Jastrebi ljubljanskih dimnikov
Posel z odpadki je dobičkonosen biznis in tega se dobro zavedajo tudi na Mestni občini Ljubljana, ki je danes v prenovljeni Cukrarni pripravila prvo javno predstavitev projekta sežigalnice mešanih odpadkov v prestolnici. Ljubljana je namreč prva prestolnica v Evropi, ki je pristopila k programu »Zero Waste Cities«, ki do leta 2030 predvideva ogljično nevtralnost pri ravnanju z odpadki in ogrevanjem gospodinjstev. Za doseganje ogljične nevtralnosti naj bi bila po besedah občinarjev najbolj učinkovita sežigalnica ostankov mešanih odpadkov, ki bi poleg toplotne energije za ogrevanje proizvajala tudi elektriko. Kot primer dobre prakse so na predstavitvi s pomočjo dunajskega župana Michaela Ludwiga in direktorja podjetja Wien Energie Karla Gruberja navedli tri dunajske sežigalnice odpadkov, ki proizvajajo toploto in elektriko, pri tem pa naj bi imele kar najmanjši vpliv na okolje in zdravje prebivalcev avstrijske prestolnice. Več dunajski župan.
A preden se posvetimo tujini, pretresimo smiselnost izgradnje sežigalnice z dveh gledišč: reševanja problema preostanka mešanih komunalnih odpadkov in energetskega izkoristka. Zaloški regionalni center za ravnanje z odpadki, krajše RCERO, na letni ravni predela mešane komunalne odpadke malo manj kot polovice prebivalcev Slovenije. Po njihovi predelavi ostane 110 tisoč ton gorljive frakcije oziroma odpadkov, ki jih ni mogoče več reciklirati. Več kot dve tretjini teh odpadkov Snaga izvaža v sežigalnice v tujino, kjer iz njih pridobivajo toploto in elektriko. Izvoz ni poceni. V zadnjih desetih letih je cena sežiga iz 45 evrov na tono materiala narasla na 200 evrov, kar na letni ravni znese skoraj 20 milijonov dodatnih stroškov za Javni holding Ljubljana, posledično za meščane in meščanke. Izgradnja sežigalnice bi po besedah ljubljanskega župana Zorana Jankovića imela neposreden vpliv na ceno komunalnih storitev v prestolnici.
Poleg tega bi sežigalnica omogočila izrabo presežka toplotne energije, ki nastane z zgorevanjem odpadkov. Ljubljanska toplarna trenutno ogreva polovico gospodinjstev v prestolnici. Do leta 2030 želi občina na toplovod priključiti kar 90 odstotkov gospodinjstev. Več kot polovico energentov, potrebnih za proizvodnjo toplotne energije, predstavlja premog, ki ga toplarna uvaža iz Indonezije, kar pa ni ekološko, opozarja Janković.
Po letu 2023, ko bo dokončana plinsko-parna enota ljubljanske toplarne, bodo odvisnost od premoga zmanjšali na zgolj 20 odstotkov, do leta 2030 pa želijo premog kot primarni vir za proizvodnjo toplote nadomestiti z gorivom iz odpadkov in lesno biomaso. Kako mislijo to doseči, komentira tehnični direktor Energetike Ljubljana Marko Agrež.
Slovenija je glede na energijsko izrabo odpadkov pri repu Evropske unije. Pri nas je edina sežigalnica odpadkov v Celju, ki letno skuri 30 tisoč ton odpadkov in s toplovodom oskrbuje 4000 gospodinjstev knežjega mesta. Njena moč je 30 megavatov. Kakšno energetsko moč pa bi imela ljubljanska sežigalnica?
A primerjava s podatki centralne dunajske sežigalnice Spittelau, katere zunanjo fasado je po požaru leta 1987 oblikoval dunajski arhitekt in umetnik Friedensreich Hundertwasser, razkrije nesorazmerje. Vhodna moč sežigalnice je 60 megavatov. V enem letu iz 270 tisoč ton odpadkov proizvede 60 gigavatnih ur električne energije in 600 gigavatnih ur toplotne energije. Vhodna moč ljubljanske sežigalnice bo predvidoma 45 megavatov. V enem letu naj bi proizvedla 68 gigavatnih ur električne energije in 225 gigavatnih ur toplotne energije. Predvidoma bi v sežigalnici sežigali le odpadke iz območja, ki ga pokriva RCERO Ljubljana, kar letno znese 110 tisoč ton primernih odpadkov. Pri tem se postavlja vprašanje, kako bo lahko ljubljanska sežigalnica proizvedla večjo količino električne energije iz manjše količine odpadkov. Agrež pojasnjuje.
Ker naj bi ljubljanska sežigalnica pridobila več električne energije iz manjše količine odpadkov kakor Spittelau, to poraja dvom v javno zagotovilo ljubljanskega župana.
Sežigalnica je bila v občinski prostorski načrt umeščena že leta 2010 in ponovno potrjena v letošnjem prostorskem načrtu, in to na dveh potencialnih lokacijah; ob ljubljanski toplarni v Mostah ali na Letališki cesti ob obvoznici.
V vetrovno slabo pretočni Ljubljani bo največji problem dimnik, ki bo moral segati čez mejo toplotnega obrata, kar znaša med 200 in 300 metri višine. Nad potencialnimi škodljivimi emisijami se je ob sprejemu uredbe o podeljevanju pritoževala že zdravstvena stroka. Pred današnjo predstavitvijo pa so svoje zadržke predstavili skupina civilnih iniciativ ter stranki Levica in Pirati. Najbolj jih skrbi kvaliteta zraka v Ljubljanski kotlini. Več Janez Stariha, mestni svetnik in predstavnik liste kolesarjev in pešcev Ljubljane.
Pri tem jih je podprla tudi avstrijska stranka Zelenih, ki je v svojem pismu izpostavila, da je največji problem sežigalnic domnevno enostavna proizvodnja energije, ki pa ima vseeno visok ogljični odtis. Več Urša Zgojznik iz iniciative Ekologi brez meja stranke Vesna.
Problematična pa naj bi bila tudi pravna podlaga presoje vplivov na okolje, zagato predstavi Jasmin Feratović iz Piratske stranke.
Nevladnike je v začetku svojega govora tradicionalno okaral tudi sam župan, ki je večkrat izpostavil, da današnja javna predstavitev projekta sežigalnice še ni javna razprava.
Ljubljanska sežigalnica torej bo. Konec koncev pri tem projektu kot pri večini ostalih v 16-letnem mandatu trenutnega župana ne gre za profit, temveč dobrobit meščanov in meščank, OFFsajd zaključuje ljubljanski župan.
Vir fotografije: Oddaja Danes na PlanetTV, 15.8.2013
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj