Konvencije demokratične diktature

Mnenje, kolumna ali komentar
evropski parlamentarizem
28. 7. 2020 - 16.00

O bruseljskem kompromisu in "duši Evrope"
 / 22. 7. 2020

Evropa, kot jo poznamo, propada. To osnovno geslo sodi v arzenal retoričnih orožij vseh strani evropskega in slovenskega parlamentarizma. Ker gre za povsem banalno verzijo še bolj banalnega opažanja, da se vse spreminja, so različice gesla lahko splošno uporabne. Moč je reči, da zaradi vzpona “mračnjaštva, diktatorstva in nacionalizma” propadata “demokracija” in “vladavina prava”. Na isti osnovi - in včasih kar v isti sapi - je možno trditi, da sta “evropska demokracija” in “evropski način življenja” ogrožena s strani migrantov ali “kulturnega marksizma”.

Evropski demokratični duh naj bi med drugim izražale razne konvencije. Konvencije Organizacije združenih narodov, ki je, čeravno v povojnem času zgrajena predvsem pod ameriškim okriljem, v osnovi evropski izum. Konvencije Sveta Evrope, konvencije Evropske unije. Um povprečnega evropskega liberalnega intelektualca ljubi konvencije. Bolj kot so ohlapne in brez dejanskega učinka, bolj jih mora ljubiti. Njihove vrstice nosijo simbolni pomen, njihov plemeniti namen, ki je že kot oddaljena iluzija vreden ljubezni, četudi se nikdar ne bo zares udejanjil. 

Protesti
O poljskem odstopu od istanbulske konvencije, turškem spogledovanju z njim in redefiniciji posilstva pri nas
 / 27. 7. 2020

Zadnje dni je pod udarom istanbulska konvencija oziroma Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Na Poljskem je vladajoča stranka Zakon in pravičnost na primer sprožila postopek odstopa od konvencije. O tem razmišljajo tudi v Turčiji, na Madžarskem pa je na primer sploh niso ratificirali. V Sloveniji se boju proti konvenciji - skupaj z marakeško deklaracijo ali Globalnim dogovorom o varnih, urejenih in zakonitih migracijah - seveda pridružuje trenutno vladajoča Slovenska demokratska stranka.

Kaj je in kaj ni Globalni dogovor Združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah
 / 23. 11. 2018

Kaj sploh vsebujeta omenjeni, v zadnjih letih pri nas aktualni deklaraciji? Tako imenovana marakeška deklaracija je ohlapna in nezavezujoča, predvideva nekakšno sodelovanje držav podpisnic pri regulacijah migracij, predvsem informacijsko. A ni določeno, s katerimi sredstvi. Istanbulska konvencija naj bi po drugi strani bila za podpisnice zavezujoča, njen cilj je zaščita žensk pred vsemi oblikami nasilja in spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami. Vendar za nadzor nad izvajanjem konvencije skrbi odbor Sveta Evrope za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, sestavljen iz neodvisnih strokovnjakov. Odbor, znan pod kratico GREVIO, v rokah nima vzvodov za sankcije proti državam podpisnicam, pripravlja le poročila o izvajanju konvencije in skrbi za informiranje.

Ko so konvencije tako ohlapne, da njihova ratifikacija sploh ne pomeni nujno kakšnih dejanskih sprememb nacionalne zakonodaje, kaj šele vzpostavljenih praks, se postavi vprašanje, zakaj bi jim sploh kdorkoli nasprotoval. Prav zato, ker so tako ohlapne, bi jih lahko nacionalne vlade, pa naj bodo te še tako desne, brez večjih težav sprejele, nato pa se na njih kratkomalo požvižgale. Tako bi morda celo ugodile vsem liberalcem, ki bi lahko zadovoljno prebirali svoje konvencije in za nekaj časa pozabili na to, kako zelo “diktatorske” in “protidemokratične” so vladajoče stranke, kot je pri nas SDS.

Ko konservativci tovrstnim dokumentom nasprotujejo, si po eni strani torej povzročajo nepotrebne težave. A po drugi se prav skozi nasprotovanje vzpostavljajo kot edina alternativa dominantnim liberalnim silam (zahodne) Evrope. Površna razlaga bi sklepala, da gre za povsem ideološko potezo, za vzpostavljanje novega, desnega konsenza o vprašanjih migracij in enakosti med spoloma.

O komunikacijskih strategijah...
 / 18. 6. 2020

A izrazi nasprotovanja niso ideološke poteze v pravem pomenu besede. Ideologija, če naj bo vredna svojega imena, ni lažna zavest, s katero bi lahko vsakodnevno manipulirali. Ideologija je povsem  nova, skonstruirana realnost, ki na kolektivni ravni ne prikrije, temveč zamenja, trajno izpodrine splošno dojeto realnost. Neposredno s svojim nasprotovanjem takim konvencijam pa SDS seveda ne bo prepričala nikogar, ki ne bi bil že prepričan. Na tak način SDS lahko le utrdi svojo volilno bazo, ne more pa je povečati. Ne more vzpostaviti novega konsenza.

Lahko pa take simbolične geste utrjujejo trenutno stanje stvari - čeprav to sploh ni cilj nikogar, ne desnih in ne levih parlamentarcev, ne protestnikov na ulicah Ljubljane, Varšave in Istanbula. Pojasnimo z domačim primerom.

Kakšne vzporednice lahko povlečemo med letošnjimi protesti in vstajniškim gibanjem leta 2012?
 / 21. 7. 2020

Seveda govorimo o dominantni vsebini in formi protestov. Čeprav Jaša Jenull, samooklicani agitator protestnikov, občasno poudari, da problem ni samo v Janezu Janši in Slovenski demokratski stranki, ampak tudi v drugih strankah, je povsem jasno, da bi se v primeru padca vlade protesti kaj kmalu končali. Cilj protestnikov je, da “zaščitijo državo pred diktaturo”, ki je poosebljena v osebi in stranki Janeza Janše. Tako protestniki kljub vsem svojim “ljudskim skupščinam” le priznavajo, da je struktura oblasti v Republiki Sloveniji osredinjena okrog državnega zbora. Še več, da je parlament prva in tako rekoč zadnja institucija, na kateri je utemeljena slovenska in evropska “demokracija”.

Rumenosrajčniki, rumeni telovniki ali rumeni lajbiči
 / 14. 7. 2020

Če “diktatorstvo” Janeza Janše predstavlja grožnjo “demokraciji”, to ne pomeni drugega, kakor da je pred Janševo vlado obstajalo nekaj takega, kar bi lahko upravičeno imenovali demokracija. A pri tem protestniki pozabljajo, da je v samem večstrankarskem sistemu že vse od njegovega nastanka vsebovana tendenca po enopartijski diktaturi. Princip volitev namreč stranke, same po sebi nedemokratične organizacije, sili v to, da porazijo druge stranke. Cilj je doseči večino, celo absolutno večino. Ker je v večstrankarskem sistemu to nekoliko težje kakor v dvostrankarskem, a tudi ne povsem nemogoče, posledično relativna zmagovalka volitev kot piemontska stranka tvori vlado po svoji meri. Če je moč odločanja znotraj koalicije povsem skoncentrirana v rokah premierja, to v večstrankarskem sistemu pač ne velja za slabost, ampak za premierjevo spretnost. Tako protestniki v resnici zapadajo v tisti problem, s katerim bi se morali spopasti: parlament priznavajo kot nedvomen temelj demokracije. Če je parlament temelj demokracije, kakšna demokracija je to? “Ljudske skupščine”, ki so po oceni skromnega opazovalca kup neartikuliranega jamranja nad trenutnim stanjem, alternative večstrankarskemu sistemu ne predstavljajo.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Prav bister pa ni tale komentator. Vsaka domislica si pa res ne zasluzi, da se jo povzdigne v politicni komentar. No...vsakemu svoje. Je pa vsaj na nivoju trenutne realnosti politicne drze radia kot celote.

Še par takih pa zarad mene lohk ŠOU izseli RŠ.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness