Floskulizacija prehranske politike

Prejšnji teden se je konstituiral strateški svet za prehrano, ki je bil sicer uradno ustanovljen že konec lanskega leta. Ob ustanovitvi so na vladni spletni strani oznanili, da bo delo sveta usmerjeno k pripravi predlogov in ukrepov za boljšo oskrbo državljank in državljanov s cenovno dostopno, kakovostno in varno hrano, ki ima hkrati tudi najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje. Ustanovitev je dvignila precej prahu. Od tega, da gre za zaroto veganov, do tega, da bo Golob prepovedal zrezke in zapovedal korenje. A že po ustanovni seji je bilo jasno, da so bile bojazni zagrizenih mesojedcev preveč optimistične. Po seji je predsednik vlade Robert Golob povedal, da ne bo šlo za nikakršno prisilo k zmanjšanju količine zaužitega mesa, temveč izključno za ozaveščanje za lažjo osebno izbiro. Drugače povedano, šlo bo za floskule in ideološke parole, ne pa za dejanske politike, ki bi kakorkoli pripomogle k zmanjšanju porabe in predvsem produkcije mesa. 

Problematiko prekomernega uživanja mesa je takrat še ne premier Robert Golob izpostavil že na predvolilnih soočenjih, ko se je zavzel za zmanjšanje porabe mesa in njegovo nadomestitev z ustrezno ponudbo hrane. Pri tem ga ni podprl nihče od preostalih predsednikov in predsednic strank, ki so očitno ocenili, da gre za nepriljubljeno temo in se ji je bolje izogniti. Golob je tudi zaradi izjemno močne javnomnenjske in medijske podpore imel priložnost to temo izpostaviti kot eno od prioritet in pomembnih političnih vprašanj. Pred njegovim vstopom v politiko je bila ta tema pri nas popolnoma zanemarjena in marginalizirana. Golob je tako v reševanje podnebnih sprememb uspešno lansiral tudi vprašanje prehrane.

Podnebne spremembe so bile v nacionalni politiki pred tem zreducirane pretežno na vprašanje pridobivanja električne energije. Bitka se je bíla na fronti solarizacije in drugih alternativnih virov energije – ali nas bodo uspešno razogljičili ali bomo za to potrebovalni drugi blok nuklearke. Vsi so pozabili, da približno tretjinski delež k ogljičnemu odtisu doprinese prehrana, pri kateri bistveno izstopa hrana živalskega izvora. Nekateri si uteho sicer iščejo v izgovorih o lokalnem izvoru, a dejstvo je, da transport mesa v tem smislu prispeva zanemarljiv delež v primerjavi z živinorejo samo. Meso kot vir kalorij je nevzdržno ne samo z vidika izpustov toplogrednih plinov, temveč je za njegovo proizvodnjo potrebnih tudi bistveno več obdelovalnih površin kot pri rastlinski prehrani. 

Če se premier zaveda problema konzumacije mesa, resnosti podnebnih sprememb in nujnosti ukrepanja, ne bi smelo biti razloga, da se osveščanje ne spremeni v konkretno politiko. Trenutno nismo niti na točki nič, smo nekje v minusu. Država financira zelene prehode, trajnostni razvoj in kar je še teh lepih besed, hkrati pa ogromno denarja namenja promociji mesa in mlečnih izdelkov ter subvencijam za živinorejo. V novem finančnem obdobju subvencioniranja kmetijstva v okviru skupne evropske kmetijske politike, ki se je začelo z začetkom tega leta in se končuje z letom 2027, bo za neposredna izplačila kmetom namenjenih več kot 650 milijonov evrov. Od tega velika večina za osnovne splošne subvencije, pri katerih je delež živinoreje že v osnovi največji med vsemi kmetijskimi panogami. Dodatno bo država 13 odstotkov tega denarja namenila tako imenovanim panogam v težavah, med katere pa so uvrstili izključno rejo različnih živali, vključno z govedorejo. Popolnoma kontraproduktivno je osveščati ljudi o pretirani porabi mesa in hkrati denar porabljati za oglaševanje prav teh izdelkov in financiranje njihove proizvodnje. V predvolilni kampanji je danes koalicijska stranka Levica sicer podprla postopno ukinitev subvencij za živinorejo, a tudi ta obljuba je bila dana bolj potiho, kasneje pa zamrla.

Težko si je predstavljati, da bi strateški svet za prehrano ali slovenska politika v kratkem prišla na točko nič, na kateri se proračunska sredstva ne bi porabljala za okoljsko sporne kmetijske prakse. Še težje pa si je predstavljati, da bi šli še korak dlje in živinorejo namesto spodbujanja poskusili dejansko omejiti ter preiti na ukrepe, ki so precej bolj priljubljeni, ko je treba v imenu zdravja stigmatizirati kadilce, ki s svojimi življenjskimi navadami škodijo predvsem sebi. Mesojeda večina se že ob omembi zelenjave zdrzne in glasno protestira, čeprav njihove prehranske navade okolju škodijo precej bolj. Na zdravstveni vidik pretiranega uživanja mesa sicer opozarja tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki trenutno povprečje ocenjuje kot resno tveganje za zdravje, a zdi se, da tudi to v resnici nikogar ne zanima niti toliko, da bi prepovedali prodajo mesa po deveti uri, kar naj bi bil učinkovit ukrep pri zmanjšanju porabe alkohola. V zrak bo tako sproščenega še mnogo metana, preden bomo na mesnih izdelkih gledali grde fotografije posledic podnebnih sprememb, preden bo oglaševanje mesa prepovedano in preden bo živinorejska industrija plačevala davek na ogljični odtis.

Slovenska politika je v veliki meri performativna. Prvi politik države na veliko govori o pomenu zmanjšanja mesa, hkrati pa za ministrico v svoji vladi izbere Ireno Šinko, ki v medijih nastopa kot izpostava živinorejcev v vladi. Tudi pri izbiri osnovnih izdelkov, katerih cene redno spremljajo, je ministrstvo za kmetijstvo pod njenim vodstvom pokazalo, kaj razumejo kot osnovno prehrano. V osnovni izbor so tako vključili tri vrste mesa in niti ene vrste zelenjave. Ministrica za razliko od premierja težave ne identificira niti na retorični ravni. Na vprašanje v intervjuju za Mladino, ali se strinja s tem, da moramo jesti manj mesa, enostavno odgovori, da ona je, kar ji najbolj ustreza. Ne pozabi pa omeniti, da bi nekaj finančne spodbude potrebovala prašičereja, in opravičevati oglaševanja mesa z lokalno proizvodnjo, ki zmanjšuje ogljični odtis. Doda, da je oglaševanje usmerjeno le na tiste, ki meso tako ali tako že uživajo. 

Podobno resna je v svojih namerah tudi prva političarka države Nataša Pirc Musar. Tudi ona je v svojih predvolilnih nastopih redno poudarjala, da bo v svoj kabinet uvedla funkcijo svetovalca za podnebne spremembe. Njena funkcija je že v osnovi zelo performativne narave, zato bi bil očitek v tej smeri deplasiran. Težava je, da je predsednica svojo politiko za zmanjšanje porabe mesa pripravljena pripeljati točno do točke, na kateri v kabinet pripelje svojo svetovalko za podnebne politike. Že v predvolilni kampanji se kot ena redkih med predsedniškimi kandidati in kandidatkami ni zavezala k prevladujoče brezmesni prehrani na protokolarnih pogostitvah z namenom zniževanja ogljičnega odtisa. Kasneje je v intervjuju za Radio Študent pojasnila, da je tradicija tu pač pomembnejša od okoljskih vplivov. Je pa še kasneje sprejela nekakšno novoletno zaobljubo in dejala, da se javno zavezuje, da en dan v tednu ne bo jedla mesa. Zaveza sama po sebi je manj problematična kot dejstvo, da predsednica države misli, da je to kakršnekoli omembe vreden podvig, ki bi ga morala s ciljem postavljanja zgleda deliti z javnostjo.

Vsaj zaenkrat se zdi, da bo meso ostalo najbistvenejši del prehrane Slovencev. Golob je sicer javno povedal, da je cesar gol in da sta proizvodnja mesa ter neposredno povezana konzumacija problematični, a zdi se, da nikomur zares ni v interesu storiti koraka v smeri reševanja tega. Osredotočenost na posameznika in reševanje težav s slabimi zgledi ne bosta prinesla rešitev. Vlada, ki ni prišla dlje od uvedbe redne brezmesne opcije v vladni menzi, bi se morala osredotočiti na spremembo proizvodnje na brezmesne in s tem podnebno sprejemljivejše prehranske alternative. Ključni mehanizem v njihovih rokah so subvencije, ki so esencialen del obstoja trenutnega kmetijstva, zato lahko na ta način vsaj postopno začnejo njegovo prestukturiranje. Premier je sicer povedal, da je prehrana ena izmed treh prioritet vlade v letošnjem letu, a politiki in političarke so besedo snedli skoraj tolikokrat kot goveji stejk na protokolarnih večerjah.

Vir slike: vegasita, needpix.com & Bor Slana, STA Foto (spremenjeno)