Seveda so nadzorovali tudi Martina Luthra Kinga

Po razkritju tajnih dokumentov ameriške Nacionalne varnostne agencije, ki jih je v javnost s pomočjo medijev lansiral Edward Snowden, nas kakršnakoli nadzorovanja čedalje manj presenečajo. Ta so se seveda dogajala tudi v preteklosti. Pred nedavnim deklasificirani tajni dokumenti NSA pa so za nekatere vendarle še vedno šokantni. Razkrivajo namreč prisluškovanja borcu za človekove pravice Martinu Luthru Kingu, boksarju Mohamedu Aliju, novinarjema New York Timesa in Washington Posta ter dvema senatorjema. Največ pozornosti jim je agencija posvetila ob vrhuncu protestov proti vojni v Vietnamu.

Snowdnovo razkritje tega, kar smo vsi že tako vedeli, pa bo očitno vendarle prineslo določene omejitve pri ameriškem nadzoru nad državljani. Skupina demokratov in republikancev je namreč predstavila zakon, ki bo, v kolikor bo sprejet, zmanjšal pooblastila sodišča, ki je varnostni agenciji dovoljevala vsesplošno nadzorovanje državljanov. Med drugim namerava preprečiti nediskriminatorno prisluškovanje telefonskim pogovorom in odpraviti pooblastila NSA za nadzorovanje komunikacije po različnih internetnih poteh. Predlagani zakon pa nima namena kakorkoli zamejiti nadzora nad tujci.

Izraelski zunanji minister Juval Steinitz je ob robu zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku napovedal, da bo Izrael omilil nekatere omejitve za Gazo in Zahodni breg. Velikodušno nameravajo izdati 5000 novih dovoljenj za delo v Izraelu, podaljšati odprtje ključne nadzorne točke na mostu Allenby, na območje Gaze pa dovoliti izvoz nekaterih gradbenih materialov. Pomislite, pustili jim bodo uvažati gradbeni material. Svaka čast.

Ideologija vitke države, ki postaja vse bolj realnost tudi Evropske unije, sproža vprašanja tudi na področju privatnih varnostnih služb, ki zamenjujejo državne represivne aparate. Podjetja za varovanje namreč že dolgo ni videti zgolj na prireditvah vseh vrst, ampak dobivajo koncesije tudi za upravljanje centrov za pridržanje tujcev in centrov za odstranjevanje imigrantov. Eno od vprašanj, ki se postavljajo, je, kdo bo prevzel odgovornost, ko bodo stvari šle narobe. Jasno je, da firme za delovanje zaradi konkurenčnosti bolj in bolj nižajo stroške dela, kar nujno privede do slabših delovnih razmer in preobremenjenosti zaposlenih ter posledično večjega pritiska tudi na migrante. V Evropski uniji je država z daleč največjim številom outsourcanih varnostnih podjetij Velika Britanija, kmalu pa se ji bo pridružila Grčija. Nekaj jih je tudi v Španiji, kjer najemajo varnostnike predvsem za odprte centre za pridržanje. Kakorkoli to postaja problem, pa ne smemo pozabiti na bolj temeljno vprašanje migracijske politike Evropske unije.

Ostajamo znotraj Evropske unije. Velika Britanija se je na sodišče Evropske unije pritožila na načrtovan zakon o bonusih bančnikov. Zakon, ki naj bi bil obravnavan v Evropskem parlamentu naslednje leto, omejuje najvišje bonuse v bankah na višino mesečne plače oziroma na višino dveh plač, v kolikor bi se delničarji s tem strinjali. S tem zakonom, ki bi veljal za okoli 8000 bank v Evropski uniji, naj bi omejili prevelika tveganja bančnikov in posledično zmanjšali možnost za uničenje banke. Finančni lobi iz Velike Britanije pa trdi nasprotno, da bi zakon prinesel le dvig fiksnih plač, nikakor pa ne bi omejil finančnih tveganj bank. Naj zgolj omenimo, da je znotraj Evropske unije finančni sektor daleč največji ravno na Otoku.

Berlusconijeva era v Italiji še zdaleč ni končana. Potem ko je bil zaradi davčne utaje pravnomočno obsojen na zaporno kazen in bi moral zaradi protikorupcijskega zakona zapustiti senat, so poslanci njegove stranke Ljudstvo svobode zagrozili s skupinskim odstopom. Če bi se to zares zgodilo, bi krhka vladna koalicija pod vodstvom Demokratske stranke premierja Enrica Letta razpadla. Dilema, ki jo mora razrešiti pristojna senatna komisija, je v tem, da Berlusconijevi kompanjoni trdijo, da lani sprejeti protikorupcijski zakon ne velja za dejanja, storjena pred tem časom. Na vprašanje, ali ima Berlusconi že pripravljen načrt, kako ponovno naskočiti čelo države, ali pa gre zgolj za vršitev pritiskov, nimamo odgovorov.