Feliks nad Belo hišo

Tri dni pred inavguracijo Donalda Trumpa za petinštiridesetega predsednika Združenih držav Amerike se dogajanju na drugi strani Atlantika skoraj ni mogoče izogniti. Čeprav se Trump še ni preselil v Belo hišo, pa dobra dva kilometra višje po Pensilvanski aveniji, v ameriškem kongresu, že dva tedna potekajo zaslišanja prihajajočega Trumpovega vladnega kabineta pred kongresnimi odbori. Zasedba Trumpove vlade je torej znana. Prav tako so poznani načrti republikanskih kongresnikov, ki imajo trenutno nadzor nad zakonodajno vejo oblasti. Sedaj, ko se je volilni prah polegel, je torej že mogoče videti, kako so se razporedile politične sile. Veliki zmagovalci volilnega in povolilnega ruvanja za vpliv v Trumpovi administraciji so v desnem krilu republikanske stranke. Ti prevladujejo v Trumpovem vladnem kabinetu, prav tako pa so okrepili svoj vpliv v obeh domovih kongresa.

Ljudje, s katerimi se je obdal Trump, prihajajo v glavnem s treh vetrov. Po eni strani so to ljudje iz korporativnega sveta z bolj ali manj znanimi konservativnimi stališči. Najbolj vidna med njimi sta zunanji minister Rex Tillerson, ki je do sedaj vodil naftnega velikana ExxonMobil, in finančni minister Steven Mnuchin, ki prihaja z Wall Streeta. Enako velja za trgovskega ministra in milijarderja Wilbura Rossa ter ekonomskega svetovalca Garya Cohena. Še ena milijarderka je Betsy DeVos, ki je predlagana za ministrico za izobraževanje. DeVos je znana republikanska donatorka in podpornica čarterskih šol, v preteklosti pa je bila povezana predvsem z družino Bush.

Drugi krog, iz katerega je Trump nabral svoje sodelavce, so upokojeni generali, ki so ob koncu svojih karier praviloma prišli v navzkriž z Obamovo vlado. Obrambni minister bo postal James Mattis, ki je bil v uniformi zaradi agresivnega poveljevanja znan kot Mad Dog Mattis. Zaradi svojih napadalnih stališč ob vprašanju iranskega jedrskega programa je bil predčasno upokojen leta 2013, ko je Obamova administracija začela diplomatska pogajanja z Iranom. Še precej bolj kontroverzen je Michael Flynn, ki je bil prav tako predčasno upokojen zaradi sporov z nadrejenimi. Zaradi svojih protiislamskih stališč je bil že prej znan v desno usmerjenih medijih.

Zadnjo in največjo skupino Trumpovih nominirancev sestavljajo klasični republikanski politiki z desnega konca stranke in večinoma s čajanskem pedigrejem. Mednje sodi tudi podpredsednik Mike Pence, prej guverner Indiane. Ministrstvo za energijo, ki med drugim upravlja tudi z ameriškim jedrskim arzenalom, bo vodil Rick Perry, ki je kot predsedniški kandidat napovedal ukinitev ministrstva za energijo. Svoj urad bi najraje ukinila tudi minister za zdravstvo Tom Price in šef agencije za okolje Scott Puritt.

Trumpova ekipa je, gledano v celoti, takšna, kot bi jo sestavili v konservativnem krilu republikanske stranke, ki ga je Trump v strankarskih volitvah lani premagal. Na začetku se je od ostalih kandidatov Trump najbolj razlikoval prav po tem, da je bil pripravljen prelomiti z republikansko ortodoksijo, še posebno glede rezanja socialnih programov in javnih investicij. Od tega je sedaj ostal zgolj še predlog vlaganja v infrastrukturo. A podrobnejši pregled tega načrta razkrije, da beseda vlaganje tu ni ravno na mestu. Trump v resnici predlaga zgolj davčne olajšave in posojila za zasebna podjetja, ki bi gradila infrastrukturo, ki bi nato ostala v zasebni lasti. Glede na to, da je obnova v vsakem primeru potrebna, to dejansko pomeni privatizacijo javne infrastrukture. V resnici se Trump po politiki od starih republikancev loči zgolj pri nasprotovanju prostotrgovinskim sporazumom in politiki do Rusije.

Uspeh konservativnega gibanja v Ameriki je manj samoumeven, kot si pogosto predstavljamo. V Evropi je splošno razširjeno mnenje, da je težišče ameriškega političnega prostora pač precej bolj desno kot v Evropi. To je danes sicer res, a pri tem pozabljamo, da to drži približno zgolj zadnja štiri desetletja. Velik del zaslug za ta premik ima aktivistično konservativno gibanje. To se je začelo konec petdesetih in je leta 1964 prvič uspelo nominirati svojega predsedniškega kandidata. Barry Goldwater je nato doživel popoln poraz proti Lyndonu Johnsonu, a njegova kandidatura je nepovezanim skupinam političnih aktivistov pokazala, da niso sami. Končanje rasne segregacije je kmalu po tem v konservativno koalicijo prinesla še do takrat demokratski ameriški jug. V sedemdesetih letih je konservativna struja z izrabljanjem rasnih in družbenih vprašanj postopoma prevzela nadzor nad stranko.

Izvolitev Ronalda Reagana leta 1980 tako ni bila naključje, ampak rezultat dveh desetletij političnega dela, v katerih so nekoč marginalni politični aktivisti razvili svoj politični arzenal. Izkušnje teh dveh desetletij so jih naučile lekcij, ki se jih konservativno gibanje drži še danes. Prva je bila ta, da poraz kandidata na volitvah še ne pomeni poraza njegove ideologije. Danes je na primer precej pogosto, da poraženi kandidati govorijo o prvi neuspešni Reaganovi predsedniški kandidaturi leta 1976. Druga lekcija je bila, da je potrebno politično gibanje graditi na dolgi rok in od spodaj navzgor. Za ta namen je bilo ustanovljeno veliko število think tankov, ki so konservativnim ideologom dajali priložnost, da razvijajo svoje ideje. Te organizacije so prav tako rekrutirale nov politični kader.  Najpomembnejše pa je bilo to, da so zgradili mrežo zavezništev med bogatimi političnimi donatorji in politično angažiranimi  ljudmi, ki so na primer s kampanjami množičnega pisanja pisem izvajali pritisk na kongresnike in lokalne politike. Nasledniki teh gibanj obstajajo še danes. Poleg think tankov jih tvori še množica svetovalnih podjetij in lobističnih firm, ki si mora najti vedno nove politične cilje lobiranja.   

Zakaj se je Donald Trump po političnem uspehu, ki je verjetno presenetil tudi njega samega, naslonil na te skupine, ni težko videti, če upoštevamo, kako obsežen je projekt tranzicije med vladami. Predsednik na začetku svojega mandata imenuje približno pet tisoč vladnih uslužbencev. Zgolj urad svetovalca za nacionalno varnost ima na primer več kot tristo zaposlenih. Vsi novoimenovani uslužbenci morajo izpolniti formularje o preteklih zaposlitvah, premoženju in podobno. Tiste na vidnejših položajih nato čaka še zaslišanje pred kongresnimi odbori. Najverjetnejši kandidati za visoke položaje zaradi tega s pripravami začnejo že mesece pred volitvami. Washingtonske odvetniške pisarne so celo lansko poletje urejevale papirje in premoženjske papirje kandidatov za administracijo Hillary Clinton. Kandidati za obrambnega ali finančnega ministra bodo za odvetnike tipično porabili več kot sto tisoč dolarjev, še preden se bodo pojavili pred senatorji. Prihajajoča administracija svojim kandidatom pomaga s svojimi odvetniki. Obamova ekipa je pred osmimi leti štela okoli dvesto odvetnikov. Ker ta ekipa začne delovati še pred volitvami, je jasno, da je velik del odgovornosti prepuščen nižjemu osebju, saj je bodoči predsednik takrat še polno zaposlen s kampanjo.

Zelo kmalu po volitvah je postalo jasno, da Trump v svoji ožji ekipi nima dovolj ljudi, pa tudi ne dovolj osebne discipline, da bi našel dovolj ljudi za vse vladne položaje. Zaradi tega se je naslonil na ljudi v republikanski stranki, ki so mu pomagali že v predsedniški tekmi, še posebno na tiste, ki so ga podprli še pred koncem strankarskih volitev, kot na primer eden najbolj konservativnih senatorjev Jeff Sessions, ki je sedaj postal pravosodni minister. S tem, ko se je Trump vedno bolj naslanjal na strankarsko politično infrastrukturo, je izgubil tudi svoj lasten politični program, kolikor ga je sploh artikuliral.

Konservativno krilo stranke je še pred nastopom novega predsednika začelo delo tudi v kongresu. Prva naloga, ki so si jo zastavili, je razveljavitev Obamove zdravstvene reforme. V tem podvigu se kaže moč, ki jo ima dobro organizirano politično gibanje, ki se je izgradilo tekom desetletij, tudi v času populističnih revoltov. Vse namreč kaže, da jim bo uspelo razveljaviti glavni politični dosežek predsednika, ki je na svojih volitvah dosegel najboljše volilne rezultate v zadnjih petdesetih letih. Obama je namreč ob svojih izvolitvah dosegel boljše rezultate kot katerikoli predsednik po Eisenhowerju. A hkrati je kot predsednik zanemaril svojo stranko, ki je v zadnjih osmih letih konstantno izgubljala mesta na vseh ravneh od senata do šolskih odborov. Ironični zaključek ameriških volitev, ki naj bi pretresle politični establišment, bo morda to, da je za politični uspeh potrebno graditi politični establišment.