Smodniška zarota

Angleški vojak Guy Fawkes, je bil petega novembra leta 1605 aretiran v kleti Westminstrske palače, med kopico sodov s smodnikom, ki bi lahko zrušil celotno stavbo. Zgodovina pravi, da je šlo za plan katolikov, ki so na čelo države spet hoteli ustoličiti kralja svoje vere, saj so bili razočarani nad odnosom protestantskega kralja Jakoba prvega do njihove verske manjšine. Fawkes je bil mučen in usmrčen in skoraj pozabljen, dokler njegovega obraza nista v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v stripu naslovljenem »V kot vroče maščevanje«, upodobila Alan Moore in David Lloyd. Tokrat v obliki malce grozeče maske, ki jo nosi netipičen heroj, znan pod preprostim psevdonimom »V«, ki se v distopični fašistični Angliji bori za neke vrste demokratično prihodnost. Ena izmed njegovih bolj znanih izjav je tudi parafraziran citat tretjega ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona, da bi se morale vlade bati svojih državljanov in ne obratno.

Čeprav se zgodba stripovskega junaka dogaja v fantazijski, fašistični Angliji, pa je protest, ki se je sinoči zgodil v Londonu, dokaj logično nadaljevanje Fawkesove zapuščine.  Na trgu Trafalgar (izg: trafelgr) je pod sloganom »konec namišljenega dolga« protestiralo več sto ljudi v Fawkesovih maskah. Javni dolg je leta 2008 začel nasilno spreminjati življenja ljudem po praktično vsej zemeljski obli, po izračunih revije The Economist pa bi ga naj skupaj bilo kar za 50 trilijonov ameriških dolarjev.

Z argumentom zadolženosti, po praktično celotni Evropi vlade uvajajo tako imenovane varčevalne ukrepe, ki naj bi nam pomagali pri izhodu iz krize. Tak argument definitivno pripomore k lažjemu uvajanju tako imenovane neoliberalne politike, kjer se po hitrem postopku krčijo socialne pravice, pravice zaposlenih ter zmanjšuje obseg javnega dobrega, kot sta javno šolstvo in javno zdravstvo. Dejstvo je, da takšne pravice niso naravno stanje ampak so bile v preteklosti izborjene, za njihovo ohranitev pa bo javnost morala spet postati aktivna. Globalno nezadovoljstvo s politiko v splošnem je trenutno najbolj nevarna pozicija, ki jo lahko državljan zavzame. Apolitičnost v času antagonizmov pomeni odpovedovanje pravicam, zavarovanjem in kolektivni odgovornosti, saj je stran, ki teži k fleksibilizaciji, privatizaciji in deregulaciji močna in aktivna. A tudi ta stran lahko vzame le toliko, kot ji javnost pusti, zato se je za izboritev pravic potrebno politično gibati in gibati se bo potrebno tudi po nekem trenutnem uspehu, kajti ideologije in svetovni nazori komunitarne države blaginje ter libertarne države individuov so konstantno v antagonizmu.

Zanimivo pri tem pa je, da kolikor bi se gibali vsi, najbrž ne bi potrebovali reprezentativne demokracije, kjer državljani politično moč postavimo v roke izbrancem, zato da lahko sami živimo lagodno, to je apolitično. Vse bolj je razvidno tudi, da težnja k neki drugi vrsti demokratičnega odločanja raste s pojavom krize, ko se je iz eksistencialne nuje večji del populacije začel politično gibati. Od leta 2008, ki ga štejemo za začetek finančnih kriz, smo v Sloveniji na referendumih odločali o sedmih vprašanjih, kmalu pa se nam obeta še vsaj eden. Tako v Sloveniji z zelo pogostimi referendumi, jemljemo oblast nazaj iz rok ljudi, katerim smo jo dali.

Takšen način demokratičnega odločanja in vodenja države je sicer vprašljiv, saj efektivno jemlje suverenost oblasti, ki je še posebej pomembna v kriznih obdobjih, a kaže predvsem na to, da se vse več ljudi želi o partikularnih zadevat odločati bolj neposredno, oziroma teži k veliko večji transparentnosti kot jo omogoča tog reprezentativni način. Ta tudi vzpostavlja fiktivno razliko med političnimi elitami in navadnimi državljani, ki pa postane hitro realna. In Jeffersonova misel o strahu državljanov pred oblastjo in obratno, postane resnična.

Oblast sicer smo državljani. Vendar se kot sami svoji oblastniki moramo tako tudi vesti – politično udejstvovati. Ko pride do tega, razlika med državo in državljanom pade, in skladno z liberalnimi načeli postane državljan avtonomen v svojem odločanju. Dokler pa je teh, ki se politično gibljejo malo, pa smo obsojeni na vedno večje izkoriščanje ali pa sode smodnika v kleti parlamentov.