Kdo hoče plin na Jadranu?
Hrvaški poslanci so pretekli konec tedna izglasovali tako imenovani zakon Lex LNG, zakonodajni dokument, ki ureja gradnjo in delovanje plinskega terminala, katerega uresničitev je načrtovana na obali otoka Krk. Za zakon je glasovalo 77 od 151 poslancev v Saboru, 25 jih je glasovalo proti, več pa jih je v protestu dvorano zapustilo. Poslanci Socialdemokratske stranke so skušali ustaviti sprejem zakona s filibusterskim ukrepom in predlagali 360 od 380 amandmajev, vendar neuspešno. Zakonodaji ostro nasprotujejo okoljevarstvene organizacije, lokalna skupnost občine Omišalj, kjer je predvidena izgradnja, ter poslanci in svetniki regionalnih in lokalnih samouprav v Primorsko-goranski županiji in na otoku Krku.
Eden od pomembnejših ukrepov, ki jih prinaša sprejeti zakon, je ureditev lastniško-pravnih odnosov na območju gradnje terminala, ki odvzema suverenost lokalne samouprave. Več pojasni Vjeran Piršić iz skupine EKO Kvarner.
Drug pomemben ukrep, ki ga prinaša Lex LNG, pa je ureditev koncesij. Koncesijo za upravljanje terminala bo namreč dobilo podjetje LNG Hrvatska, katerega lastništvo je deljeno med državno energetsko podjetje Hrvatska elektroprivreda oziroma HEP in drugo državno podjetje Plinacro, ki se ukvarja s transportom plina. Koncesija za upravljanje pa je dodeljena za naslednjih 99 let. Več Marija Mileta iz skupine Zelena akcija.
Podjetje LNG Hrvatska je trenutno še v državni lasti, vendar pa je slej ko prej predvidena njegova delna privatizacija. Hrvaška država namreč v ponudbi za nakup ladij prodajalcu v zameno ponuja do 49-odstotni delež lastništva v podjetju. Sprejeta zakonodaja med drugim predvideva tudi nadomestilo za varno oskrbo, ki pomeni državno pomoč ob zmanjšani oskrbi s plinom. Izgube v takšnem javno-zasebnem partnerstvu bi tako lahko pomenile strošek, ki bi ga morali kriti državljani.
Gradnja plinskega terminala je načrtovana v dveh fazah - naprej izgradnja plavajočega terminala in nato še na otoku. Projektu sicer že dalj časa močno nasprotujejo na lokalni in regionalni ravni, v mesecu marcu pa je v Reki potekal protest več tisoč nasprotnikov terminala. Četudi je projekt dobil okoljevarstveno dovoljenje, obstaja precej resna ekološka grožnja okolju. Zemeljski plin namreč v terminal pride v tekoči obliki, sprememba agregatnega stanja v plin pa zahteva precej energije, za kar se običajno izkorišča morska voda. Takšna izraba morske vode bi pomenila njeno ohladitev in večjo vsebnost klora. Pojasni Piršić.
Prav tako pa obstajajo resni pomisleki glede ekonomske rentabilnosti takšnega projekta. V prvem krogu prodaje plina je Hrvaški uspelo prodati zgolj 100 milijonov od celotne kapacitete štirih milijard kubičnih metrov plina.
Za projekt plinskega terminala je nepovratna sredstva prispevala tudi Evropska komisija, in sicer okoli 100 milijonov evrov. Celotna vrednost projekta naj bi znašala okoli 380 milijonov evrov. Več o geopolitičnih razsežnostih projekta plinskega terminala pojasni Mileta.
Pri celotni zgodbi je vredno omeniti tudi dejstvo, da je hrvaška vlada zakon sprejela po hitrem postopku in s skrajšanim časom javne razprave. To naj bi bilo sicer nezakonito, saj za zakone, ki imajo očiten vpliv na okolje, velja, da morajo biti v javni razpravi vsaj 30 dni. V organizaciji Zelena akcija zato že načrtujejo ustavno pritožbo na Lex LNG.
Proti plinskemu terminalu so na sodišče že stopile občina Omišalj, Primorsko-goranska županija in Zelena Akcija s tožbo glede okoljevarstvene študije po naročilu vlade, ki trdi, da je okoljski vpliv projekta minimalen in sprejemljiv. Boj proti nadaljevanju projekta pa se bo očitno odvijal tudi na terenu. Zaključuje Piršić.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj