Slabi amandmaji k že slabi zakonodaji

V ameriškem senatu danes poteka glasovanje o zakonodaji, ki se tiče pogajanj o čezatlantskih sporazumih ZDA z Evropsko unijo. Gre za dodatek, ki bi v primeru sprejetja poglobil zavezanost ameriških pogajalcev k temu, da se prepreči vsakršno delovanje proti izraelskim nezakonitim naselbinam. Fokus je na akcijah, ki bi vključevale bojkot, dezinvesticije ali sankcije, vendar bi pod to padlo tudi označevanje izvora izdelkov. S tem, ko EU vztraja pri označevanju, namreč omogoča potrošnikom, da se lahko na podlagi te informacije odločijo, da ne bodo kupovali produktov, ki izvirajo iz izraelskih nezakonitih naselbin na palestinski zemlji. Ta proizvodnja izkorišča palestinske naravne vire in delovno silo, pri čemer pa profitirajo le izraelska podjetja. Politiki ZDA, in v tem se pogosto združita tako demokratska kot republikanska stran, so več ali manj brez izjeme zavezniki Izraela. Čezatlantska pogajanja tako predstavljajo le še dodatno priložnost omejevanja boja proti izraelskim kolonialnim politikam.

Omenjena določba, ki se nanaša na BDS, je le del zakona o poslovanju, imenovanega Trade Promotion Authority bill. Ta bi predsedniku Obami omogočil samostojnejše ravnanje pri pogajanjih in potrjevanju mednarodnih trgovskih dogovorov. Kongres pri tem izgubi možnost spreminjanja, dodajanja amandmajev dogovoru. Dodatek o preprečevanju t. i. političnega delovanja na področju trgovanja EU je mali amandma, ki pa ima lahko potencialno velike učinke. Kaj Trade Promotion Authority pomeni še za druga področja, nam pojasni Andrej Gnezda iz Umanotere.

Izjava

Če senat zakonodajo potrdi in evropska pogajalska stran ne ugovarja oziroma na koncu sprejme tovrstno določbo, to pomeni pomembno izgubo samostojnosti v svojem delovanju. O tem, kako bi sporazum TTIP nasploh vplival na avtonomijo EU in kakšnim standardom se prek pogajanj približujemo, nadaljuje Gnezda.

Izjava

Zakaj pa v EU obstajajo pravila o označevanju izvora izdelkov in zakaj je to pomembno v primeru Izraela in Palestine? Nada Pretnar iz BDS Slovenija razloži, za kaj pravzaprav gre.

Izjava

Evropskim potrošnikom se tako samo delno povečuje pravica do izbire. Kdo bi si mislil, da je to nekaj, čemur bodo ZDA nasprotovale. A pod vprašajem se ne bo znašla samo pravica do označevanja izvora, ampak vsakršno delovanje v smeri bojkota, dezinvesticij ali sankcij.  To pomeni, da bodo lahko - namesto izraelskih kolonizatorskih podjetij - sankcionirani tisti evropski poslovni subjekti, ki si bodo drznili zavzeti stališče do nezakonitega izkoriščanja palestinske zemlje in ljudi. O tem, kaj sledi potrditvi določbe, Pretnar.

Izjava

V Evropski komisiji nam žal niso želeli komentirati internega delovanja v ZDA, čeprav ima le-to potencialno velike posledice. Kljub temu pa imajo tako tisti, ki nasprotujejo čezatlantskim sporazumom kot tudi aktivisti pri BDS, zelo jasno izdelano stališče o tem, kaj bi Evropska unija lahko naredila z močmi, ki jih ima. Jasno je, da ne misli podpreti oziroma uvesti bojkota, v praksi pravzaprav deluje ravno nasprotno. Pretnar nadaljuje z razlago o trgovinskih sporazumih med EU in Izraelom ter dejavnostmi, katerih bi se Unija lahko poslužila, če bi dejansko želela imeti kakšen učinek.

Izjava

Glasu ljudstva, katerega sicer rada opeva, predvsem ne posluša Evropska komisija. Na evropskih tleh so se v zadnjem letu odvili številni množični protesti proti čezatlantskim sporazumom, ki so potekali tudi v več državah hkrati, podanih je bilo ogromno število pozivov in mnenj. Kljub temu s strani Komisije ni večjih odzivov, se je pa oglasil Evropski parlament. O tem, kako upor ljudi vpliva na sam proces pogajanj, Andrej Gnezda.

Izjava

Tudi v ignoriranju lastnih državljank in državljanov Komisija torej sledi ameriškemu zgledu. Tam se, kot že omenjeno, aktivno dela na tem, da se sam proces pogajanj skrajša in pospeši. Gre za odziv na vedno pogostejše proteste in večjo informiranost ljudi? Zaključi Gnezda.

Izjava

Pogajanja o čezatlantskih sporazumih se zaradi negativnih posledic, ki bi jih imeli na delavstvo, na javne storitve, okolje, ter demokratične procese, na vsakem koraku srečujejo s preprekami v obliki protestov. Ob ignoriranju teh gibanj aktualni ameriški dodatek, ki bo preprečeval aktivnosti prebivalstva v boju proti ilegalnemu delovanju Izraela, popolnoma ustreza dosedanjemu razvoju dogodkov. Edina razlika je vpletanje še dodatnih akterjev, in sicer izraelskih lobijev v ZDA. Najmočnejši in najbolj znan med njimi - AIPAC - je namreč tisti, ki je pobudo podprl z vsemi močmi. Da to v pomeni predvsem z denarjem, ki ga ob volitvah nameni kandidatom za Senat, razloži še to, kako se lahko na tej točki združujejo tako republikanci kot tudi demokrati. Pomoč Izraelu brez dvoma pretehta vse druge pomisleke.