Tihi premier

Mineva mesec od imenovanja Tihomirja ‘Tima’ Oreškovića na mesto premierja vlade Republike Hrvaške. Prvič v samostojni državi je na vodilni položaj prišel nestrankarski človek in uspešen poslovnež, na katerega pleča so bili položeni upi o preseganju polarnosti hrvaškega političnega prostora in preusmerjanja pozornosti vlade na blagostanje ljudstva, ne pa na ideološke delitve, kot je veljalo do zdaj. Oreškovićeva odtujenost od Hrvaške in njene zastrupljene politične scene je bila predstavljena kot velika prednost, a kaj kmalu se je izkazalo, da bo nepoznavanje politične folklore omejevalni faktor za premierjev vpliv na delo novih sodelavcev.

Če Orešković ni vedel, v kaj se spušča, ko je odgovoril na klic domovine, pa tega ne moremo reči za MOST neodvisnih list in njenega predsednika Boža Petrova, ki je prekršil svojo predvolilno obljubo o nekoaliranju z največjima strankama ter se po dolgotrajnih pogajanjih odločil za partnerstvo z desničarsko Domoljubno koalicijo s HDZ-jem pod vodstvom Tomislava Karamarka na čelu.

Ena redkih obljub, ki je v MOST-u vendarle niso prelomili, je bila, da mesto premierja zasede nestrankarski človek, Karamarko in Petrov pa sta zavzela mesti prvega podpredsednika oziroma podpredsednika vlade.

Tim Orešković se je že kot otrok s starši preselil v Kanado, kar pojasnjuje včasih komično pomanjkanje znanja materinščine. Političnih izkušenj nima, ima pa zato dolgoletne izkušnje iz farmacevtske industrije, kjer je nazadnje deloval kot finančni direktor za Evropo izraelskega podjetja Teva.

Orešković tako v vladi opravlja bolj tehnične in proceduralne naloge sprejemanja obiskov ter udeležbe na sestankih v tujini, kjer v perfektni angleščini daje zunanji videz progresivne in odprte Hrvaške, doma pa politične odločitve prepušča ostalim. To je postalo očitno že ob objavi liste kandidatov za ministre, ki ni izpolnila zahtev in obljub o strokovnosti in neodvisnosti, na njej pa sta najbolj izstopali dve imeni.

Minister za veterane Mijo Crnoja, upokojeni polkovnik hrvaške vojske, je odstopil že v prvem tednu vlade, potem ko je bil med drugim obtožen poskusa utaje davkov in nasilnega obnašanja. Njegov kratek mandat je bil zaznamovan z napovedmi o pripravi tako imenovanega registra izdajalcev Hrvaške, svoje simpatije pa je jasno nakazal že ob primopredaji poslov, ko je povabil kontroverznega škofa Vlada Košića na blagoslov ministrstva.

Minister za kulturo Zlatko Hasanbegović, človek brez predhodnih izkušenj iz sveta kulture, v preteklosti ni skrival svojih proustaških prepričanj. Kmalu po začetku mandata je začel vojno z neodvisnimi mediji. Sodeluje tudi pri izdelavi spornega zakona o lustraciji, ki ga pripravlja odkrito ustaško  združenje Hrvatski križni put. HDZ vse pritiske na njene ministre označuje za politični pregon, orkestriran s strani levice.

Tim Orešković o odstopih in imenovanjih molči. Namesto da bi zgodaj uveljavil avtoriteto in odstavil Crnojo, je premier ostal tiho in jasno nakazal javnosti, kdo v bistvu res vodi vlado. Namesto da bi odstavil Hasanbegovića, se premier celo postavlja na njegovo stran, ko ga označuje za antifašista kljub jasnim dokazom, ki pričajo nasprotno.

Odnosi moči se očitno ne spreminjajo, saj je Karamarko za novega ministra veteranov predlagal glavnega tajnika HDZ-ja Miljana Brkića, čigar diplomsko delo je bilo lansko leto anulirano, ker je šlo za plagiat, a je bila sodba naknadno razveljavljena zaradi proceduralne napake. Orešković se medtem mudi po tujini in dogajanj doma ne komentira.

Odgovora ni dobila niti predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je še 5. februarja podala zahtevo po zamenjavi na vrhu varnostno-obveščevalne agencije zaradi domnevnega kršenja zakona direktorja Dragana Lozančića, ki ga je na to mesto imenoval bivši premier Zoran Milanović. Dokazov o kršitvah ni predstavila, po neuradnih informacijah pa naj bi predsednico zmotilo, da ni bila obveščena o prisluškovanju alfi in omegi hrvaškega nogometa Zdravku Mamiću, s katerim se je v času preiskave Grabar Kitarović osebno pogovarjala, transkripti omenjenih pogovorov pa naj bi končali v rokah takratnega premierja Milanovića. Aktualni premier z odločitvijo po skoraj treh tednih še vedno odlaša. Citiramo: “Ko se vrnem domov, se bomo usedli in se spet fokusirali na domača vprašanja.”

Takšen premier ponuja dimno zaveso za Karamarkove ideološke kampanje. Že omenjeni vojni z neodvisnimi mediji ministra Hasanbegovića se je pridružil Karamarko, ki je svoje sulice usmeril v državne medije, ki jih je obtožil podpiranja leve politične opcije. Ob nastopu nove vlade so se na Hrvaškem okrepile že tako stalno prisotne klerikalne struje, ki jih skrbi upad natalite pri Hrvatih. V tem duhu se je ponovno odprla razprava o upravičenosti splavov in možnostih omejevanja le-teh, Bernardica Juretić, nekdanja nuna, danes ministrica za družino in socialne zadeve, pa je v državni blagajni uspela najti tisoč evrov za vsakega novorojenčka.

Božo Petrov, ki je vodil kampanjo z obljubami o reformah in transparentnosti, se je v boju za politično preživetje sebe in svoje stranke zadovoljil z vlogo statista v vladi Tomislava Karamarka. Raje kot za forsiranje resničnih sprememb se je MOST odločil mesto v vladi uporabiti za služenje lokalnim interesom, ko je kar tri ministrstva zaupal posameznikom iz Petrovega Metkovića oziroma iz bližnjih Ploć.

Pomanjkanje kakršnekoli resnične želje po napredku na področju reform priča o nezmožnosti te vlade za resnične spremembe. Krč dela Saborja in ideološke razprtije vodijo v zlom vlade ter predčasne volitve.

Mladi Hrvati medtem vztrajno zapuščajo državo ter se pridružujejo že tako številni diaspori. Mogoče pa se nekega dne kakor Orešković vrnejo kot uspešni, izobraženi in sveži obrazi, ki bodo pozabili na ideološke delitve ter popeljali Hrvaško v boljše čase.