Rumena nevarnost

Ljudska republika Kitajska vse bolj postaja svetovna velesila, zaradi česar se odnosi med njo in Združenimi državami Amerike, svetovnim hegemonom, ki se mu čas počasi izteka, vse bolj zaostrujejo, trgovinska vojna pa vse bolj spominja na svojo hladno starejšo sestro. Gospodarski in diplomatski spori seveda ne morejo brez propagandne medijske mašinerije. Tako slovenski kot evropski in ameriški osrednji mediji tako redno poročajo o vedno novih dokazih o kršitvah človekovih pravic in zločinih kitajske države. 

Seveda je največji del teh poročil nedvomno faktično pravilen in kitajska republika nikakor ni upravičena do kakšnih posebnih simpatij. Pa vendar je zanimiva razlika v diskurzu in tonu, ko gre za pisanje o Kitajski ali katerih izmed držav nekdanjega prvega sveta. Diskurz hladne vojne in strašenja z “rumeno nevarnostjo” je še kako živ, prav tako pa tudi mnoge institucije, specializirane za širjenje tega diskurza. 

Skorajda vsak dan tako lahko spremljamo vsak minoren dogodek v Hongkongu, kjer že od junija letos potekajo množični protesti. Protestniki so se na ulice podali zaradi povsem racionalnega sporazuma med Hongkongom in Kitajsko o izročanju osumljencev kaznivih dejanj. Predlog sporazuma, ki ga je Hongkong istočasno sklenil tudi s trnom v peti celinske Kitajske, Tajvanom, so hongkonške oblasti sicer že umaknile. To pa ni pomirilo protestirajočih, ki zahtevajo preiskavo o domnevni brutalnosti policije in amnestijo za zaprte protestnike. 

 

Pa vendar gre za protestnike, ki so policijo napadali celo z loki in gorečimi puščicami ter bencinskimi bombami, pretepali in zajemali civiliste, ki so simpatizirali s celinsko Kitajsko, hongkonški poslanec s prokitajskimi stališči pa je bil v začetku meseca žrtev napada z nožem. Glede na nasilnost in ekstremizem protestnikov je tamkajšnja policija, neprestano pod drobnogledom vseh medijev zahodnega sveta, postopala izjemno miroljubno. Vsak odriv ali bolj grob prijem policije je zaokrožil po svetovnih medijih, pospremljen z apokaliptičnim svarjenjem o tem, kako bo kitajska armada Hongkong vsak hip preplavila s tanki in ponovila pokol na Trgu nebeškega miru v še večjih razsežnostih.

Seveda se ni zgodilo nič takega, rumena policija na strani aziatske totalitarne države, ki ne pozna koncepta človekovih pravic, individualnosti in posameznikove svobode, pa je s protestniki, ki so poleg palic vihteli ameriške in britanske zastave, ravnala mnogo nežneje od Francije, zibelke evropskih razsvetljenskih vrednot - da sploh ne omenjamo policije, ki v Boliviji trenutno izven medijskih žarometov na zahtevo bele krščanske samooklicane predsednice masakrira Indijance, ki zahtevajo demokracijo. 

 

Napad na Kitajsko, ki je še mnogo resnejši od dogajanja v Hongkongu, pa predstavljajo poročila o prevzgojnih taboriščih v avtonomni regiji Sinkiang, v katerih naj bi kitajska vlada množično zapirala Ujgure, muslimansko etnično manjšino. Vse pogostejša so pričanja Ujgurov, ki so bili zaprti v teh institucijah, a nato uspeli priti na Zahod. 16. novembra je tako New York Times izdal več kot 400-stranski dokument, ki naj bi pricurljal iz neznanega vira znotraj kitajske komunistične partije in v katerem se med drugim nahajajo navodila za varnostne sile, kako otrokom zaprtih Ujgurov odgovarjati na vprašanje, kje so njihovi starši. Mimogrede, ameriški mediji sicer ravnanje Kitajske z muslimani redno primerjajo z nacistično Nemčijo - sodeč po Washington Postu naj bi kar vsak dan na Kitajskem bil kristalna noč. Včeraj pa je še mednarodni konzorcij raziskovalnega novinarstva objavil šest dokumentov, ki naj bi dokazovali obstoj in naravo taborišč v Siankiangu. 

Iz dokumentov je razvidno, da kitajski varnostni organi uporabljajo obširen nadzor nad pretežno muslimanskim prebivalstvom, pri čemer uporabljajo informacijske tehnologije - izrecno je omenjen nadzor nad vsebino, deljeno prek aplikacije Zapya, ki naj bi bila v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu priljubljena za širjenje verskih tekstov, med njimi tudi ekstremističnih. Seveda je nadzor nad informacijsko tehnologijo skrajno sporen, a ne slepimo se, da tega države Evropske unije ali ZDA ne počno. Nadzor nad vsemi, za katere obstaja najmanjši sum širjenja islamističnih stališč, ni nič manjši v francoskih getih kakor v območjih Kitajske, ki mejijo na Afganistan in Pakistan. 

Tako kakor države EU je Kitajska nadzor nad muslimanskimi prebivalci zaostrila po množici terorističnih napadov, ki so jih izvedli radikalizirani pripadniki ujgurske etnične manjšine. Ob napadih, na primer ob napadu z avtomobilsko bombo na Trgu nebeškega miru, v katerem je pripadnik separatistične islamistične skupine leta 2013 umoril 5 ljudi in jih 38 poškodoval, pa je bilo zanimivo predvsem poročanje mnogih  zahodnih medijev. Isti mediji, ki rutinsko napadajo palestinski osvobodilni boj, so teroristični napad relativizirali in opisali kakor dejanje iz obupa, ki so ga kitajske oblasti z odnosom do siankianških separatističnih tendenc zakuhale same. 

Večji del razkritih dokumentov pa sestoji iz napotkov, kako ravnati z zaprtimi, ki so v dokumentih sicer striktno imenovani kot študentje. Močan poudarek je na zagotavljanju njihove varnosti, izobraževalnem programu, ki sestoji predvsem iz učenja mandarinske kitajščine in državne ideologije. V tekstih so napotki, da naj preiskovalci skrbno zbirajo evidenco o osumljencih in jo pravilno predajo sodiščem - kar ni popolnoma skladno z naracijo o protipravnem zapiranju. S tega vidika je sploh zanimiv tudi sodni zapisnik postopka, v katerem je bil zaradi ekstremizma na desetletno zaporno kazen obsojen Ujgur, ki je pozival k prenehanju gledanja pornografije in preklinjanja, pitja in kajenja ter k diskriminaciji nevernih pripadnikov etnične večine Han. Desetletna zaporna kazen za pridigo proti pornografiji in alkoholu se nikakor ne zdi nepravična. 

Velik del dokumentov sestoji iz navodil, da naj bodo “študentom” omogočeni redni telefonski in video stiki s svojci, pa tudi, da so lahko, če so uspešni na preverjanjih znanja, izpuščeni šele po najmanj enem letu. Ta podatek je nekoliko nenavaden, glede na to, da je francoski časnik Le Monde včeraj poročal o nekem Ujguru, ki naj bi bil v taborišču zaprt dvakrat, vsakič za 30 dni, menda zgolj za to, ker si je naložil aplikacijo Zapya. 

Avtentičnost dokumentov sicer uradni Peking kategorično zanika, priznava pa, da imajo institucije, s katerimi skrbijo za študij, deradikalizacijo in poklicno usposobljenost prebivalcev gospodarsko zaostale regije. Kljub temu da so najverjetneje teksti avtentični, pa je skrajno nenavadno, da se je mednarodni konzorcij raziskovalnega novinarstva zadovoljil z mnenjem o avtentičnosti, ki sta ga podali Spominska fundacija žrtev komunizma - gre za institucijo, namenjeno boju proti komunizmu, ki jo je ustanovila vlada ZDA - in  Defense group Inc., majhna zasebna firma v lasti ameriškega veterana. 

Moralni problem je torej v tem, da Kitajska človekove pravice grobo krši s tem, da radikalne islamiste prevzgaja, namesto da bi jih, kakor razsvetljenski zahod, bombardirala z brezpilotnimi letali.