Homofobna metahomofobija

Kot je bilo pričakovano, je “Koalicija za otroke gre!” pred nekaj dnevi vložila ustavno pritožbo zoper sklep Državnega zbora o prepovedi referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Dolgotrajna seja, na kateri je bil sprejet dotični sklep, je poleg nenehnih intervencij nasprotnikov zakona z namenom prestavitve seje zaradi proceduralnih nekorektnosti minila v luči sicer večinoma že znanih argumentacijskih linij. A vendar je bila med njimi posebej zanimiva izjava, ki - tako kot vsaka izjava - ni bila interesantna sama po sebi, temveč zaradi konteksta, kamor se vpisuje.

Na seji je namreč poslanec stranke SDS, Branko Grims, ob tem, ko je navajal neskladnost zakona z opredelitvijo naravne družine po mednarodni zakonodaji, dejal tudi, da je zakon sporen zaradi stigme, ki so jo lahko deležni otroci istospolne partnerske zveze. V izjavi je tako priznana stigmatizacija otrok homoseksualnega para kot problem družbenih odnosov, a je vendarle iz tega napravljen sklep o škodljivosti omenjenega zakona, saj da lahko stigmatizacija škodi normalnemu psihičnemu razvoju otroka. Sledeč izjavi, Grims torej ve, da je problem v družbeni diskriminaciji, a kljub temu počne nasprotno. Pri tem pa ni sam.

A vrnimo se korak nazaj. Diskurz nasprotnikov istospolne partnerske zveze, katerega poglavitni akter je slovenska Rimskokatoliška cerkev, se je med zadnjim desetletjem spremenil. Predstavniki Cerkve so se pred desetimi leti ob podobni razpravi kot danes namreč sklicevali na Sveto pismo. V njem naj bi po njihovi interpretaciji pisalo, da Bog ni ustvaril homoseksualcev oziroma, če jih je že ustvaril, je to gnusobna stvaritev.

Že pred leti ob razpravi o družinskem zakoniku pa tovrstnih izjav ni bilo slišati toliko, kot je bilo slišati sklicevanj na strokovno vednost. Strah pred domnevnim izumrtjem po naravi dane prave družine se je zapakiral v argumente, ki naj bi jih podpirale sociologija, psihologija ali katerakoli druga bajeslovno nevtralna veda. Hkrati se je poleg pogostejšega sklicevanja na pravo pričela tudi samoviktimizacija nasprotnikov zakonske ureditve istospolne zveze, kar se je objavljalo na spletni strani satelitskih civilnih organizacij RKC-ja 24Kul.si.

Takisto se dogaja v tokratni razpravi, kjer nasprotniki zakona vabijo poleg predstavnikov dela civilne družbe tudi raznorazne strokovnjake, med katerimi je tudi psiholog Janek Musek. Ta je na seji Odbora za človekove pravice - kot tudi že pred leti ob razpravi o družinskem zakoniku - nanašajoč se na raziskave psihologije, izustil argument, identičen Grimsovemu. Kakopak je tovrstna izjava prav tako sledila izhodiščnemu imperativu opredelitve heteroseksualne družine kot edino naravne. Skratka, znotraj polja političnega so tovrstni strokovnjaki poleg funkcije predstavnikov oziroma ideologov stroke tudi strokovni ideologi.

Grimsove, Muskove in podobne izjave postavljajo svojo raven izrekanja na domnevno metapozicijo. Tovrsten pojav je bil do sedaj pojmovan predvsem pri opredeljevanju novega tipa rasizma, ki se je pričel pojavljati z vznikom postmoderne in kar se je med drugim poimenovalo kot metarasizem. Napram do tedaj običajnemu rasistu, ki dojema migrante kot lenuhe, ki najedajo njegovo nacionalno substanco, zavzame metarasist manj neposredno pozicijo. Četudi ne odobrava direktnega nasilja nad migranti, še vedno ohranja rasistično fantazmo, vendar se odzove s tem, da moramo gledati na tiste, ki vršijo nasilje, v njihovem kompleksnem družbenem kontekstu. Ta pa je v veliko primerih segal do dojemanja nasilja nad migranti kot posledici multikulturalizma in kozmopolitskega univerzalizma, ki sta dojeta kot resnična sovražnika zaradi mešanja raznih ras etnij in odrekanja pomena identitete posamezniku. Izgubo pomena identitete je sicer prav tako moč videti pri problematizacijah tistega, kar so nasprotniki istospolne partnerske zveze poimenovali Teorija spola.

Kar se tiče diskurzivnega načina, gre tu torej za podoben pojav, ki bi ga lahko imenovali metahomofobija. Tako kot metarasizem je ta vselej zgolj še ena nenevtralna pozicija, vedno je že homofobija, četudi je to na drugačen način. Če je bila homoseksualnost (včasih bolj kot danes) dojeta kot nenaraven pojav, ki spodjeda narodno substanco in vodi v njegovo smrt, je metapozicija manj neposredna. Ta na prvi pogled namreč deluje kot refleksija situacije, se domnevno oddalji in skuša videti njeno kompleksnost, ki je tokrat v stigmatizaciji kot družbenemu konstruktu. Kljub temu je iz tega izpeljan sklep o poglabljanju te težave in sledeči deviaciji od normalnega psihičnega razvoja otroka v primeru sprejetja zakona.

Ravno ob teh primerih je utvara o obstoju metapozicije najvidnejša, saj sta izjavi nastopali ob opredelitvi heteroseksualne zveze kot naravne zveze, s čimer so nasprotniki apriorno označeni kot nenaravni ali celo protinaravni. Tovrstni položaj izrekanja je le položaj znotraj specifične vrste ideologije, kjer je izjavljanje iz svoje pozicije artikuliran na način metapozicije. Četudi ta morda nima (ali še nima) dominantnega položaja v razpravi o istospolni partnerski zvezi, je to vendar ideologija, za katero se zdi, da se na dotičnem področju vse pogosteje pojavlja v vse več različnih sferah.