Rasizem znotraj zidov obljubljene dežele
Judovstvo je prva dokumentirana monoteistična religija, brez katere bi bila zgodovina človeštva bistveno drugačna. Judje so bili večji del našega štetja preganjani, posledično pa se je geografsko področje, na katerem so zgodovinsko živeli, z razmeroma enotnega področja na Bližnjem vzhodu razširilo vzdolž obal celotnega Sredozemskega morja, Arabskega polotoka in Srednje Azije vse do Sibirije in zakotnih vasi v osrčju afriške celine. Ker so judje več kot tisočletje živeli razkropljeno, se je judovska vera spreminjala in modificirala glede na potrebe judovskega in zahteve dominantnega prebivalstva. Od pregona judov iz Egipta o homogeni judovski veri ne moremo govoriti, saj se je judovstvo razvijalo pod najrazličnejšimi vplivi številnih drugih veroizpovedi, zgodovinskih političnih entitet in mnogih ostalih kulturnih dejavnikov. Najbolj korenito pa so pojmovanje judovstva predrugačili druga svetovna vojna, holokavst in oblikovanje enotne judovske države po vojni.
Z nastankom Izraela leta 1948 in sionističnim gibanjem dobrega pol stoletja prej se je judovstvo politično institucionaliziralo, razumevanju judovstva kot veroizpovedi pa od takrat pritičeta še oznaka izraelske nacionalnosti in judovske etničnosti. Oblikovanje judovske države moramo razumeti kot končno fazo judovskega nacionalizma, ki ga je konec 19. stoletja po modelu evropskih nacionalnih tvorb tlakoval avstroogrski jud in prvi sionist Theodor Herzl. V povojnem času nacionalne homogenizacije, ko so ena nacionalna pripadnost, ena veroizpoved in en potni list postali sodobni troedini bog, je judovstvo poleg tega, da gre za religijo, postalo še politično dejstvo. Enačenje judovstva z Izraelom in obratno je problematično, saj nikakor ne moremo enačiti verske in nacionalne pripadnosti. Biti jud je s tem postalo nekaj ekskluzivnega, saj se Izrael legitimira ravno z judovstvom, ki je za potrebe političnega sionizma opredeljeno kot homogena religija. Pred nastankom Izraela so bili judje dojeti kot starodavna etnično-verska manjšina, čeprav je bilo večkrat dokazano, da so v judovstvo prestopili tudi posamezniki, ki niso bili etnično vezani na zgodovinsko področje Palestine. Ustanovitev Izraela naj bi odtehtala vse muke in trpljenje, ki so ga judje doživljali na evropskih tleh, a je po dobrih sedemdesetih letih njegovega obstoja jasno, da gre bolj kot za povojno odškodnino v prvi vrsti za problematično entiteto, ki je za zmeraj spremenila politična razmerja na Bližnjem vzhodu.
Država je vendarle pojem, ki po razsvetljenski logiki označuje politično sfero in ima z veroizpovedjo kot subjektivno označbo bolj malo skupnega. Izrael sicer ni edina versko pogojena politična tvorba, je pa edina umetno ustvarjena. Temelji na hegemoniji sodobnega judovstva, ki ga prikazuje kot enotnega, kar je nenazadnje nujno, saj je s tem upravičen njen obstoj. A izraelska družba ni homogena, ne versko ne etnično in še zdaleč ne politično. Velika večina državljanov Izraela pripada prvi ali drugi generaciji migrantov, ki so v državo pripotovali po uveljavitvi zakona o vračanju. Potomce Izraelcev, ki so se iz diaspore preselili v Palestino, zaznamuje predvsem izvorno geografsko območje njihovih prednikov. Država, ki je osnovana na želji po homogenem judovstvu, je tako kljub temu izrazito razslojena glede na poreklo prebivalcev.
V Izraelu vlada očitna hierarhija med skupinami, ki jim je skupno le to, da se versko opredeljujejo za jude. Nekaterim skupinam, ki jih druži judovska identiteta, je bila možnost vrnitve dlje časa zanikana. To pa izpodbija eksistencialno jedro judovske države, ki temelji na v ustavo zapisani skupni identitetni prvini, poosebljeni v kolektivnem hrepenenju po vrnitvi v Palestino. V nocojšnjem Odprtem političnem terminu bomo tako skozi zgodbo ene izmed judovskih skupnosti poskušali razumeti problematičnost Izraela kot politične tvorbe, temelječe na religiji.
Zgodba etiopskih judov je nazoren indikator tega, da judovstvo nikakor ni homogeno in da hierarhija in rasizem poleg tistih med palestinskimi Arabci in judi obstajata tudi znotraj zidov obljubljene dežele.
Etiopski judje oziroma Beta Izrael, kot se sami imenujejo, so do uveljavitve izraelskega zakona o vračanju živeli v majhnih vaseh v današnjih etiopskih regijah Amhara in Tigraj. Zaradi izoliranosti so do prvega stika z zahodnimi etnografi in raziskovalci mislili, da so edina tovrstna judovska skupnost na svetu. Verskih ritualov niso izvajali v hebrejščini, temveč v starodavnem etiopskem jeziku ge’ez. Njihov izvor sicer ni raziskan do potankosti, a naj bi bili potomci Danovega plemena, enega od dvanajstih izraelitskih plemen, ki so bila v prvem stoletju našega štetja prisiljena zapustiti takratno Judejo. Zaradi nepojasnjenega izvora se znanstvene teorije delijo v dve struji. Nekdanji dekan Fakultete za humanistične študije Hebrejske univerze v Jeruzalemu Steven Kaplan zagovarja teorijo, ki izvor etiopskih judov razlaga s stališča etnogeneze, in sicer da etiopski judje niso neposredni dediči tradicionalnega judovstva, temveč da so svojo vero razvili na temeljih stare zaveze.
Identiteta etiopskih judov pred migracijo v Izrael ni bila pogojena z vlogo pripadnikov judovski veroizpovedi, temveč so svojo kolektivno zavest razvili v skladu z verovanjem v plemensko izraelitsko poreklo. Opredeljevali so se torej skladno s svetopisemskim naukom o dvanajstih plemenih, ki so pred več kot 3000 leti bivala na območju današnje Palestine.
Ravno odsotnost primarno verske samoopredelitve je etiopskim judom ob ustanovitvi Izraela najbolj zagodla, čeprav je bilo tovrstno zavedno opredeljevanje na svetovni ravni takrat redkost. Prvi etiopski judje so po stiku z drugimi judovskimi skupinami v Afriki v manjšem številu v Palestino migrirali še pred ustanovitvijo Izraela. Njihova maloštevilčnost in izoliranost od dominantnega evropskega judovstva, ki je utemeljilo sionizem, ter odtujena verska doktrina so jim v primerjavi z vidnejšimi judovskimi ločinami preprečili, da bi uveljavili pravico do vrnitve.
Za dominantno strujo judovstva od začetkov sionizma in nadaljnje ustanovitve Izraela veljajo Aškenazi in sefardska veja judovstva. Aškenazi izhajajo iz srednje in vzhodne Evrope, Sefardi pa z Iberskega polotoka in obal Sredozemskega morja. Njihova zgodovinska geopolitična umeščenost v razvijajočo se Evropo jim je omogočila, da so konec 19. stoletja sploh lahko začeli razmišljati o konceptu judovske države. Prav ti dominantni evropski struji judovstva sta krivi, da so etiopski judje pravico do vrnitve uveljavili in državljanstvo pridobili šele po letu 1977, 29 let po ustanovitvi Izraela.
O pristnosti judovstva etiopskih judov sta pred izraelskim parlamentom oziroma knesetom leta 1973 odločala rabina dominantnih ločin, kar v prvi vrsti ilustrira protislovje Izraela kot politične tvorbe. Odločanje o resničnosti judovstva je namreč prepuščeno verskim voditeljem dominantne večine, v kateri ni vzpostavljena enovita hierarhija z jasno opredelitvijo judovstva, kot to, denimo, velja pri rimokatoliški cerkvi. Namera sionistov po prikazovanju homogenosti judovstva, ki bi upravičilo nastanek Izraela, se je v tem primeru izkazala za elitistično, kar v svojem bistvu oporeka samemu konceptu Izraela kot judovske države, osnovane na subjektivni verski identiteti. Ta je z nastankom Izraela namreč postala politično institucionalizirana. Lahko bi rekli, da se je judovstvo kot verska identiteta v očeh sionistov preselilo v sfero objektivnega.
Odločitvi rabinov, da so do zakona o vrnitvi upravičeni tudi etiopski judje, je botroval tudi pritisk inozemskih judovskih elit v Združenih državah Amerike, ki so želele upravičiti sionizem, saj so po prvih okupacijah Palestinskih ozemelj do Izraela kritični teoretiki sionizem primerjali z rasizmom.
Ko je bila etiopskim judom pot v Izrael omogočena, so ti v obljubljeno deželo začeli migrirati prek begunskih taborišč v Sudanu. Izrael je ob pomoči državne varnostne agencije Mossad v času zaostrovanja političnih razmer v Vzhodi Afriki sredi osemdesetih izpeljal tudi operaciji Jozue in Mojzes. Vračanje judov iz diaspore v Palestino v hebrejščini imenujemo alija. Alijo iz Etiopije v Izrael je tako do preloma tisočletja uspešno izvedlo dobrih petdeset tisoč etiopskih judov, po letu 2000 pa še približno enkrat toliko.
Danes je število etiopskih judov, ki živijo v Izraelu, ocenjeno na 160.000, kar predstavlja približno 2 odstotka prebivalstva.
Etiopski judje torej še zdaleč niso edina judovska ločina, ki je izvedla alijo z afriške celine, a je bila njihova integracija v izraelsko družbo od vseh judovskih skupin najbolj trnava. Direktorica nevladne organizacije Združenja etiopskih judov in aktivistka Rina Ayalin Gorelik je za Radio Študent za otežen proces integracije podala jedrnat in zgovoren razlog.
Predsodki glede temnopoltih judov ter dvom v pristnost in resničnost njihovega judovstva so se prelevili v diskriminatoren odnos dominantnih judovskih struj do etiopskih judov.
Zanikanje pristnosti judovstva se ni zaključilo po odločitvi rabinov, temveč se je po aliji etiopskih judov razširil narativ, da ti pod pretvezo pripadnosti judovstva zakon o vrnitvi izrabljajo v ekonomske namene. Ta narativ se je še močneje utrdil, ko so za upravičenost do zakona zaprosili pripadniki etiopske skupnosti Falash Mura, potomci etiopskih judov, ki so bili v 19. in 20. stoletju podvrženi pokristjanjevanju.
Posledice močno razširjenih predsodkov so se udejanjile predvsem v življenjskih razmerah etiopskih judov. Polovica družin etiopskih judov namreč živi pod pragom revščine v primerjavi z dobrimi petnajstimi odstotki celotnega prebivalstva, kamor so všteti tudi institucionalno zatirani palestinski Izraelci. Etiopski judje so diskriminirani tudi na trgu dela ter zlasti v policijskih obravnavah in pravosodnem sistemu.
Z upravičenostjo do zakona o vrnitvi in pozno priznanim judovstvom bi morali v skladu s temelji judovske države etiopski judje v Izraelu zaživeti novo življenje kot del judovske dominantne večine, a uspešna integracija se kot končni cilj še ni izvedla. Ta še vedno namreč poteka pod vplivi rasističnih in verskih predsodkov, nadaljuje Kaplan.
Glasbeni premor: Ilanit - Ey sham
Poslušate Odprti politični termin na valovih Radia Študent. V prvem delu oddaje smo se posvetili izvoru in še ne zaključeni integraciji etiopskih judov v izraelsko družbo. Sedaj pa bomo rasistično diskriminacijo do etiopskih judov, ki ovira integracijski proces, in njene posledice še konkretizirali.
Izrael je na globalni politični ravni nedvomno najbolj znan po okupaciji palestinskega ozemlja in kršenju temeljnih človekovih pravic palestinskih Arabcev znotraj meja Izraela. Če so palestinski Arabci v Izraelu podvrženi institucionalnemu rasizmu, so etiopski judje rasno diskriminirani na neinstitucionalni ravni.
Izraelska vlada se z različnimi ukrepi trudi izboljšati položaj etiopskih judov, zato jih ob aliji oziroma vrnitvi iz Etiopije nikakor ni želela namestiti v gete. Etiopski judje so se zaradi družbeno prisotnega rasizma kljub temu naselili v strnjena območja, ki so ločena od urbanega sekularnega ali ortodoksnega judovskega prebivalstva, kar pa integracijski proces še dodatno otežuje.
Rasna diskriminacija in mačehovstvo Izraela se torej udejanjata tudi v stanovanjski politiki. Neinstitucionalizirana strukturna zapostavljenost in rasna segregacija sta skupnost etiopskih judov izolirali od dominantne judovske večine, razloži Rina Ayalin Gorelik.
Na tem mestu moramo vnovič izpostaviti, da se etiopski judje ne spopadajo z najbrutalnejšimi oblikami rasizma, temveč se izraelska vlada v skrbi za negovanje eksistencialne biti izraelske državnosti – hegemonije judovstva – trudi, da bi izboljšala njihov socialno-ekonomski položaj. Ta trud pa je zaradi rasizma med različnimi judovskimi strujami še vedno nepoplačan, saj so predsodki glede judov vzhodnoafriškega porekla močnejši od omenjenega jedra državnosti.
Četudi se izraelska vlada z različnimi ukrepi trudi etiopskim judom zagotoviti institucionalna sredstva za izboljšanje življenjskih razmer, gredo vladni ukrepi prepogosto v smer pozitivne diskriminacije.
Izraelska vlada je celo izdala priročnik s smernicami za spopadanje s strukturnim rasizmom in s tem tudi posredno priznala, da je želja po navideznem homogenem judovstvu na tnalu.
Rasna segregacija je na ulice že večkrat privabila množice demonstrantov, najštevilčnejše v letih 2015 in 2019, ko je izraelska policija na podlagi rasnega profiliranja ustrelila več pripadnikov etiopske judovske skupnosti.
Združenje etiopskih judov, ki mu predseduje naša sogovornica, je izdalo statistično analizo obsežnejšega policijskega nadzorovanja etiopskih judov v primerjavi z dominantnim judovskim prebivalstvom. Ayalin Gorelik predstavi rezultate.
Na podlagi predstavljenega lahko o rasizmu in z njim povezani strukturni diskriminaciji govorimo tudi v povezavi z dinamiko med skupinami judovskega prebivalstva. Rasno segregacijo pa prav tako priznava izraelska vlada.
Problematika rasne diskriminacije etiopskih judov ne razgalja zgolj nedoraslosti izraelske družbe, temveč je rasizem med različnimi ločinami judovstva moč razumeti tudi kot dokaz, da je Izrael izumetničena politična tvorba, osnovana na enačenju verske pripadnosti, etničnosti in nacionalnosti. Zanikanje judovstva, značilno za dominantne judovske struje, in rasni predsodki v Izraelu seveda niso osamljen ali izoliran primer zatiranja marginalnih skupin. Navsezadnje se moramo ozreti le čez zid na meji med Izraelom in Palestinskimi ozemlji na Zahodnem bregu ali v Gazi, da bi videli, kako naj bi delovala hegemonija judovstva.
Podlaga za obstoj Izraela kot judovske države je v nasprotju z ideološkim jedrom sionizma in vsaj posredno ogroža eksistencialno bit te umetne politične entitete. Hegemonija judovstva tudi v svojem elitističnem in supremacističnem jedru producira hierarhične odnose med dominantnim judovskim prebivalstvom, kar indicira, da verske pripadnosti kot subjektivne identitetne razsežnosti nikakor ne smemo objektivizirati in z njo pogojevati državljanstva, kaj šele veroizpovedi enačiti z nacionalno pripadnostjo.
Politični termin je odprl Matija, lektorirala je Teja. Brala sta Biga in Maruša, tehnicirala je Rak3ta.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj