Okoljski begunci v pravnih vodah
Avgust je tu, z njim pa čas zares kislih kumaric. V prihodnjih štirih tednih zato vsak dan ob sedemnajsti popoldanski ne bomo obdelovali aktualnih ne-novic, temveč bomo vsak teden izbrali po eno, malo manj aktualno temo. Začenjamo s temo, ki postaja vedno bolj pomembna, še bolj pa bo v prihodnosti - podnebnimi begunci. V prvi oddaji se posvečamo pravnemu statusu teh oseb, kot ga določa trenutno veljavno mednarodno pravo.
Ljudje se zaradi sprememb v okolju selijo že tisočletja. V preteklem stoletju je vzrok teh sprememb v okolju vedno pogosteje človek. Največkrat gre za stranske posledice forsiranega gospodarskega razvoja. Poznanih je veliko primerov, ko so veliki infrastrukturni projekti, kot na primer hidroelektrarne, povsem spremenili lokalno okolje. Danes pa nas zanimajo posledice, ki jih bo na preseljevanje ljudi imelo globalno segrevanje. Zaradi globalnega segrevanja se med drugim širijo puščave, zaradi česar lokalni prebivalci, odvisni od kmetijstva, ne morejo več preživljati svojih družin. Še bolj pa bodo klimatske spremembe občutili prebivalci nizko ležečih obmorskih območij. Dvigovanje gladine morja na primer grozi, da se bo velik del Bangladeša znašel pod vodo. Morje pa grozi tudi nizko ležečim koralnim otokom v Indijskem in Tihem oceanu.
Begunski status ureja ženevska konvencija o beguncih iz leta 1951. Ta je bila sprejeta zaradi posledic druge svetovne vojne. Šele leta 1967 so bila njena načela spremenjena v splošna. Begunski status je ozko definiran in se po tej konvenciji priznava zgolj žrtvam vojne in političnega preganjanja. Status tistih, ki so domove morali zapustiti zaradi okoljskih sprememb, je tako nedefiniran. Trenutno stanje opiše Dana Schmaltz z Univerze v Heidelbergu:
Za ljudi, ki so jih okoljske spremembe prisilile iz domov, se uporabljajo različni términi. Najpogostejši je okoljski begunec, zaradi natančne pravne definicije besede begunec pa se v zadnjem času raje govori o okoljskih migrantih. Nejasnosti so tudi glede uporabe izrazov okoljski in podnebni. Različna poimenovanja in namen takšnega razlikovanja razlaga Sarah Singer z Univerze v Londonu:
Do zdaj so si status okoljskega begunca poskušali pridobiti zgolj posamezniki, ki pa so bili pri tem neuspešni. Pojasnjuje Singer:
Zaenkrat še ni bilo nobenega resnega poskusa, da bi definirali status okoljskih beguncev. S tem so se ukvarjali predvsem posamezniki v akademskih krogih in nevladne organizacije. Najbolj pogost predlog je, da bi konvencijo o beguncih iz leta 1951 razširili in posodobili tako, da bi zaobjemala tudi nove oblike migracij. Pojasnjuje Sarah Singer:
Vse bolj se kaže, da problema okoljskih beguncev ne bo mogoče rešiti z eno rešitvijo. Razlaga Dana Schmaltz:
S tem se strinja tudi Singer, ki pa poudarja tudi problem vedno manjše politične volje za sprejemanje nove mednarodnopravne definicije begunskega statusa:
Poseben primer okoljskih beguncev so, oziroma bodo, prebivalci nizko ležečih otokov v Indijskem in Tihem oceanu. Ti so v najbolj skrajnem položaju, saj jim grozi, da bodo njihove domovine preprosto izginile. Zaenkrat mednarodno pravo ne ponuja nobene rešitve za prebivalce teh držav. Pojasnjuje Singer:
Pravni status ljudi, ki se morajo zaradi podnebnih sprememb izseliti iz svoje domovine, je torej negotov. V prihodnjih desetletjih bodo okoljske spremembe po vsej verjetnosti glavni razlog za prisilne migracije. V prihodnjih dneh bomo to tematiko še podrobneje obravnavali. Jutri se bomo posvetili že obstoječim primerom razselitev zaradi podnebnih sprememb, v sledečih dveh dneh pa še dosedanjim primerom poskusov pridobitve statusa begunca zaradi razselitev, povezanih s podnebnimi spremembami, in aktivnostim mednarodnih organizacij na tem področju.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj