Prvič kot tragedija, drugič kot farsa, pa spet tragedija

Te dni je v medijih le težko brati o čem drugem kot o burnem dogajanju v britanskem parlamentu in vladi, Boris Johnson pa kot ptičje strašilo štrli z vseh platnic. Zamrznitev parlamenta, ki jo je na njegovo prošnjo ustrežljivo razglasila kraljica, je sprožila neskončne aluzije na Karla I. V Guardianu lahko beremo komentar Johna Reesa z naslovom Why comparisons between Boris Johnson and Charles I aren’t just lazy rhetoric. Rees v njem navaja nekatere politične okoliščine, ki so si podobne v obeh primerjanih obdobjih, denimo Johnsonovo vse večjo izolacijo celo znotraj lastne baze ter predstavo o odvečnosti dialoga in potrebi po odločnem nastopu. Rees iz 17. stoletja potegne tudi lekciji, ki bi lahko veljali v sodobni situaciji: prvič, prej razdrobljena opozicija se je združila v skupnem cilju odprave Karla I., in drugič, kot najuspešnejša se je uveljavila tista skupina, ki  je najbolj nagovarjala množice.

V tokratnem komentarju se ne bomo spuščali v konkretne politično-zgodovinske primerjave. Menimo, da ničesar ne prispevajo k razumevanju sodobne situacije. Za Reesovi opisani dve lekciji res ne potrebujemo povratka v 17. stoletje. Slednji prej zakrije dejanske razlike v političnem ustroju, obliki oblasti in ustroju “množic” v obeh obdobjih. A tovrstnih primerjav tudi ne bi označili za lazy rhetoric, saj imajo določen učinek in lahko same na sebi nekaj povedo o trenutni situaciji.

Najprej, očitno je takšna primerjava namenjena zgražanju nad avtoritarnostjo premiera, ki odraža preteklost ancien regima in torej ne ustreza “modernim” političnim standardom. Dalje, nakazuje, da se nekomu, ki tako ravna, ne obeta nič dobrega, in namiguje na množično vstajo. Do tu ostajamo na ravni retorike. A ponuja se nam še drugačno razumevanje.

Ko je parlament zbiral vojsko proti naravnemu telesu Karla I., je to storil v imenu političnega telesa Karla I., kot zapiše Kantorowicz v Kraljevih dveh telesih. Opozicija se je borila proti kralju z malo začetnico, da bi obranila Kralja z veliko začetnico. Poskusimo Karlovo situacijo predstaviti kot tragedijo, s tem da jo umestimo v polje antične tragedije na primeru Antigone. V njej se v protislovju med Ojdipom in Antigono odraža protislovje absolutnih božanskih zapovedi (zapovedi polis na eni in sorodstva na drugi strani). Ker se zapoved dojema kot absolutna in ob tem ni vidna njena družbenost oziroma družbeno protislovje, je razrešitev tega protislovja možna le skozi tragično žrtvovanje enega od predstavnikov zapovedi. Protislovje torej izvira iz družbenih protislovij, ki pa niso vidna, saj družbene zapovedi veljajo za božanske in absolutne. Podobno lahko vidimo protislovje med kraljem, ki je nad zakonom, in kraljem, ki je s svojim naravnim telesom le materialni nosilec političnega telesa Kralja in je zato zakonu podvržen, oba pa se nahajata v eni osebi. Protislovje se tudi tu lahko razreši z žrtvovanjem osebe, naravnega telesa Karla I., obsojenega izdaje zoper Kralja.

V vmesnem času je bil Kralj, tudi ta z veliko začetnico, obglavljen, v Franciji s francosko revolucijo, v Britaniji z ukinitvijo privilegijev in postopno vzpostavitvijo moderne države, ki vse državljane obravnava enako. Kralj je bil obglavljen, a njegovo prazno mesto vztraja in deluje dalje, kot neosebna oblast. Johnsonov akt zamrznitve parlamenta danes javnost široko dojema kot avtoritarnega in ga primerja z aktom Karla I., ki je vodil v njegovo pogibel. Ne glede na (ne)ustreznost takšnih primerjav se na ta način Johnson predstavi kot tisti, ki zasede prazno mesto kralja in ga sedaj zavzame kot človek iz mesa in krvi. S tem je današnja situacija na prvi pogled podobna antičnim komedijam, v katerih na odru nastopijo bogovi v človeških podobah, s tem pa v nasprotju s tragedijami prikažejo človeško, družbeno naravo zapovedi in zamajejo njihovo prejšnjo podobo božanskosti.

Podoba ponovitve dogodka, ki jo evocira med drugim prej omenjeni John Rees, tega prikaže kot farso, ki je ponovila tragedijo. Lekciji, ki jih Rees potegne iz nje, pa nista prav nič komični, v smislu, da bi neko absolutno zapoved prikazali kot družbeno in s tem specifično zgodovinsko. Prva lekcija, ki se glasi, da se lahko opozicija združi proti despotu (pustimo ob strani, ali Johnsona res lahko vidimo kot takega), je stalnica v moderni državi in dokaj logično izhaja iz nje: despot namreč krši moderno zapoved neosebne oblasti, obenem pa predstavlja zelo očitno glavo, ki se jo da giljotinirati. Vprašanje, kaj storiti s praznim mestom, ki ostane, ostaja nerešeno.

Druga lekcija, da bo verjetno najuspešnejša skupina tista, ki bo najučinkovitejše nagovarjala množice, ni sama na sebi nič manj površna in tudi nič manj ujeta v logiko moderne države. Moderna oblast kot neosebna mora v svoji formi zagotavljati nacionalni interes, karkoli že naj bi to bilo, torej krmariti med posameznimi interesi razredov in drugih skupin, tako da zagotavlja reprodukcijo družbenega reda, ki bi ga kapitalistični ekonomski odnosi sami utegnili uničiti. Če so torej uporniki 17. stoletja branili Kralja pred kraljem, danes oblast brani Kapitalizem pred kapitalizmom.

Sklenimo: ne glede na dejanski razplet trenutne situacije in ne glede na resnost oziroma farsičnost Johnsonove grožnje primerjave in sklepi, ki jih med drugimi eksplicira Rees, dosežejo učinek univerzalizacije in absolutizacije, s tem pa pobožanjenja moderne oblasti in njenih zapovedi. Če bodo te v bližnji prihodnosti prignane do svojega protislovja in bo za razrešitev tega kot v pravi tragediji moral biti žrtvovan posameznik nosilec ene od strani, to torej ne bo razrešitev družbenih razmerij, ki protislovje proizvajajo. To rekoč naj pristavimo, da vendarle ne bi nasprotovali še enemu giljotiniranju.