Komisija absurda

Komisija absurda

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 9. 2014 - 15.00

V slovenski javnosti še vedno odmeva novica nedavno potrjenega samopredlagateljstva Alenke Bratušek. Spomnimo; bivša predsednica vlade je izvrstno izkoristila svoj premierski položaj in se predlagala za komisarsko mesto. Le-to po vsakih evropskih volitvah pripada vsaki državi članici Evropske unije. Bratuškova je s svojim lobiranjem pri novo nastavljenemu predsedniku Evropske Komisije, konservativcu Jean-Claudu Junckerju začela že ob razglasitvi rezultatov evropskih volitev. Tedaj je, navkljub pripadnosti liberalnemu taboru, kot predsednica vlade javno podprla zmagovalca evropskih volitev. Igro je dosledno nadaljevala preko premišljenih formalnih srečanj z Junckerjem in jo zaključila z mojstrsko izpeljanim izigravanjem zmagovalca nedavnih parlamentarnih volitev, Mira Cerarja. Na dopisni seji, sedaj že nekdanje vlade, je bila namreč za las potrjena za slovensko komisarsko kandidatko. Končni rezultat je znan: štirje ministri so bili proti, dva le začasno neodločena, pet pa jih je podprlo kandidaturo Bratuškove.

Proces izbire kandidatov za evropske komisarje že dolga leta slovi kot najslabša možna politična kuhinja. To dobro plačano mesto je v večji meri rezervirano za politične odpadnike, ki prihajajo iz vseh vetrov Evropske unije. Komisarska mesta so namreč zavoljo radodarnih plač, številnih službenih bonitet in prave politične nirvane, nadvse mamljiva za odslužen notranje-politični kader. Zaradi tega se, ob slehernih evropskih volitvah, znotraj držav članic med kandidati za funkcijo prično biti pravi pravcati spopadi za pridobitev komisarske funkcije. Proces izbire komisarjev poteka v duhu političnih kalkulacij in medstrankarskih kupčkanj. Prav zato so opozorila o netransparentnosti in nedemokratičnosti procesa izbire komisarjev, največkrat zelo na mestu.  

Žal ne moremo mimo dejstva, da je Evropska Komisija vendarle precej pomembna institucija Evropske unije. Znotraj slednje Komisija igra vlogo pri kreiranju, implementaciji in nadzoru nadnacionalne evropske zakonodaje.  Njenih 28 komisarjev s svojimi direktivami, zavezami, opozorili ter pohvalami držav članic, skrbi za nemoteno delovanje Evropske unije in dosledno izvajanje njene agende. S svojo strokovnostjo in nevtralnostjo naj bi Komisija služila kot nekakšna protiutež Evropskemu svetu, ki ga sestavljajo voditelji držav članic. Vendar med leporečno teorijo ter bridko resničnostjo zeva gromozanski prepad. Že bežen prelet nekaterih najbolj blestečih komisarskih biserov znotraj Komisije pove vse.

Tako je ekonomski komisar Olli Rehn s svojimi komisarskimi predlogi močno pripomogel k poglabljanju že tako strahotne recesije v Grčiji. Rehnova finančna priporočila ter obveze so iz Grčije napravili protektorat Evropske unije in z uničevanjem grške družbe ter države omogočili politični vzpon nekaterih najskrajnejših političnih strank. Še vedno odmeva tudi primer Johna Dallija, nekdanjega komisarja za zdravje in potrošništvo, ki je bil zavoljo nepravilnosti primoran odstopiti pred dvema letoma. Dalli se sedaj mora zagovarjati pred Evropskim sodiščem, saj ga obtožujejo srečevanja s tobačnimi lobisti. Po srečanjih naj bi komisar za zdravje drastično omilil svoje zahteve pri pripravljanju evropske protitobačne zakonodaje. Z doseženimi rezultati se ne more pohvaliti niti visoka predstavnica Evropske unije Cathrine Ashton. Omenjena gospa sicer zaseda eno najpomembnejših mest tako v Evropski Komisiji, kot Evropskemu Svetu. Zaključek njenega mandata je najbolj zaznamovala odkrita podpora ukrajinskim prevratnikom, ki je močno pripomogla k nenadzorovani eskalaciji tamkajšnjega konflikta.

Z nekaj grenkega cinizma lahko ugotovimo, da bodoča slovenska komisarka, nikakor ni podpovprečna izbira Jean-Claude Junckerja. Prej nasprotno, v bodoči ekipi komisarjev najverjetneje spada med bolj sposobne in ambiciozne komisarje. Nenazadnje je to dokazala s svojo spretno notranje-politično igro, s katero je v kozji rog ugnala večji del slovenske politike. Žal pa to nikakor ne bi smelo biti zadostno merilo za opravljanje tako pomembnega političnega položaja. Vendar je v Evropski Komisiji sedaj že v navadi, da glavne položaje zasedajo ljudje kot je Alenka Bratušek. To nas niti ne bi smelo čuditi, saj so nenazadnje nanje imenovani preko istega mehanizma, kot naša bivša premierka.

Evropsko komisijo pestijo številnima protislovja, nedorečenosti ter zlorabe. Manjko strokovne usposobljenosti, skupaj z luknjavo evropsko zakonodajo ter ohlapnimi notranjimi pravilniki bruseljskega birokratskega aparata, z največjim veseljem izkoriščajo raznorazne lobistične organizacije. Slednje so se v zadnjih letih okoli bruseljske administracije namnožile kot gobe po dežju. Seveda omenjene organizacije komisarjem prijazno nudijo vso potrebno pomoč pri ustvarjanju novih in novih ukrepov ter direktiv. Ob upoštevanju dejstva da je večina evropskih komisarjev vsaj toliko naivna, kot je bila tekom svojega kratkega premierskega mandata naša Alenka Bratušek, nas tovrsten potek dogodkov znotraj Evropske komisije, resnično ne bi smel presenetiti.

Upajmo, da nam bo letošnji potek izbora naše evropske komisarke še dolgo ostal v spominu. Bodoče delovanje Evropske Komisije bo namreč na naša življenja imelo verjetno samo še večji vpliv. Politično kupčkanje pri izboru komisarja ter odločanje po pravilu najmanj škodljive možne izbire, nikakor ne vlivata pretiranega optimizma za prihodnost Evropske unije. Bojda najtrdnejši imperiji, cesarstva in države stojijo na najšibkejših vlaknih možganskih celic. V primeru Evropske Komisije opažamo, da zavoljo pomankanja tovrtnih celic prihaja do njihovega outsourcinga in nič ne kaže da se bo kaj bistveno spremenilo z novo ekipo komisarjev.

Evropsko birokracijo je tokrat kritiziral Martin.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness