Krive noge znanstvenosti

Krive noge znanstvenosti

Mnenje, kolumna ali komentar
3. 3. 2015 - 16.00

Na nebu ob spremljavi bučečih govorov lahko opazimo odseve gromenja topov. Ni treba posebej napeti možganov, da ti je jasno, da gre za vojno. Povod? Objava članka Vsem moškim so všeč dolge noge v Dnevniku ni bila nič drugega kot izkaz največje sovražnosti vsem tistim, ki na strani domnevnega razuma držijo obrambo agore čiste znanstvene racionalnosti. Podan na osnovi predavanja raziskovalke na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU dr. Simone Fišer Kralj, nam v obraz izbljuva jedek curek biologističnega žolča, ob tem razkrivajoč opolzkost naravnih zakonov privlačnosti med damo in gospodom. Feministična skupina Vstajniške socialne delavke zazna napad na svoje ideale ter pozove k boju! Bojnim krikom se z udeležbo v klanju poklonijo z vseh strani razen z desne, ker so njihove vrednote drugačne. V bojni rog zapiha tudi naš radio. Zadnja na bojišče v polni opremi - gre za članek Predolge noge in prekratka znanost, podpisan s strani znanstvene srenje - prikoraka tednik Mladina.

Da je vsota tistega, kar je bilo natvezeno v Dnevniku, absolutna bedarija, nam je menda že jasno - na podlagi tega lahko upamo, da bo članek v Mladini zadnji. Sledeč tej želji, v tokratnem komentarju ne bom obnavljal vseh idiotizmov, ki jih po vsej verjetnosti tako ali tako poznate. V bistvu bo šlo za komentar komentarja - namesto Dnevnikovega članka bo fokus spesnjenega spis, s katerim je v klanje prikorakala Mladina.

Že na začetku Mladininega pamfleta opazimo, da postrojeni napad opravičujejo z referenco na znanstveno odlikovanje, vžgano v njihova srca. Resnica je napadena in dolžnost terja od njih, da ideologijo, ki s posilstvom znanosti močno presega svoj zapor ter privilegij nereflektirane spontanosti, vržejo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Iz vojske v en glas zahrumi krik, ki vam ga sam sedaj, ko je bitke že konec, lahko posredujem s citatom:

“Znanstveniki in znanstvenice smo plačani, da gradimo družbo napredka in zrele, na enakovrednosti vseh ljudi temelječe demokracije. Populistično všečne manipulacije izsledkov znanstvenih raziskav so nevarno izkrivljanje realnosti in so v službi ideologij diskriminacije in enoumja, ki sodijo v avtokratske ureditve.”

Ob vsesplošnem zanosu enote čisto-znanstvenega moralizma spregledajo, da je znanost vse prej kot idealizirana čista resnica, kateri naj bi služili. Borijo se za priznanje resničnosti, ki ga znanstvena skupnost podeli na osnovi predpisanih kompetenc, upoštevanja pravil pristopanja k objektom ter tvorjenja konceptualnih polj. A ta status je bil de facto podeljen tudi njihovemu sovragu, pa naj bo to podpisnikom všeč ali ne. Dvomim, da članek tako močno odstopa od predavanja, da obsodbe ne bi letele tudi nanj. V skladu s tem bi morali prej kot da teorijo pražijo na ražnju svojih znanstvenih kompetenc, na nateznico postaviti to prakso samo - biti v zadnji instanci naperjeni proti sami ideji prakticiranja znanosti, ki takega tipa izjav ne prepoveduje, temveč omogoča. Tako napadeni članek kot razjarjeni nosilci čiste racionalnosti v zadnji instanci temeljijo na isti, slepi zaverovanosti v znanost kot tisti instanci, ki je od razsvetljenstva naprej okitena z nezmotljivostjo. Vir, s katerega se stika kritika, je obenem register, ki producira biologistične neumnosti. Problem ni v neupoštevanju znanstvene metodologije, temveč prav v slepem verjetju v njene resnice! V precep moramo zatorej vzeti razmerje med oblastjo in resnico kot njenim pogojem in učinkom in ne med notranjo resnico znanosti in ideologijo kot vrednostnemu parazitu, ki najeda možnost čiste objektivnosti.

Z bojišča medtem še vedno odmeva zven triade enakopravnosti, demokracije ter napredka. Vse skupaj dehti po ostankih zablod osemnajstega stoletja, v katerem so skovali idejo sočasnega in nezaustavljivega napredka znanosti in svobode. Kot drugo, bruham in trpim ob v oči sijoči levičarski nebulozi, ki med bojem za pravice izključenih ter idealno resnico spleta jekleno verigo občosti. V tekstu, ki ga en od podpisnikov nosi v žepu, piše, da proletariat v razrednem boju vodi teoretska strast, njegovega sovraga gola ideologija. Na eni strani tako poteka z emancipacijskim natvezanjem poživljena kopulacija resnice in metode, na drugi strani v kupu gnojnih izcedkov leži spontanost vladajoče ideologije. O vprašanju med oblastjo in resnico še vedno ne duha ne sluha ...

Spev se zaključi z navedkom za silo spremenjene Marxove enajste teze. Podpisniki menijo, da je bistvo znanosti v tem, da “naj bi naravo (in resničnost nasploh) odkrivala, interpretirala in predvsem spreminjala”. Sprti sili odideta vsak na svojo stran - obe še vedno vžgani s pečatom znanstvene vednosti, ohranjujoč svojo strategijo.

Pa gre kljub vsej tej dvoumnosti v izrečenem še vedno za znanost? Seveda! Gre za znanost, ki se tako kot vedno prepleta s tisto arbitrarnostjo, ki naj bi jo pisci pamfleta odpisali. Morda bi bilo fino, da v vse skupaj vnesemo kanček samorefleksije in priznamo, da s tem, ko moraliziramo o napredku, enakosti in ostalih kvazi-univerzalnostih, v zadnji instanci ne počnemo nič drugega, kot da prevzamemo neko specifično pozicijo ter se z nje poslužujemo skupka tehnik, ki jo obarvajo s statusom resničnosti. Iz tega, da je status znanstvenega spoznanja podeljen tudi privržencem biologizma, lahko sklenemo, da v boju proti njemu sploh ni šlo za razkritje neke vsiljene ideologije, ampak za dvoznačno uporabo strategij istega tipa. Dokler se bo kritika stekala izpod vzvišenega ter dvoumnega okrilja znanosti, si več od občasnega rušenja gradov ter zvrhane skodele levičarskega plebejstva ne moramo obetati. Sam pa si namesto še enega vstajništva želim lomljenja bergel, na kateri se opirata krivonogi pokveki, objavljeni v Dnevniku ter Mladini.   

Tako ob branju prvih kot drugih je želodčne krče utrpeval Matija Jan.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

se strinjam. znanost išče resnico (koliko je pri tem uspešna, je drugo vprašanje), nima pa nobene vloge v spreminjanju sveta. tako kot je neumno z znanostjo upravičevati fašizem, je neumno upravičevati demokracijo ali enakost. cilj znanosti ni napredek, znanost je zgolj skupek tehnik in metod, ki jih uporabimo za iskanje približkov resnice.
oba članka (tisti v dnevniku in mladini) sta se sklicevala na racionalnost oz. raziskave, ampak to v celotni sliki sploh ni bistveno. bistveno je, da so nekaterim skupinam ene resnice všeč, druge pa ne - znanost pa kaj malo briga, kaj je nekomu všeč - in da ne ločijo med tem, kaj je moralno in kaj resnično. ni problem v tem, da je znanost zmotljiva, ampak v tem, da nekateri mislijo, je to, kar znanost ugotovi naše vodilo za življenje. gravitaciji je vseeno, če levičarji mislijo, da je nemoralna in bi vse stvari morale leteti po zraku in da desničarji mislijo, da je moralno, da vse stvari padajo po tleh. samo ko kdo omeni družbo, so pa vsi "ej pazi, znanost je socialna konstrukcija". sori, nič bolj kot računalnik na katerem to bereš.

v prvem komentarju, da znanost nima vloge pri spreminjanju sveta. Menim namreč da je to ena izmed večjih buč.

morda se strinjaš, če dopolnim stavek in rečem, da nima "normativne vloge pri spreminjanju sveta". seveda znanstvena spoznanja spreminjajo svet, vendar ne sama po sebi - ampak je odvisno, kako si jih interpretiramo, kako jih uporabimo. v tem smislu nima sama po sebi nobene vloge pri spreminjaju sveta. ker to so pač tehnike in metode, ki nima lastne volje.

z lekturo

morda se strinjaš, če dopolnim stavek in rečem, da nima "normativne vloge pri spreminjanju sveta". seveda znanstvena spoznanja spreminjajo svet, vendar ne sama po sebi - odvisno je, kako si jih interpretiramo, kako jih uporabimo. v tem smislu nima sama po sebi nobene vloge pri spreminjaju sveta. ker to so pač tehnike in metode, ki nimajo lastne volje.

Samo poglejte raziskave, ki jih Fišer-Kralj citira (oz. vsaj prvo od njih), in boste videli, da ne gre za konflikt znanost proti ne-znanosti, pač pa znanost proti zanič znanosti.

Spoštovani pisec,
cilj vsakega (dobrega) avtorja je podajanje vsebine na način, ki je bralcem čim lažje razumljiv. Vaš slog pisanja si težko razložim drugače kot zgolj poskus napihovanja lastnega ega.
Povedi s šestimi stavki, uporaba tujk in pametno zvenečih izrazov so zgolj pokazatelj, da ste se v v vašem življenju naučili veliko besed.
Čestitam. Slednje pa nikakor ne kaže na vrednost vaših idej, kvečjemu deluje kot maska, ki vsebino globoko zakoplje. Če boste kdaj želeli namesto sebe v ospredje postaviti bralca, vam iskreno svetujem, da korenito spremenite vaš način poročanja.

@neo: vaš komentar pa samo priča, da užaljenost nad svojo nezmožnostjo absorbcije konceptov prodajate kot tujo užaljenost.

nasprotja, ki jih uporabljate - maska in globoko zakopavanje vsebine, avtor, bralec, iskreni in neiskreni nasvet, pa tudi enačenje sebe s splošnim bralcem (niso vsi bralci na tvoji stopnji pismenosti) - in domnevno dobronamerno podajanje nasvetov, ki je taktika nenačitanih, kažejo, da ste se premalo potrudili z usvajanjem tovrstnih vsebin, za akr ni odgovoren pisec, temveč vi.

kar ne pomeni, da trdim, da ima pisec idealen slog, čeprav mislim, da ima dobrega. če je kje kakšna težava, je bolj sintaksa kot leksika, hočem reči, prav toliko je problem kot je tudi prednost, kar pa je stvar kakšne druge debate.

z lažnim spoštovanjem!

tralalala pa se očitno strinja z nečim, kar je popolnoma narobe razumel

@Anonymous: Dragi pisec članka, močno je razvidno, da ste vi avtor odgovora na moj komentar. Moj nasvet je dejansko bil dobronameren, nanj pa ste odgovorili z infantilno užaljenostjo.

Nezrelost vašega pisanja je jasno zaznavna tudi v vašem komentarju, kjer cilj ni kritični razmislek in razvijanje idej, temveč pihanje na lastno dušo.
V veliki večini vašega odgovora se sploh ne osredotočate na vsebino mojega komentarja, temveč me samo poskušate spodkopati. Le vaši zadnji dve vrstici se navezujeta na moje besede.

Prvi komentar sem napisal z dobrim namenom - pod vsem vašim izumetničenim sranjem, bi se morda lahko skrivale dobre ideje, če bi jih bili sposobni smiselno ubesediti. Sedaj vidim, da sem bil zelo naiven in da vas najbrž v resnici bralci sploh ne zanimajo.

Ta komentar zato pišem z drugim razlogom. Želim vam samo sporočiti, da z vašimi krhkimi argumenti niste užalili nikogar, z njimi ste le še bolj izpostavili vaša narcisistična nagnjenja.

Če je vaš cilj uživati v kičastem pisanju, pa naj bo. Ne pričakujte pa, da se bo prodajalo. Ni nič drugega kot komajda vsebinsko povprečno blebetanje posuto z bleščicami.

Ni se potrebno truditi s pisanjem odgovora, čisto slučajno sem zašel na to stran, bom pa brez dvoma pazil, da se to ne bo ponovilo.

Evo, tole zgoraj je tipičen ljubljanski napihnjenec: ničesar ne ve in očita drugim, da ničesar ne vejo. Ko ga ne kdo opozori na to, da nečesa ne ve, je to sigurno posledica užaljenosti tega, ki ga na to opozori, in ne njegove arogantne nevednosti. Obenem pa je samo en človek na svetu bolj pismen kot on, zato je vsakdo, ki je bolj pismen kot on, nujno Matija Jan.

Sklep: jaz sem Matija Jan.

Novi level ljubljanske logike. Vse je zarota, vsi smo isti, ne more biti več kot en človek, ki je drugačen od mene, ki ne žali mojega znanja, ki se mi ne trudi ugajati. Tudi, če ima drugačen obraz, od tistega, za katerega mislim, da je, je to samo posledica tega, da nosi masko. Tudi, če je višji, je samo posledica tega, da nosi visoke pete.

Kakšen idiot.

(in glava je znova v pesku)

Od toliko pleteničenja se najbrž še najbolj bistrim pametnjakovičem zaplete. Boljše vprašanje (in to na tem licu mesta) torej je: kdo vse (še) ni idiot?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness