Google in mediji za isto mizo

Pred dnevi je prizivno sodišče v Parizu odločilo, da se mora ameriški spletni titan Google v pogajanjih, ki jih nadzoruje francoska agencija za varstvo konkurence, z zvezo francoskih medijskih založnikov uskladiti glede plačil za uporabo njihovih člankov v storitvi Google News. Če namreč v Googlovem iskalniku kliknemo na kategorijo »Novice«, se nam ne bodo prikazali le naslovi člankov o našem iskalnem pojmu, ampak tudi kratki odlomki iz njih. Evropske medijske hiše imajo od marca lani v rokavu močnega aduta v obliki nove evropske zakonodaje o avtorskih pravicah. Francija je bila prva, ki je evropsko direktivo uveljavila v svoji zakonodaji, zato se je tudi prvi, precedenčni sodni preizkus nove zakonske ureditve zgodil prav v Franciji. Pomen sodbe razlaga Aurore Raoux, strokovna sodelavka združenja evropskih medijskih založnikov News Media Europe.

Izjava

Spremembe zakonodaje o avtorskem pravu v medijih je uvedla evropska direktiva, ki je bila sprejeta lani. Prva jo je lanskega septembra implementirala Francija, v drugih državah, tudi v Sloveniji, pa se to še ni zgodilo. Reforma je takrat sicer naletela na precej nasprotovanja, predvsem zaradi 17. člena, ki upravljalcem spletnih strani nalaga odgovornost za vsebine, ki jih naložijo njihovi uporabniki. V primeru YouTuba so to na primer videovsebine, ki jih nalagajo uporabniki. Drugi člen, ki je bil deležen veliko pozornosti, pa je petnajsti člen.

Izjava

15. člen ločuje med avtorskimi pravicami novinarjev, se pravi avtorjev člankov, in avtorskimi pravicami založnikov. Agregatorji novic naj bi založnikom plačevali tako imenovani davek na članke povezave, torej bi plačevali povezave do novic. Ta sredstva naj bi se stekala predvsem k založnikom, ki imajo do člankov tako imenovano sosedsko pravico.

Izjava

V Silicijevi dolini, kjer ima sedež Google, ob sprejemanju takšne evropske in podobne avstralske zakonodaje niso sedeli križem rok. Google je sicer izjemno dobičkonosno podjetje – njegov lanski dobiček je znašal približno 30 milijard evrov. A ta dobiček je odvisen od minimizacije stroškov in monetiziranja vsebin, ki jih Google pridobi zastonj, obenem pa je Google tudi tekmec medijskih podjetij na oglaševalskem trgu. Tako Google kot mediji namreč živijo od oglaševalskega denarja, zato je to v resnici boj za kose iste pogače. Googlov položaj za to pogajalsko mizo je neprimerno močnejši od položaja katere koli medijske hiše. Te so torej na svojo stran pridobile državo oziroma urade za varstvo konkurence, ki so edini, ki lahko Google prisilijo v resnejše popuščanje. V želji, da bi prehiteli dogodke, so pri Googlu lansirali program News Showroom, preko katerega naj bi mediji dobivali kompenzacijo za svoje članke. V Evropi so se v program vključili predvsem nemški mediji, na primer Der Spiegel in Die Zeit. A v resnici gre za miloščino – okrogla milijarda dolarjev, namenjena vsem svetovnim medijem, bo razdeljena v naslednjih treh letih in pod pogoji, ki jih določa Google sam.

Izjava

Sodba francoskega sodišča Googlu ne nalaga zgolj plačila denarja, ampak tudi dostop do podatkov, kar je resnična valuta kibernetskega sveta, ki mu Google želi vladati.

Izjava
Odločitev pariškega sodišča v sporu med založniki in Googlom, s tem pa tudi potrditev francoske implementacije nove evropske zakonodaje o medijih, bosta vplivali tudi na druge evropske države.

Izjava
V prihodnosti bi torej moral Google dogovor skleniti tudi s slovenskimi medijskimi hišami. O tem, kako bi si tudi slovenski medijski založniki priborili vsaj del Googlovih oglaševalskih prihodkov, pove več Aurore Raoux.

Izjava

Google je lani, ko je bila sprejeta nova francoska zakonodaja o avtorskih pravicah v medijih, poskušal napeti mišice in je v Franciji za nekaj časa umaknil storitev iskanja po člankih. Pogajanja z založniki naj bila tik pred objavo sodbe že pri koncu, sedaj pa se bodo očitno še zavlekla.

Izjava
Posebnost francoskega medijskega prostora je nenavadna moč regionalnih medijev, predvsem časopisov. Daleč najbolj bran francoski časopis je Ouest-France, ki izhaja predvsem v Normandiji in Bretaniji in ima naklado okoli 800 izvodov na dan. To je več kot dvakrat več od časnika Le Figaro, ki je osrednji državni časopis z desnosredinskim političnim preznakom, ali od Le Monde, ki je njegov levi ekvivalent. Drugod po Evropi in predvsem v ZDA regionalni mediji niso imeli te sreče. Usoda regionalnih in manjših medijev na splošno ni z novo zakonodajo nič bolj rožnata. Splet vedno nagrajuje najmanjši skupni imenovalec in tisti vsebini, ki ustreza najširšemu krogu, daje moč ekonomije obsega. Sicer omogoča totalen dostop do informacij, s čimer je povzročil kambrijsko eksplozijo vsebin, tudi novinarskih, a v ekonomskem smislu pomeni prehod na digitalno tržišče tudi veliko sploščitev, saj se vsi mediji borijo za iste oči in ušesa.