Prioritete slovenske politike

Aktualno-politična novica
25. 11. 2014 - 15.00

 

Ni še minilo niti prvih 100 dni, odkar je Miro Cerar prevzel vodenje 12. vlade v zgodovini Republike Slovenije, pa se že sooča z resnimi težavami. V tem času mu ni uspelo niti do konca formirati vlade, saj mora ponovno iskati kandidata za gospodarskega ministra. Dvomi, ali je sploh sposoben izpeljati nalogo, ki si jo je zadal, torej reformirati slovensko politiko in slovensko politično kulturo, postajajo vse glasnejši in po najnovejših meritvah javnega mnenja se jim pridružuje tudi slovenska javnost.

Podpora vladi Mira Cerarja je sodeč po javnomnenjskih anketah v zadnjih dveh mesecih strmo padla in trenutno jo podpira manj kot petina anketirancev. Prav tako je padla tudi podpora vsem vladnim strankam, zlasti boleč pa je padec podpore sami Stranki Mira Cerarja, ki jo je že prehitela Slovenska demokratska stranka oziroma bolje rečeno je Stranka Mira Cerarja padla na drugo mesto, saj podpora SDS-u ostaja približno enako visoka.

Stranka Mira Cerarja je lahko tako nizko padla, ker so ji volivci omogočili, da je previsoko poletela. Pričakovanja javnosti in vera v mesijansko poslanstvo Mira Cerarja sta bili preprosto previsoki, zato je sledilo razočaranje, ker se tudi Cerarjeva vlada ukvarja predvsem z nepomembnimi temami za bodočnost države in resno izvaja le neoliberalne reforme.

Politična opcija, ki je obljubljala, da bo uvedla nove standarde etičnosti v politiki, se pač sooča z realnostjo uveljavljene slovenske politične kulture ali natančneje nekulture. Težave z imenovanjem novega gospodarskega ministra ne pričajo le o kadrovski podhranjenosti največje vladne stranke, ki v vrstah članstva in simpatizerjev ne najde primernega kandidata za to mesto, ampak tudi o splošni klimi v slovenski politiki. Očitno usposobljeni in sposobni strokovnjaki z ustreznimi referencami se preprosto nočejo umazati s sodelovanjem v politični areni, tako Slovenija med gospodarsko krizo ostaja brez gospodarskega ministra.

Medtem pa se nadaljuje ustavnopravna odisejada prvaka Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Po tem ko mu je večina poslanskih kolegov odvzela mandat poslanca, je Ustavno sodišče odločilo, da se mu le-ta vsaj začasno vrne. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da se sklep Državnega zbora, ki je prekinil poslanski mandat zaradi korupcije pravnomočno obsojenemu Janši, začasno zadrži. Tako bo Janša lahko iz zapora obiskoval seje parlamenta vsaj do dokončne odločitve ustavnih sodnikov o njegovem primeru. Ne da bi se spuščali v pravno analizo tega primera, lahko rečemo, da je bil vsaj v delu javnosti Janez Janša s tem nekako pravno rehabilitiran.

Janši je to koristilo zlasti pri utrjevanju položaja v lastni stranki. Kljub monolitnemu videzu SDS-a, so se v stranki začeli pojavljati sramežljivi dvomi o liku in delu vodje, nekateri pa naj bi šli celo tako daleč, da so začeli misliti SDS brez Janše. Na posvetu širšega vodstva SDS je svet stranke soglasno podprl Janšo v njegovem, kot so dejali, boju za bolj svobodno, pravično in uspešno državo. Predsednik sveta SDS France Cukjati je soglasno odločitev utemeljil s hvalospevom Janši, češ da trenutno ni človeka, ki bi bil tako sposoben, jasen, pronicljiv, odločen in nasploh primeren za vodenje Slovenske demokratske stranke kot Janez Janša.

Največja opozicijka stranka je napovedala, da bodo po izteku prvih 100 dni vladanja Mira Cerarja oblikovali alternativni program za izhod iz krize in so tudi govorili o možnosti novih predčasnih volitvah v prihodnjem letu, kar bi za Slovenijo pomenilo še nekaj mesecev brez operativne vlade. Janša pa je le za otenek omilil svojo retoriko in je ponudil sodelovanje režimu, kot ga je sam imenoval. Tako naj bi SDS krenil na novo pot in naj se ne bi ukvarjala več izključno sama s seboj in s svojim predsednikom.

Ukvarjanje samim s seboj je nasploh ena od najopaznejših značilnosti slovenske politične folklore, medtem pa ima Slovenja za sabo že pol leta brezvladja, ko nihče zares ne upravlja z državo. In kakšne so posledice polletnega brezvladja? Na prvi pogled presentljivo pozitivne! Gospodarski kazalci kažejo najbolšo sliko od pričetka krize in izgleda, da slovensko gospodarstvo niti ne potrebuje gospodarskega ministra. Neoliberalno paradigmo, ki jo z izjemo majhne Združene levice, podpirajo tako rekoč vse stranke, so izvajali predstavniki neformalnih in neizvoljenih omrežij, vlada pa je temu le prikimavala.

Medtem ko se slovenska politika ukvarja sama s seboj in slovenska javnost z njo, neoliberalistične reforme potekajo dalje, češ da so edina mogoča rešitev, s čimer se žal strinja tudi dober del javnosti. Edini konkretni ukrepi, ki jih napovedujejo vladne stranke, ko se ne ukvarjajo s kadrovanjem in Janšo, so nadaljevanje teh reform v obliki sprejema zakona o fiskalnem pravilu, izvedbi privatizacije državnih podjetjih in doseganjem dogovora s sindikati o vnovičnih rezih v javnem sektorju.

V tej luči so strahovi pred novimi predčasnimi volitvami irelevantni, saj če ne bo prišlo do spoznanja, da je ogrožena sama res publica, torej sama javna stvar, v javnosti in če ne bo sledilo opuščanje neoliberalne paradigme, se bo izvajanje le-te nadaljevalo. Z vlado ali brez nje.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.