Prišepetovalci. Šestdesetič.

Oddaja
10. 11. 2017 - 12.00

UVODNIK

Vsaka politična sekvenca, pa naj bo še tako izpeta in oddaljena od resnične politike, je zmožna proizvesti politično inovacijo – seveda pod pogojem, da njena sprožitev in njeno trajanje nista odvisna od nje same, od njega lastnega potenciala. Ko se neka prazna politična sekvenca sproži zato, ker se mora, ko se sproži zato, ker je zapisana na političnem koledarju, in ker traja vsaj toliko časa, kot to zahteva zakon, je lahko še tako nesmiselna in prazna – pa vendar je nemogoče, da bi politična situacija po njej ostala popolnoma enaka. Če je političnemu niču dan dovolj trden in dovolj trajen okvir, v katerem se lahko pregnete v novo tvorbo in dobi novega subjekta, novega kamuflatorja, ki ta nič uprizori kot »nekaj«, inovacija ni le možna, temveč je nujna. Politični nič potrebuje strukturo, živi od tega, da ga občasno spravimo v gibanje, živi od tega, da vsakih nekaj let nastopi čas za njegovo parado – pri tem pa je popolnoma odporen na vsakršen cinizem. Nič ne pomaga, če se že vnaprej odločimo, da se te in te volitve, recimo, sicer morajo zgoditi, a se na njih dejansko nič ne bo zgodilo: bolj ko bomo to ponavljali, bolj bomo postajali sekundanti niča in bolj hvaležno se nam bo oddolžil. Hoteli ste, da sem nič? Okej, potem pa bom nič – a ne čisto tak, kot ste si zamišljali pred tem.

Tudi na letošnjih predsedniških volitvah, za katere smo prvič dejansko začutili, da bi bilo bolje, če bi jih lahko enostavno preskočili, se nekaj vendarle je zgodilo. Če odmislimo vse tiste, ki se volitvam niso mogli, želeli ali znali priključiti, če torej pustimo ob strani vse tiste, ki so podlegli vnaprejšnji interpretaciji, kaj je na volitvah sploh možno doseči, in če odmislimo tudi vse tiste mini flope in uspehe, ki jih je proizvedel prvi krog, ni težko ugotoviti, kdo ali kaj je inovacija teh volitev, kaj je tista nova tvorba, ki bo politiki niča dala nov zagon. To je, jasno, Marjan Šarec.

Marjan Šarec je že po svojem psihičnem ustroju in svoji bivši karieri kot narejen za to, da postane čisto govorilo, čisti artikulator zdravega razuma, novi obraz zdrave kmečke pameti. In ker na ravni označevalcev tudi sami nikoli nismo popolnoma ločeni od nje, je popolnoma logično, da se v Šarčevih besedah kdaj pa kdaj tudi najdemo; popolnoma logično je, da kdaj izreče kakšno besedo, za katero se nam zazdi, da je naša; popolnoma logično je, da se v posameznih izoliranih točkah z njim lahko celo strinjamo. A jasno, to ne more biti kriterij. Tako kot nič nikoli ne ostane isti nič, tako kot se nič ves čas prenavlja, tudi njegov novi subjekt nikoli ne more ostati zares čisto govorilo. Marjan Šarec je res zgolj govorilo brez lastnih idej, a obenem je govorilo, ki hoče biti šef, je zdrava kmečka pamet, ki bi rada vladala zdravi kmečki pameti, je politični nič, ki bi rad bil nekaj – preprosto zato, ker mu to nalaga njegov lastni zdravi razum, ki mu pravi: Glej, če te to in to moti, potem kandidiraj, zmagaj in uvedi spremembe! Poglej samo vse, kar si naredil v Kamniku! Prevelik si za Kamnik, postani župan Slovenije – in če kjerkoli v državi najdeš nerešen problem, če kjerkoli v državnem sistemu najdeš luknjo, moraš vedeti: ta luknja čaka nate, da jo zapolniš.

In ker Šarec posluša svoj zdravi razum, je tako tudi napravil. Kot smo lahko prebrali v intervjuju za Siol, ima Šarec mnenje o čisto vsem. Če te moti »Džamijska ulica« v Ljubljani, predlagaj svoje, bolj slovensko ime. Če te moti delovanje sodišč, zamenjaj sodnike. Če te moti odločba ustavnega sodišča, sam povej, kaj bi naredil kot ustavni sodnik. Če te moti politično kupčkanje o sestavi ustavnih sodnikov, predlagaj, da si kar ti tisti, ki jih imenuješ. Kaj bi kompliciral – kar te moti, spremeni, pri tem pa pridno izkoristi vse priložnosti, ki ti jih je sistem ponudil vnaprej. Ne veš, kje bi dobil denar za kampanjo? Uporabi denar stranke, ki ga je ta dobila iz občinskega proračuna: ta ureditev, kot pojasni Šarec, namreč izhaja še iz prejšnje ureditve, tega si ni uredil sam – »res pa je,« kot doda, »da nobena od strank še ni imela toliko sedežev v občinskem svetu.« Če me hoče Kamnik, sklepa Šarec, če si me Kamnik želi bolj, kot si je kadarkoli želel koga drugega, si me očitno želi Slovenija. In kaj točno si želi od mene? Preprosto. Rečeno z besedo, ki jo je, recimo temu, odkril prav ob koncu kampanje: Slovenija si želi, da jo resetiram.

A namesto da bi se spraševali, kaj bi dejansko lahko resetiral, se je mogoče bolje vprašati, česa tudi eksplicitno noče resetirati – in jasno, spet je to odnos do beguncev. Predsednik, pravi, bi se takrat moral oglasiti, tako se je naučil. In kaj naj bi povedal? »Da je stanje resno, da prihajajo na našo mejo ljudje, ki so pribežali s kriznih žarišč, da moramo napeti sile, da ne izbruhnejo nasilna dejanja. Posebno spodbudo bi dal,« pravi, »humanitarcem in delavcem civilne zaščite, ki so bili takrat na meji.« Dobro, sporočil bi to, kar je ves čas sporočal Cerar. Kakšno pa je njegovo mnenje o naraščajoči ksenofobiji? Razrašča se, kot bi se strinjal tudi Cerar, zaradi fake news portalov. Šarec sam, tako kot Cerar, pa navaja le fakte:

»V Sloveniji še nismo bili soočeni s tako maso ljudi, ki bi prihajala na naše meje. Šlo je za epske razsežnosti. Navadne ljudi zagotovo postane strah v takih razmerah. A z zaskrbljenostjo gledam tudi na to, kako Evropa ne zna integrirati teh ljudi in ima zaradi tega tretja generacija večje težave kot tista prva, ki je prišla v neko državo. Res pa je, da bi morali priseljenci včasih drugače ravnati in se prilagoditi življenju v državi, ki jih je sprejela. Od teh držav ne morejo na primer pričakovati takih ekstremnih odločitev, kot je na primer, da bi v vrtcih prepovedovali svinjino. Pri vprašanju priseljevanja je treba imeti zdravo mero.«

Nobeno naključje ni, da je ob vseh menjavah pozicij prav ta tista, ki že od začetka kampanje ostaja ista in nepremakljiva. Vse je nujno resetirati – a da bi resetirali predpostavke zdravega razuma, da bi se vprašali o utemeljenosti teh pozicij, da bi se odrekli strahu pred prepovedjo svinjine v vrtcih? Odpade. Reset, ki se je rodil v Kamniku, mora ostati slovenski.

T. T.

MONOLOG: N'toko

Glasba: Bebi Dol – Mustafa, Alaska Thunderfuck – The T

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

a je to v živo? zlo v redu drgač

Dragi Rufus, oddaja ne poteka v živo. Najlepša hvala za pohvalo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.