Ipocrisia Occidentale

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 5. 2022 - 16.00

V zadnjih dveh letih je bila večina svetovne javnosti usmerjena v soočanje s pandemijo covida-19 ter reševanje vseh gospodarskih, psiholoških in ostalih problematik, ki jih je povzročila. Poplava novic, povezanih s pandemijo, se je prekinila šele z ruskim vojaškim napadom na Ukrajino 24. februarja letos. Zaradi vojne je državo do danes zapustilo skoraj šest milijonov ljudi, kar je največja begunska kriza v Evropi po koncu druge svetovne vojne. 

Zahodna javnost je rusko invazijo takoj strogo obsodila in sklenila, da bo Rusijo za napad kaznovala z gospodarskimi sankcijami. Z vojno v Ukrajini je poraz doživela tudi evropska diplomacija, ki ji je, če odštejemo vojne na Balkanu, po drugi svetovni vojni v Evropi uspelo ohraniti relativen mir. Od začetka vojne se je tako na zahodni polobli močno zaostrilo protirusko razpoloženje, ki se v družbi izraža v tako bizarnih oblikah, kot je demonizacija ruskih pisateljev, umetnikov in drugih kulturnikov, športnikov in tako naprej. V Veliki Britaniji so ruskim in beloruskim teniškim igralcem celo prepovedali igranje na najprestižnejšem teniškem turnirju v Wimbledonu.

Begunska kriza na Poljskem in pogovor o ukrajinskih beguncih v Sloveniji
 / 25. 3. 2022
Strah pred Vladimirjem Putinom in rusko agresijo je v zadnjih dveh mesecih močno prisoten tudi v slovenskem družbeno-političnem prostoru. Del slovenske javnosti se je zaradi bližine in domnevnih kulturnih podobnosti v tej težki situaciji poistovetil s prebivalci Ukrajine, kar je vsaj na prvo žogo hvalevredna in empatična drža. Samooklicani slovenski osamosvojitelji so celo vlekli vzporednice med desetdnevno osamosvojitveno vojno v Sloveniji in trenutno vojno v Ukrajini. Toda takšen odziv je zgodovinsko in globalno gledano iz različnih razlogov izjemno problematičen. V oči najbolj bode odnos do ukrajinskih beguncev, ki jih je slovenska družba sprejela z odprtimi rokami in jih na ta način kategorizirala kor prvorazredne begunce. Vsi namreč vemo, kako se je Slovenija odzvala, ko se je leta 2015 začela begunska kriza v balkanskem koridorju, in da je situacija tako zelo eskalirala, da je bila na južni meji postavljena ograja, ki ljudem preprečuje – vsaj po standardih nacionalnih držav – neregularen vstop v državo. Begunci, zaradi katerih je takratna Cerarjeva vlada na mejo postavila ograjo, večinoma prihajajo iz držav, v katerih so vojaško intervenirale ZDA. Koalicijo voljnih, ki je leta 2003 podprla ameriško intervencijo v Iraku, je podpisala tudi Slovenija. Prav tako je podprla ameriški napad na Afganistan in sodelovala v koaliciji, ki se je borila proti Islamski državi. V tem kontekstu je soodgovorna za destabilizacijo skoraj celotne bližnjevzhodne regije v zadnjih dvajsetih letih. Delitev beguncev na prvo- in drugorazredne pa ne prinaša zgolj stigmatizacije ljudi na podlagi verske, nacionalne in rasne pripadnosti, ampak jih tudi objektificira po principu »naši in vaši« oziroma po ključu političnih interesov. Na ta način jih vrednostno ne obravnava več kot ljudi, ampak zgolj kot predstavnike določene družbene skupine.

Drža Slovenije je izjemno problematična tudi v kontekstu odnosa do ostalih vojaških spopadov, ki se ta hip dogajajo po svetu in v katere je zaradi članstva v Natu tudi neposredno vpletena. Turčija, ki je prav tako članica zveze Nato, je prejšnji mesec začela novo vojaško operacijo proti Kurdski delavski stranki PKK v severnem Iraku in s tem zopet posegla v suvereno iraško ozemlje. Zahodne države turškega napada še niso obsodile in ga – zdaj že tradicionalno – verjetno tudi ne bodo.

O saudski prekinitvi blokade pristanišča Hodeida in vpogled v Jemen po 1000 dnevih državljanske vojne
 / 21. 12. 2017
Niti trenutni konflikt v Iraku niti vojna v Ukrajini se po številu smrtnih žrtev in ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ne more primerjati s humanitarno katastrofo, ki smo ji priča v Jemnu. Vojna med šiitskimi uporniki Hutiji in mednarodno priznano jemensko vlado, ki jo podpirajo Saudova Arabija in Združeni arabski emirati, traja že od leta 2014. Zaradi vojne je v Jemnu do letos umrlo skoraj 380 tisoč ljudi, več kot 17 milijonov ljudi se ne more ustrezno prehranjevati in več kot 500 tisoč bolnih oziroma ranjenih nima dostopa do medicinske oskrbe. Savdska kraljevina je ena od najzvestejših zaveznic ZDA in njihova največja gospodarska partnerica na Bližnjem vzhodu. Državi sta leta 2017 podpisali sporazum o prodaji orožja, za katero bo Saudova Arabija Američanom v desetih letih plačala 330 milijard evrov. Saudijci torej z ameriškim orožjem obstreljujejo tako civilne kot tudi vojaške cilje v Jemnu. Združene države, ki so ena od ustanovnih članic zveze Nato, tako posredno sodelujejo pri jemenski humanitarni katastrofi. V tem kontekstu je v vojni v Jemnu kot članica Nata posredno soudeležena tudi Slovenija, ki pa v nasprotju z vojno v Ukrajini tokrat nastopa v vlogi agresorja. Slovenska javnost jemenski konflikt obravnava izjemno površno oziroma ga sploh ne obravnava, kaj šele da bi izkazala solidarnost z jemenskimi begunci.

Evropski in s tem tudi slovenski humanizem ter sočutje do človeka v stiski se potemtakem končata na mejah Evrope oziroma se orientirata po kompasu zveze Nato in njej zvestih držav. Zaradi zgoraj povedanega je težko verjeti, da je vojna v Ukrajini Slovencem in Evropejcem nasploh zaradi svoje bližine približala občutek vojne, ki ga večina ni doživela ali pa ga je pozabila. Z vojaškim spopadom na evropskih tleh je še največ pridobila orožarska industrija, saj se je veliko držav članic Evropske unije odločilo za dodatno oboroževanje. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.