Trump: Art of the Deal

… Vučić prodal Kosovo za kemični svinčnik …

… srbski predsednik zavrnil priznanje Kosova …

… pomemben korak k normalizaciji odnosov med Kosovom in Srbijo …

Vse to in še več v OFF komentarju, ki bo na sporedu čez 5, 4, 3, 2, 1...

Tri ravnokar prebrane interpretacije v soboto podpisanega sporazuma med srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in kosovskim premierjem Avdullahom Hotijem si medsebojno nasprotujejo v vsebini, druži pa jih ena stvar, in sicer zmotno prepričanje, da se je ta vikend v Washingtonu zgodilo karkoli bistvenega. Če je kdo ‘zmagal’ pogajanja, je to Donald Trump, ki se je pred domačimi mediji lahko pohvalil z uspešno rešitvijo še enega večnega spora nekje na divjem vzhodu. Tako kot je rešil tisto, za vse pretekle ameriške predsednike nerešljivo uganko izraelsko-palestinskega spora. V primeru tega je iz enačbe preprosto umaknil arabsko stran, njegov vsevedi zet, Jared Kushner, pa se je o miru in pogojih pogodil z Izraelci. Pri dogovoru med Prištino in Beogradom je očitno šla Trumpova ekipa še korak dlje in iz pogajanj izključila kar obe strani, ki sta očitno dobili v podpis tako rekoč zaključen dokument. Kako naj si drugače razlagamo kopico določil, ki se neposredno sploh ne tičejo aktualnega spora? Hkrati bi to pojasnilo reakcijo Vučića z novinarske konference, ko se je očitno šele ob Trumpovem nagovoru zavedel, da je s podpisom sporazuma obljubil selitev srbskega veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem.

Če je poleg Trumpa še kdo zmagovalec tokratnega sporazuma, je to nedvomno ravno Izrael. Poleg omenjene zaveze sta Hoti in Vučić prikimala tudi točki sporazuma, ki od obeh zahteva, da njuni državi opredelita libanonski Hezbolah za teroristično organizacijo, Kosovo pa v zameno dobi priznanje Izraela, za katerega si je že leta neuspešno prizadevalo. Kosovo bo tako lahko tudi odprlo svoje poslopje v Jeruzalemu, kar so v mučnem spinu Trumpovi ljudje označili za izjemen dosežek, češ da gre za prvo večinsko muslimansko državo, ki se je odločila za takšno ureditev.

Med temami, ki bi jih pričakovali na srečanju med Beogradom in Prištino, se sporazum v veliki meri osredotoča na vzpostavitev oziroma krepitev ekonomskih vezi v obliki gradnje avtocest in železnic ter na vključitev v tako imenovani mini Šengen, brezcarinsko območje z Makedonijo in Albanijo. Sporazum med drugim nalaga stranema, da uredita nekaj odprtih energetskih vprašanj, med pozitivnimi izidi pa vsekakor velja izpostaviti določilo o medsebojnem priznanju diplom in certifikatov. Svoje osebne interese so ZDA sicer vpletle še v določene točke, ki predvidevajo aktivno udeležbo ameriških finančnih in varnostnih organov v institucijah držav, kot tudi v točko, ki sicer v indirektnem jeziku državama prepoveduje koriščenje kitajske industrije 5G.

Vprašanje medsebojnega priznanja ni bilo obravnavano, kot tudi ne bo v nadaljevanju pogovorov, ki se te dni odvijajo ob mediaciji Evropske unije. Kosovo se je zavezalo k enoletnemu moratoriju glede včlanjevanja v mednarodne zveze, Srbija pa bo za isti čas zamrznila svojo kampanjo prepričevanja držav k opustitvi priznanja njene južne separatistične pokrajine. Dokument sicer v eni od točk omenja tudi ureditev upravljanja mejnega prehoda Merdare. To, skupaj z ostalimi določili, omogoča interpretacijo, da je srbski predsednik na potovanju prek luže de facto priznal kosovsko republiko. A dejstvo je, da se je to zgodilo veliko prej.

Katerikoli srbski politik, ki bi predlagal formalno priznanje najmlajše evropske države, bi v hipu pokopal svojo kariero, kar pa ne pomeni, da Srbija postopno ne odstopa od svojih pretenzij po Kosovu in Metohiji. Tudi Vučić, ki je še kot mladi radikal po bojiščih Hrvaške ter Bosne in Hercegovine zagovarjal idejo Velike Srbije, je v zadnjih šestih letih, odkar je na poziciji moči, postopno opustil brezkompromisno držo, vezano na vprašanje Kosova. Srbi na Kosovu tako z njegovim blagoslovom, če ne že zapovedjo, aktivno sodelujejo v kosovski politiki in volijo na tamkajšnjih volitvah - nenaključno in v absolutni večini za satelit Vučićeve Srbske napredne stranke, tako imenovano Srbsko listo. Prav tako so mejni prehodi že dolgo prav to, čeprav za njih srbska stran uporablja izraz administrativni prehod. Vrh srbske politike si - z izjemo raznih odkrito nacionalističnih struj - 21 let po umiku svojih sil z juga ne dela več utvar o tem, da je Kosovo Srbija, pa čeprav so vsi dolžni igrati to predstavo za javnost. Kosovska zunanja politika je po drugi strani vedno bolj kot ne sledila ZDA, manj poslušljivega Albina Kurtija, ki je pred Hotijem zasedal položaj premiera, pa se je po hitrem postopku rešila stara garda prištinske politike.

Washingtonski sporazum v tem smislu prinaša le še kontiuniteto reševanja tega vprašanja, ZDA pa so to bolj kot ne obrnile v svoj prid in mineštri dodale svojo najljubšo začimbo, ki po njihovem mnenju reši vsako jed - prosti trg. Hoti in Vučić sta pri tem odigrala vlogo koristnih bedakov.

V slovenskem medijskem prostoru je bil dogovor deležen malo pozornosti, v tem ignorantskem ozračju pa je obveljalo tisto, kar je povedala glavna prijateljica vsakega novinarja pri nas, torej Slovenska tiskovna agencija. STA je za mnenje povprašala Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije IFIMES, posledično pa je tako rekoč edini komentar sporazuma prišel s strani direktorja tega inštituta Zijada Bećirovića. Njegov strokovni komentar lahko na kratko povzamemo v prazni oceni, da je »sporazum Srbije in Kosova pomemben premik«.

Inštitut s sedežem v Ljubljani, ki ima od leta 2018 celo poseben posvetovalni status pri Ekonomskem in socialnem svetu Organizacije Združenih narodov, je slovenski javnosti poznan po aferi iz leta 2016, ko se je izkazalo, da je šest študij, ki jih je pri njih naročila koprska občina, v veliki meri prepisanih kar iz Wikipedije. O spornosti teh poslov in raznih preostalih nakazil, ki jih IFIMES za svojo domnevno strokovnost dobiva iz zasebnih in javnih podjetij, na tem mestu ne bomo razglabljali, glede vsebin njihovih tekstov pa lahko rečemo, da so polni pavšalnih, dvomljivih ocen in vprašljivih političnih pozicij. Slovenski medijski prostor, ki je od osamosvojitve dalje postopno prekinjal vezi s področjem nekdanje Jugoslavije, se je tako znašel v položaju, ko se mora za razumevanje nekdaj ‘naših’ bitk zanašati na samooklicane strokovnjake.