Veseljačenje na levici

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 5. 2014 - 14.00

Socialni demokrati, oziroma vodja njihove poslanske skupine v Državnem zboru, Matjaž Han, je konec prejšnjega tedna pozval vse novonastale leve stranke k povezovanju pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami. Poteza, ki ni v strankarskem prostoru nič novega, pa preseneča, saj je ravno predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič še nedavno o novonastalih strukturah na levici cinično dejal, da bodo »zagotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares Verjamem v Solidarnost in bodo verjetno zbrale kaj več kot za sladkorni trs glasov«. Vrenje na levici pa je označil za »veseljačenje«, kateremu je treba »narediti konec«.

Lukšičeva besedna igra pa ni le slabo domišljena, ampak se tudi vedno bolj očitno nanaša na same Socialne demokrate. Ravno ti so namreč predlagali koalicijsko povezovanje na levici, po zadnjih javnomnenjskih raziskavah pa prav tako vse bolj kaže, da bodo ravno Socialni demokrati zbrali komaj za kakšen »sladkorni trs glasov«. Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove Gorice v svoji raziskavi Socialnim demokratom z Igorjem Lukšičem namenja slabih 10 odstotkov glasov in le en mandat v Evropskem parlamentu, Agencija Ninamedia pa kaže še slabše rezultate, saj Lukšiču ne garantira sedeža v Evropskem parlamentu, postavlja pa ga tako za listo Verjamem z nosilcem Igorjem Šoltesom, kot tudi za listo Konkretno z dosedanjim evroposlancem Jelkom Kacinom.

Podpora pa raste tudi tistim novonastalim strankam na levem polu političnega barometra, ki se po javnomnenjskih raziskavah ne bodo uvrstile v Evropski parlament. Tako, če seštejemo napovedi vseh kandidatnih list, ki naj bi se uvrščale na politično levico, dobimo zanimiv rezultat. SD se giblje med sedmimi in osmimi odstotki, Združena levica, Šoltesova lista Verjamem, Solidarnost in Pozitivna Slovenija z Jožetom Mencingerjem pa bi skupno zbrali okoli 25 odstotkov vseh glasov. Kar je več od vodilne Slovenske demokratske stranke z Milanom Zverom. Ko potegnemo črto, tako postane jasno, zakaj je »veseljačenje na levici« kar naenkrat bolj sprejemljivo kot nekaj mesecev nazaj.

Vendar je ravno to vrenje na levici posledica vedno večjega obrata dosedanje levice na desno. Čeprav bi lahko volivce denimo Socialnih demokratov, liste Verjamem in Združene levice imeli za v grobem enake, in to konec koncev, zaradi slabega informiranja morda celo so, pa se stranke na konkretnih in pomembnih točkah močno razlikujejo. Toliko, da bi jih težko uvrstili na isto stran politične usmeritve. Socialni demokrati, ne glede na njihovo ime, v parlamentu že nekaj časa nimajo drugih možnosti kot poslušno in slepo slediti silnicam trga in navodilom njegovih varuhov iz Evropske komisije ali Mednarodnega denarnega sklada. Upravičeno torej nanje letijo očitki o tem, da se Socialna demokracija v Sloveniji sploh ne uvršča na levo stran strankarskega pola. Socialni demokrati namreč niso ustavili privatizacije ali zavrnili varčevalnih politik. Obe vladi preteklih dveh let, tako desna kot tako imenovana levo-sredinska, sta izvajali praktično identične ukrepe. Spomnimo se le nasprotovanja ustanovitvi Slabe banke in vpisu fiskalnega pravila v ustavo iz strani parlamentarne levice v opoziciji in na vseprehitro pozabo slabosti teh projektov po konstituciji levosredinske koalicije. In ravno posledica takšnega izvajanja politike je vse to vrenje na izven parlamentarni levici.

V tej luči je jasno, da povezovanje z etabliranimi strukturami ne bo prineslo konkretnih družbenih sprememb in izboljšave stanja v državi, ne glede na to, kako socialistično poetski so politiki na svojih kongresih. Socialni demokrati, prav tako kot vsi ostali njihovi kolegi v parlamentu, zaradi popolne odtujenosti od svoje volilne baze niso sposobni sprovesti nikakršnih korenitih sprememb, sprememb, ki bi zahtevale ljudsko soglasje. Zato se vedno znova zapletajo le v parlamentarni boj za oblast, zaradi katerega posledično trpijo vsi državljani in državljanke.

Mnogo podpornikov levih opcij bo sicer ostalo nereprezentiranih v Evropskem parlamentu. Vendar se je kot volilec treba vprašati, ali vse samooklicane leve in socialne opcije zares predstavljajo levo politiko. Ker je vsaj za dosedanje etablirane akterje razvidno, da je ne, je povezovanje pod taktirko teh nesmiselno, če že ne škodljivo. Odgovornost, ki jo na plečih nosijo nove leve, vstajniške in socialistične strukture, pa je, da se bodo uspele obraniti lovk obstoječih političnih elit tudi v predvolilni preobleki sprave in povezovanja ter da bodo delovale med ljudmi, državne in mednarodne institucije pa bodo resnično napadle šele, ko bo povezano ljudstvo, ne pa le predstavniki odtujenih političnih strank.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.