun RTV. Najbolj zanimiva pri tem je utemeljitev ministrstva, ki v obrazložitvi trdi, da je taka ureditev smiselna, ker tudi drugi mediji “sorodno z RTV” izvajajo informiranje v javnem interesu.

Izjava

Česa očitno ne vedo predlagatelji sprememb medijske zakonodaje in redefinicije nacional-slovenske glasbe?
 / 27. 5. 2015
Očitno je, da se sredstva s tega naslova za take programe, ki jih izvaja na primer tudi Radio Študent, ne bodo povečala. Višina sredstev za sofinanciranje programov posebnega pomena je namreč v vsakem primeru omejena v razpisu. Največ bi tako s temi spremembami verjetno pridobili mediji, ki sedaj teh sredstev še ne prejemajo in bi si status, na primer status nepridobitnega medija posebnega pomena, od ministrstva pridobili na novo.

Sprememba zakona o RTV po večini pomeni finančne salte in premete. RTV naj bi osem odstotkov pridobljenih prispevkov usmeril v financiranje Slovenske tiskovne agencije in financiranje programov javnega interesa na področju medijev. Predvidene posledice, ki se bodo odražale predvsem v slabših zaposlitvenih zmožnostih in posledično na kakovosti programa, opiše Igor Kadunc.

Izjava

Novela Zakona o medijih ob koncu javne obravnave.
 / 26. 6. 2015
Da bo mera polna, novela zakona predvideva izvzetje dejavnosti oddajnikov in zvez iz strukture Radiotelevizije Slovenija in ustanovitev za to namenjenega podjetja v popolni državni lasti. 

Izjava

Izguba dejavnosti bo pomenila še večje zmanjšanje zaposlitvenih zmožnosti - na oddajnikih in zvezah je zaposleno nekaj manj kot 80 ljudi - poraja pa se tudi vprašanje o novi ceni teh storitev, če bo novela sprejeta, nadaljuje Kadunc.

Izjava

Na Sindikatu novinarjev Slovenije ocenjujejo, da bi medijski krajini po predlogih sprememb zakonov izpadel več kot milijon in pol evrov, namenjenih financiranju vsebin v javnem interesu. Jurančič opozarja, da je ta številka veliko višja, če seštejemo celotno zmanjšanje količine denarja, namenjenega medijem, predvsem javni nacionalni radioteleviziji.

Izjava

Zakaj le se je vrh koalicije odločil, da tudi v tem mandatu ne bo sprememb zakonov o medijih in RTV Slovenija?
 / 13. 12. 2017
Predlagatelji v svoji maniri predlagajo, da RTV izgubljeni del financ nadomesti s tako imenovanim ˝povečanim˝ financiranjem oglaševanjem, kar bi seveda RTV vsebinsko približalo pridobitnim medijem. A predlogi zakonskih sprememb ne predvidevajo večjih možnosti oglaševanja nacionalne radiotelevizije niti ne zmanjšujejo omejitev oglaševanja. V vsakem primeru RTV nima pogojev, da bi takšen delež javnih financ nadomestila s tržno dejavnostjo - prodajo svojega etra.

Izjava

Nič od tega pa ne bo spremenilo mnenja prepričanih. Tistih, ki verjamejo, da je na Radioteleviziji Slovenija zaposlenih nesorazmerno preveč ljudi in ima v primerjavi z ostalimi javnimi servisi v Evropi glede na število prebivalcev prevelik proračun. Kadunc tovrstne trditve zanika.

Izjava

Če smo pri noveli Zakona o RTV govorili predvsem o spremembah financiranja, pa pri Zakonu o STA v oči najmočneje bode povečan vpliv vlade na delovanje agencije. Bojan Veselinovič predstavi novosti pri imenovanju članov nadzornega sveta Slovenske tiskovne agencije.

Izjava

Zakaj so se Janez Janša in konjenica SDS prav zdaj z vsemi topovi spravili na nacionalno RTV?
 / 11. 5. 2016
Iz enakega razloga je pomenljivo izginotje enega stavka v členu, ki govori o neodvisnosti in nepristranskosti Slovenske tiskovne agencije.

Izjava

Predlagatelj, torej ministrstvo za kulturo, to potezo upravičuje z neoliberalnim konceptom izenačitve STA s preostalimi gospodarskimi družbami. Veselinovič pojasni, da je agencija že sedaj gospodarska družba.

Izjava

Ostale predlagane spremembe zakona so bolj kot ne okraski. Agencije ne bo več financiral ustanovitelj, to je Republika Slovenija, temveč Radiotelevizija Slovenija v višini treh odstotkov zbranih prispevkov. Kljub zagotovilom vlade, da to pomeni povišanje celotnega proračuna STA, Veselinovič opozarja, da temu ni tako.

Izjava

Kaj vsebinskega prinašajo notranje reorganizacijski kadrovski in programski ukrepi na TV Slovenija?
 / 2. 9. 2015
Sinergija je pomembna in lepa beseda, ki jo vlada rada uporablja za odnose med Radiotelevizijo Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo. V prostem prevodu pa pomeni centralizacijo vira novic v slovenskem medijskem prostoru.

Izjava

Tudi Igor Kadunc v sinergijski politiki vidi predvsem poskus vladnega nadzora nad virom novic.

Izjava

Demokratične republike, ki so se v Evropi oblikovale v povojnem času, naj bi skrbele za preprečevanje koncentracije medijskega lastništva v rokah bodisi države bodisi vplivnih oligarhov. Iz izkušnje nacizma je izhajalo, resda bolj kot ne deklarativno spoznanje, da je skrb za to dolžnost države, če naj se ta vsaj približno legitimno imenuje za demokratično. Logični sklep nas pripelje do trditve, da nedemokratične republike skrbijo za vzpostavljanje koncentracije medijskega lastništva v rokah države ali vplivnih oligarhov. Hvala svetemu Ivanu Janši, da ne živimo v takšni državi.

V Republiki Sloveniji je za demokratičnost medijskega prostora zadolženo ministrstvo za kulturo. Seveda so tu še Agencija za Varstvo konkurence, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ter Svet za radiodifuzijo. A to so strokovno-tehnične institucije, ki naj bi ministrstvu na področju medijev služile kot orodja za zagotavljanje analiz in podatkov. Ministrstvo je tisto, ki bi moralo, vsaj po liberalnem razumevanju politike, ki je podlaga ustroja republike, skrbeti za demokratičen nadzor javnosti nad lastništvom in pluralnostjo medijev.

Vendar najkulturnejši med ministri Vasko Simoniti in naš “demokratični despot” Janez Janša, če si lahko izposodimo Brecljev izraz za Borisa Popoviča, logiko obračata na glavo, kar je v korist nedemokratičnim silam. Nekateri bi rekli celo udbokomunistični mafiji. Ministrstvo se otepa odgovornosti za nadzor nad koncentracijo lastništva v medijih, kot smo videli v primeru sprememb 58. člena zakona, ki vodenje postopka prelaga na Agencijo za varstvo konkurence, njegovo urejanje pa na Zakon o varstvu preprečevanju omejevanja konkurence.
 
A hkrati ministrstvo tiste odločitve, ki bi jih kot tehnične moralo prepustiti prav pristojnim agencijam, prilašča sebi. Po predlogu zakona bi novoustanovljeni sklad za financiranje televizijske produkcije vodilo prav ministrstvo za kulturo. Prav tako bi si ministrstvo vzelo pravico za imenovanje na funkcijo nadzornikov Slovenske tiskovne agencije in razrešitev z nje. Ali pa denimo pravico do podeljevanja novoskovanega statusa nepridobitnega medija posebnega pomena. Zakaj, če je že do sedaj in bo tudi po spremembah status posebnega pomena na ravni lokalnih, regionalnih in drugih področij podeljeval Akos? Zato, ker lahko.
 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness