Iranke združene proti ajatolam
Islamsko republiko Iran že več kot deset dni preplavljajo protesti zaradi smrti Mahse Amini, ki je umrla v priporu tako imenovane moralne policije. Amini je bila aretirana, ker si je na ulici snela naglavno pokrivalo oziroma hidžab, kar je po iranski ustavi, ki temelji na islamskem šeriatskem pravu, prepovedano. Moralna policija je kakršnokoli odgovornost zanikala, saj naj bi imela Amini kronične zdravstvene težave, kar je njena družina zanikala. Iranski predsednik Ebrahim Raisi je ukazal poglobljeno preiskavo okoliščin, v katerih je umrla Amini, vendar rezultati preiskave za zdaj niso znani.
Protesti so se začeli v mestu Saqez v provinci Kurdistan, od koder je prihajala Amini, in se kasneje razširili v številna mesta po vsej državi. Na protestih so bile predvsem v ospredju ženske, ki so si v znak solidarnosti in podpore Amini snele hidžabe ter zahtevale svobodo za ženske in konec femicidnih politik iranskih oblasti. Nekateri protestniki so protestirali tudi proti vladavini velikega ajatole Alija Khameneija in republiške vlade. Za zdaj naj bi v spopadih s policijo umrlo več kot petdeset ljudi.
Raymar Hassani iz organizacije za človekove pravice Hengaw, ki deluje v iranskem Kurdistanu, pojasnjuje, da so protesti spontan odziv na smrt Amini in zatiranje žensk v Iranu ter da niso centralno organizirani.
Ehsan Safarnedžad, ki živi na jugu Irana, je mnenja, da organizatorji protestov prihajajo izven meja države. Safarnedžad je v svojih objavah na Twitterju sicer glasen nasprotnik posegov imperialnih sil v Iranu, pogosto pa izraža stališča, ki so blizu vladnim.
Safarnedžad meni, da kljub temu, da so posnetki protestov preplavili družbena omrežja in naslovnice medijev na Zahodu, njihova obsežnost v resnici ni tako velika.
Trenutno potekajo tudi pogajanja glede Iranskega jedrskega sporazuma, od katerega je Donald Trump enostransko odstopil leta 2018. Safarnedžad zagovarja teorijo o povezavi protestov in pogajanj na Dunaju.
Hassani v nasprotju z njim poudarja, da iranska vlada odgovornost za proteste vselej prelaga na zahodne države.
Mahsa Amini je bila pripadnica kurdske manjšine, ki je v državi, kjer so večinsko prebivalstvo Perzijci, tradicionalno med najbolj zatiranimi. O tem priča tudi dejstvo, da so starši Amini ob rojstvu dali kurdsko ime Jina, kar v prevodu pomeni ženska. Vendar je bila kasneje primorana uporabljati antično perzijsko ime Mahsa. Kljub temu so po besedah Hassanija tokratni protesti neetnično obarvani in so usmerjeni proti represivnim politikam iranske vlade in njenih institucij.
Po islamski revoluciji leta 1979 je potekal referendum, na katerem so Iranke in Iranci sprejeli ustavo, ki vključuje tudi, da morajo ženske izven zasebnih prostorov obvezno nositi hidžab. Vendar se patriarhalni nadzor nad ženskim telesom v Iranu ni začel, ko so na oblast prišli šiitski kleriki, izvajal se je že za časa šahovske vladavine družine Pahlavi.
Liberalna morala Zahoda, po kateri se vsak individuum lahko svobodno odloča o svojem telesu, se kaj hitro lahko ujame v zanko kulturnega imperializma in nespoštovanja vrednosti nezahodnih kultur. Safarnedžad v konservativnem tonu pojasnjuje, da v Iranu emancipacijo žensk razumejo drugače kot v državah, kjer vlada liberalna demokracija.
Pismenost med ženskami se je po revoluciji tako močno povečala, povedno pa je tudi dejstvo, da ženske predstavljajo več kot polovico študentske populacije.
Ženske v Iranu na odločevalskih mestih v politiki trenutno nimajo svojih predstavnic oziroma po zakonu nimajo te možnosti. V teheranskih vladnih prostorih tako o vseh vidikih vsakdana žensk odločajo po večini ostareli moški. Vendar si bodo osvoboditev izpod jarma patriarhata Iranke morale izboriti same, brez pomoči zunanjih akterjev, ki si spremembo oblasti v Iranu želijo zaradi gospodarskih in geostrateških razlogov.
Jin - Jiyan - Azadi (ženske - življenje - svoboda)
Naslovna fotografija iz leta 1979, ko so ženske v Iranu protestirale proti obveznemu nošenju hidžaba, je v javni lasti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj