Tudi jaz?

Mineva leto dni, odkar je na svetovnem spletu oživel hešteg MeToo oziroma “jaz tudi” in je vzniknilo istoimensko gibanje proti spolnim zlorabam, predvsem žensk. Začelo se je s Harveyjem Weinsteinom, nadaljevalo s Kevinom Spaceyjem, Jamesom Francom, Azizom Ansarijem, imuni niso bili niti samooklicani feministi, kot je pisatelj Junot Diaz, in ljubljenci občinstva, kot je Morgan Freeman. Skoraj leto po prelomnem tvitu Alysse Milano je gibanje preraslo Hollywood in bo morda usodno zaznamovalo volitve na ameriškem vrhovnem sodišču.

MeToo se je na družbenih omrežjih naglo širil in kmalu je postalo jasno, da ima skoraj vsaka ženska na zalogi eno ali več zgodb o tem, kako je bila deležna takšne ali drugačne oblike spolnega nadlegovanja. Na ulici, v službi, doma: pokazalo se je grozljivo dejstvo, da ženske nikjer nismo povsem varne. Žrtve, ki so prej večinoma zaradi občutka sramu, včasih pa žal tudi zaradi vodotesnih pogodb o nerazkrivanju trpele v tišini, so s heštegom dobile platformo za deljenje lastnih zgodb. Množičnost obtožb in večinoma pozitivni odzivi na - vsaj prve - odmevne zgodbe, so dali misliti, da bo gibanju MeToo spolno nadlegovanje le uspelo pripeljati iz senc in žrtvam prinesti zadoščenje, za katero so bile dolga leta prikrajšane.

Nasprotniki gibanja so uporabnice heštega hitro označili za željne pozornosti, oportunistke in maščevalne feministke, ki želijo z izmišljenimi zgodbami in očitnimi pretiravanji vsepovprek očrniti moške. Zlasti na spletu so se pojavljala vprašanja, ali bo treba sedaj po cesti hoditi z zavezanimi očmi, pred poljubom prositi za dovoljenje, pred spolnim odnosom pa celo podpisati pogodbo.

Vse kritike na račun MeToo vendarle niso neutemeljene. Ko si je Tarana Burke že leta 2006 zamislila besedno zvezo MeToo, je z njo želela opolnomočiti ženske iz temnopoltih, neprivilegiranih skupnosti in si najverjetneje ni mogla zamisliti, da bo njen glavni dosežek boj proti spolnim zlorabam v Hollywoodu. Burke je hitro izrazila podporo heštegu, vendar je bilo vsaj glede na poročanje medijev težko ubežati vtisu, da gibanje najbolj služi ženskam iz filmske industrije, ki neuresničitev svojih igralskih sanj pripisujejo pohotnim filmskim producentom in režiserjem. Ker so mediji ustvarjalci javnega mnenja, so se travme mnogih manj atraktivnih žrtev izgubile.

Mediji so s pomočjo družbenih omrežij tudi glavni krivec za največjo pomanjkljivost gibanja, to je popolno zanikanje domneve nedolžnosti. Kdor je obtožen spolnega nadlegovanja, je kriv in o tem ne sme biti nobenega dvoma. V primeru, da se obtoženi brani, mu seveda ne verjamemo, v primeru, da je tiho, to jasno kaže na priznanje krivde. Skladno z logiko mnogih deklarirano liberalnih družbenih gibanj - če nisi z nami, si proti nam - so sokrivi tudi tisti, ki na to pomanjkljivost le opozarjajo.

Ker gre pri spolnem nadlegovanju ali nasilju navadno za zločin brez prič, v kazenskem postopku pa mora biti krivda dokazana onkraj razumnega dvoma, je tako postopanje do določene mere razumljivo. Vseeno je tak pristop lahko nevaren, saj obtoženi v postopku pred ljudskim sodiščem ostane brez temeljne pravice, pravice do obrambe. Da je javnost neusmiljena, je na lastni koži občutila tudi ena od nekdaj vodilnih aktivistk gibanja Asia Argento, ko jo je spolnega napada obtožil mladoletni igralec. Branila se je, zato je bila pred ljudskim sodiščem, ki ga je sama pomagala ustvariti, spoznana za krivo. Revolucija je spet požrla lastnega otroka.

Dokler so bili glavni akterji odmevnih zgodb posamezniki na poziciji moči ali pa je šlo za zlorabe mladoletnih oseb, je bilo kritikom lažje nasprotovati. Resna težava za gibanje pa je nastala v trenutku, ko so se obtožbe začele dotikati odnosov v zasebni sferi. Tak primer je kandidatura Bretta Kavanaugha za sodnika ameriškega vrhovnega sodišča. Drži, da se Kavanaugh trenutno poteguje za javni položaj, vendar obtožbe niso neposredno povezane z opravljanjem javne funkcije. Kritike, da so obtožbe politično motivirane, je zato težje utišati.

Najnovejše dogajanje v ameriškem senatu smo lahko dnevno spremljali tudi v ameriški medijski koloniji Sloveniji in se zgražali nad seksizmom republikanske stranke, s predsednikom na čelu. Pri tem smo prikladno pozabili, da je bil neprimernega ravnanja, in to na poziciji moči, v “aferi farmacevtka” obtožen tudi trenutni ljubljanski župan. MeToo na slovensko prizorišče tudi sicer vstopa z drobnimi koraki. Pozitiven projekt, namenjen ozaveščanju javnosti, je spletna stran #jaztudi, na kateri lahko žrtve delijo svoje zgodbe. Potekajo razprave in dogodki, ki pa so za zdaj namenjeni zgolj ožjemu krogu poslušalstva. Že hiter pogled na komentarje pod opisi tovrstnih dogodkov jasno kaže, da slovenska družba ideji “jaz tudi” v povprečju ni najbolj naklonjena.

Gibanje “jaz tudi” bo lahko preživelo le, če se bo otreslo izključevanja in pametno izbiralo svoje bitke. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo imelo ravno obraten učinek od želenega. Žrtvam spolnih napadov in nadlegovanja bomo kot družba spet nehali verjeti ravno zato, ker se od nas zahteva, naj jim verjamemo brezpogojno.