Quo vadis, patria?

Oddaja
14. 9. 2021 - 16.00

Z jesenjo bolnišnice znova odpirajo covid oddelke in se pripravljajo na še eno težko zimo. Če bi jemali za zgled skandinavske države, bi že prirejali koncerte brez omejitev, skratka, življenje bi v marsikaterem pogledu potekalo, kot včasih. Toda zakaj se zdi, da stopicljamo na mestu, če je veliki večini v interesu, da se pandemija čim hitreje zaključi? Kje ga lomimo in zakaj?

Najbolj bode v oči počasi vzpenjajoča se krivulja cepljenja, na kateri ostajamo pod 50 odstotki polno precepljenega prebivalstva. Tudi nedavni rezultati raziskave Eurobarometra nam ne morejo biti v ponos. Po meritvah smo na repu držav članic glede prepričanja, da je cepljenje potrebno oziroma, da gre za državljansko dolžnost, saj večina vprašanih ne meni tako.

Nasprotovanje cepljenju je pravzaprav tako staro kot cepljenje samo. Že takoj ob prvih poskusih cepljenja, ki jih je izvajal Edward Jenner v prvi polovici 19. stoletja, je nova metoda naletela na silovit odpor, kar je trajalo do preloma stoletja. Razlogi za neodobravanje so bili različni, na primer strah pred novim, dozdevno neskladje cepljenja z verskimi prepričanji in nezaupanje v tedanjo medicino. Sliši se znano.

Proticepilska gibanja so znova dobila več pozornosti v 70. in 90. letih prejšnjega stoletja. V obeh primerih je bilo v ospredju prepričanje, da cepiva povzročajo nevrološke zaplete pri otrocih. Drugi val teh gibanj je imel možnost neposrednega nagovarjanja javnosti prek televizijskih soočenj. Za medijske hiše je bil to dvojni uspeh; predstavljale so se kot nevtralni posredniki, ki omogočajo, da sta slišani obe strani zdravstvene dileme, hkrati pa so imele oddaje izredno visoko gledanost zaradi vsebine, ki je sprožila zelo močne čustvene odzive.

Današnje stanje je posledica sinergije več dejavnikov; nekateri bodo omenjeni, drugi ne. Prvi je nezaupanje v delovanje države in njenih institucij. Slednje je skoraj univerzalno, saj je ni države na svetu, ki bi se brezhibno zoperstavila pandemiji. Pri nas je odpor vel zaradi ukrepov, ki so se hitro spreminjali; vladni predstavniki so imeli težave z razlago ukrepov, pogosto pa ukrepov niti sami niso upoštevali. V državah v razvoju so bile te dileme povsem drugačne, na primer, ali ima država res primerne kapacitete za shranjevanje cepiva in ali je vlada, ki slovi po koruptivnosti, res priskrbela pravo cepivo in ne placeba. Naslednji razlog je strah pred novim, ki se kaže že vso zgodovino cepljenja. Marsikdo je še zdaj prepričan, da so cepiva prehitro in preslabo raziskana, da bi se jih smelo uporabljati, čeprav so bila že v razvojnih fazah podvržena strogim študijam z velikimi vzorci udeležencev.

Sledi sumničavost, ki izvira iz nezaupanja v stroko. Drži, tako kot vsako drugo delovno področje imata tudi farmacija in medicina svoje madeže, od previsokih cen določenih zdravil do plačanih seminarjev farmacevtskih družb zdravstvenim delavcem. Toda tudi cinik mora priznati, da je osnovno vodilo obeh varovanje in podaljševanje človeškega življenja, čeprav je lahko v ozadju finančna komponenta. Tudi če je bilo cepivo izdelano z mislijo na zaslužek, je bilo narejeno za to, da ljudje ne zbolijo ali celo umrejo.

Če se še dotaknemo strokovnosti. Medicina in ostale stroke, ki se ukvarjajo s proučevanjem bolezni, virusov in mikroorganizmov, so stroke, v katerih se morajo specialisti kaliti vrsto let, tako rekoč vse življenje. Res pa je, da je medicina razvejano področje z obilico specializacij in subspecializacij in besed radiologa pri nasvetih o preprečevanju pandemije ne moremo nujno enačiti z nasveti infektologov ali epidemiologov. Odgovoren strokovnjak bo vedno skušal predstaviti obe plati, tako prednosti kot slabosti. Da, stranske učinke ima tako rekoč vsako sredstvo, ki ga medicina uporablja, vendar so koristi cepljenja večje od morebitne škode. Če ne za nas, pa za tiste, ki se ne morejo cepiti.

Vsi navedeni dejavniki so bili bolj ali manj prisotni že prej. Določeni novi dejavniki so krizo zaupanja še poglobili. Prvi je poskus pridobitve nadzora oziroma vsaj občutka nadzora nad lastnim življenjem. Pandemija je vplivala na vse brez izjeme. Nekateri so izgubili službo, prihranke, streho nad glavo. Drugim so prestavili ali opustili zdravljenje bolezni, ki je prav tako lahko usodna. Spet tretji niso mogli ubežati situacijam, ki so skrhale njihovo mentalno zdravje ali jih izpostavili nasilju v najrazličnejših oblikah. Vsi iščemo krivca za povzročeno trpljenje, iščemo nekaj, kar bo odgovorilo na vprašanje: zakaj se te stvari dogajajo prav meni? V takšnih situacijah se oprimemo tudi najbolj nemogoče razlage, samo da lahko sebi in drugim pojasnimo dogajanje okoli sebe.

Tovrstno iskanje odgovorov ni nekaj neobičajnega, le zaključki so pogosto lahko izkrivljeni. Slednje bi bilo še obvladljivo na individualni ravni, a kaj, ko živimo v dobi interneta in socialnih omrežij. Prek njih posamezniki lažje dostopajo do vsebin in mnenj, ki ustrezajo njihovim pogledom na svet. Ne gre pozabiti, da se vsi lahko zmotimo, ko podatke, ki so nam na voljo, napačno interpretiramo, tako da ustrezajo našim prepričanjem, vrednotam ali skupinski identiteti. To zadnje mnogi iščejo in najdejo v skupinah od Reddita do Facebooka. Med ljudmi, ki imajo ista ali še bolj skrajna prepričanja od njihovih. Ko se oseba enkrat nahaja v mehurčku, v njem ponavadi ostane zaradi konformnosti in občutka pripadnosti skupini, ki posameznika razume in ceni.

Socialna omrežja so prinesla tudi nov vir avtoritete, spletne vplivneže. Ti so imeli zvesto občinstvo že pred pandemijo, med njo pa so vzniknili novi ali pa je nekatere zaneslo med novo občinstvo. V družbi, v kateri se stroki dogajajo spodrsljaji pri nagovarjanju javnosti in sporočanju svojih ugotovitev ali pa se jo obtožuje, da deluje v spregi z vladajočo politiko ali čim drugim, se hitro najdejo nove avtoritete, ki naj bi vedele, kaj je dobro za ljudi. Vsekakor ni moč vseh metati v isti koš, a se je pri tistih, ki nekaj promovirajo, vedno treba vprašati, v čigavo korist to počnejo. Morda gre za privabljanje novega občinstva, morda za politične ali finančne koristi. Zdrava mera skepse je vedno dobrodošla, tudi ob poslušanju tega prispevka.

maco jansa
Če lahko kdo uvede obvezno cepljenje, je to edino Janša
 / 27. 7. 2021
Kaj je torej še moč storiti v dani situaciji? Na družbeni ravni se zdi, da ne kaj dosti, saj je javnost naveličana vsega, kar je povezano s pandemijo. Skrajen korak bo verjetno naredila vladajoča politika, ki se bo odločila za obvezno cepljenje, a s tem odprla novo fronto s pravno stroko ter delom javnosti o temi osebnih pravic in javnih dolžnosti. Tudi stroka ne more prepričati prepričanih o nasprotnem, če nima vrste posameznikov, ki znajo zadeve dobro predstaviti splošni javnosti. Takšne osebe sicer so, a jih je veliko premalo, da bi učinkovito nagovorile neodločene. Več manevrskega prostora je na individualni ravni. Nenazadnje nas večina bolj zaupa ljudem, ki jih poznamo in so nam blizu. Ključna sta tehtnost argumentov in seveda poslušanje, da pridemo do jedra problema pri posamezniku. Še pomembnejše pa je zavedanje, da smo vsi le ljudje. Demonizacija posameznikov ali oddaljitev od njih ne bo prinesla nobene koristi, kvečjemu škodo.

ODPOVED: Duh nasprotovanja cepljenju je poskušal pojasniti Dominik.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Še pomembnejše pa je zavedanje, da smo vsi le ljudje.

hvala za to

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.