Kako interpelativna je privatizacija?

Kako interpelativna je privatizacija?

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 2. 2015 - 16.00

Izkušnje s terena kažejo, da večine privatizacija ne zanima. Nekateri niti ne vedo, za kaj gre. A da bi to opazili, ni treba iti do centra delit letake s pozivi na protest, dovolj je, da pogledaš število podpisnikov obeh famoznih peticij. Teh je na današnji dan 26 340.

Številka je za skoraj polovico manjša že od števila študentov Univerze v Ljubljani in še manjša, če jo primerjamo s številom vseh študentov. To skupino smo za primerjavo izbrali zato, ker bi se zanjo kot brstečo inteligenco spodobilo, da se do teme, ki je pomembna za državo in družbo, opredeli. Drugič, ker je ta generacija z medmrežjem močno povezana in s podpisom ne bi smela imeti težav.

A študentom in mladim v večini primerov dol visi za privatizacijo. Kdor od devete do druge streže kavice v zasebnem kafiču ali pa osem ur in več na dan zlaga izdelke na police veletrgovca, tega ne moremo kriviti, če v politični temi ne vidi lastnega interesa. Nima niti časa, da bi se ukvarjal z družbenim konstruktom iskanja samega sebe, ker je petnajstega treba nakazati najemnino. In vsi argumenti o izgubi delovnih mest, obljubah evropski politiki, kredibilnosti, prodajanju pod ceno, klikah, prisesanih na državna podjetja, se njih ne zadevajo.

Kljub vsemu pa se velja ustaviti pri argumentu, ki ga večina politikov pogosto uporablja skoraj dogmatično. To je zelo splošen argument in obrazi, ki smo jih navajeni gledati na malih ekranih, po njem posežejo kot po asu iz rokava. Ko se znajdejo v škripcih, neko temo ali način gledanja označijo za ideološka. Pri tem sebe seveda postavijo v nadideološko oziroma neideološko pozicijo, ki ni omadeževana s stranjo, s katere se na stvar gleda. A politiki se ne zavedajo, da je ideološko že to, da sami sebe označijo za neideološke. Zato je njihovo neprestano ponavljanje izogibanja ideologiji že prav komično.

Kljub temu pa jim je z vpeljavo tako imenovanega neideolškega diskurza uspelo, da se zakrije širša slika ali celosten pogled na družbo. Tako se vse politične debate vrtijo okrog partikularnih tem. Problemi so po navadi širši in ležijo v notranjih družbenih konfliktih. Tako je večina nevede prisiljena, da prevzame splošno sprejeto spontano neoliberalno ideologijo. Ko na nek družben problem znotraj svojega ali pa splošnega miselnega polja ne najdemo odgovora, se od njega oddaljimo. Sčasoma se individualiziramo in se ukvarjamo zgolj še sami s sabo in mehurčkom prijateljev, ki nas obdaja.

Še en primer, zakaj lahko pride do splošne družbene odtujitve od politike, lahko vidimo v domnevnem prirejanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank. Le-ti so bili osnova za višino dokapitalizacije. Odkritje nas niti malo ne preseneti, saj se je podobna zgodba pred nekaj leti zgodila v Združenih državah Amerike ob dokapitalizaciji njihovih bank. Ko so banke ugotovile, da so prevelike, da bi jih lahko država pustila propasti, so si bančniki s tem, da so lagali o višini izgub, priborili dodaten dolar ali dva.

Isto se sedaj očita našim bankam, le da gre v tem primeru za evre. Bančnikom se je ob dokapitalizaciji moralo smejati, saj smo ob vseslovenskih ljudskih vstajah ob koncu leta 2012 in v začetku 2013 tisoči vzklikali: “Ne bomo plačali vaše krize!” Na koncu smo jo verjetno še preplačali.

Marsikomu je bilo najbrž že takrat jasno, da se tako ali tako nič ne da spremeniti. Vstaje so odnesle - blago rečeno - retorično nespretnega Janeza Janšo, podobno politiko in dokapitalizacijo bank pa je za njim speljala vlada Alenke Bratušek. To, da politična stališča in odločitve posameznikov nimajo nobenih materialnih učinkov, ne vpliva vzpodbudno na motivacijo za družbeno udejstvovanje.

A vseh politično apatičnih mladih kljub temu ne moremo vreči v koš s tistimi, ki so zaradi eksistenčnih razlogov prisiljeni v prodajanje svoje sposobnosti za delo na prekarnem trgu delovne sile. Zagotovo imamo tudi tiste pridne, ki so svojemu študiju tako močno posvečeni, da iz študijske literature sploh ne pomolijo nosa. A naj bo tako ali drugače, naj bo za odtujenost kriva vzgoja prostega trga, individualizacija ali katera druga stvar, dejstvo ostaja, da mladi nismo vihravi in svobodni, kot mladosti pritiče. Prej pridni in ukročeni.

Vrnimo se nazaj k prvotni temi - lastninjenju državnih podjetij. Splošna družbena apatija vladajočim elitam ustreza. Ni jim treba voditi kdo ve kakšne kampanje, dovolj je že, da večina ostane nezainteresirana in postopki tečejo dalje. Zato je na mestu, da zaključimo z aforizmom v srbohrvaščini: Ima onih koji misle drugačije, ali je njihov broj zanemarljiv u odnosu na one koji ne misle uopšte.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness