Prišepetovalci. Šestinosemdesetič.

Oddaja

Da je famozna pandemična utrujenost splošno dejstvo – tega si ob neskončni zmožnosti večine, da si najde ugodje tudi v najbolj zamejenih bivanjskih konstelacijah, človek ne bi upal trditi. Da pa je poleg subjektivne pandemične utrujenosti, ki jo je možno ali čutiti ali ne čutiti, nastopila njena objektivna družbena različica, katere obstoj je, ko se enkrat pojavi, definitiven in neovrgljiv – o tem pa, nasprotno, ni več praktično nobenega dvoma. Objektivna pandemična utrujenost – utrujenost, zasičenost in neodzivnost pandemije kot družbenega pojava na še tako inovativne subjektivne intervencije posameznikov – je na papirju težko dokazljiva, kolikor se v javnem diskurzu rada maskira v svoje nasprotje; nekako tako kot praktično komatozni otrok trdi, da niti slučajno ni zaspan, tudi družba nikoli ne bo direktno priznala, da samo še čaka na konec. V momentu zasičenosti družba svojo vse večjo indiferenco sicer še poskuša zapakirati v stopnjevano ogorčenost – a v istem gibanju se vsebina te ogorčenosti vse bolj seseda v eno samo ugotovitev, ugotovitev, ki po svojem bistvu narekuje prav indiferenco: ugotovitev, da je stvar kompletno zavožena.

Ta zavoženost v nekem trenutku postane objektivno in nespremenljivo dejstvo – kar pa na drugi strani še ne pomeni, da nam je bila usojena že od samega začetka. V nasprotju s švedskimi epidemiologi, ki so zavoženost že na samem začetku privzeli kot strateško izhodišče, je nujno vztrajati, da bi lahko bilo drugače. Če ne bi praznovali prehitro, če ne bi celoten evropski in specifično tudi slovenski prostor sredi poletja na eni strani verjel, da je pandemija uspešno premagana, obenem pa že pristajal na neizbežnost drugega vala, ki ga bomo potem, ko se bo pojavil, premagali na drugačen, do virusa bolj dialoški način, če ne bi, v svobodi, ki jo je proizvedla strategija eliminacije, prav te strategije označili kot nelegitimno opcijo za spopad z drugim valom, bi se tej zavoženosti lahko izognili. A ker smo se v občutku obvladovanja odločili, da je možen kompromis, smo razmeroma hitro pristali v prolongiranem in zdaj res že skoraj brezčasnem polzaprtju, v katerem epidemija normalizirano insistira in bo insistirala – dokler pač ne bo več. 

Prav ta objektivna nemožnost dosege predčasnega konca, prav ta samoproizvedena nemoč družbe, da bi ukrotila pandemijo, prav ta normalizirana družbena avtodestruktivnost je bila že ves čas tisto, kar so in smo nekateri posamezniki, bolj ali manj uspešno, želeli preprečiti z maničnim teženjem v obdobju, ko je večina še počivala v poletnem in zgodnjejesenskem predahu – a zdaj, ko se epidemija noče končati niti v Cizljevih modelskih projekcijah, je najbrž še najbolj produktivno, da gremo v fatalizmu še korak naprej: nosimo sicer maske, zračimo in držimo distanco, ko je to v sferi našega privatnega nadzora; izogibajmo se še naprej natlačenih prostorov, odzoomajmo vse sestanke, ki jih lahko odzoomamo, dokler nas kritična masa v skupne prostore ne prižene s silo; a obenem, ko gre za družbeni angažma, je cilj lahko le še damage control. Vse ostalo je prazen teater.

Ključni faktor, da se je družba znašla v položaju, ko razmeroma mirno vztraja v stanju, ki ga ni hotela, je, jasno, obstoj cepiva. Čeprav mnogi posamezniki, ki bi hoteli biti cepljeni, dejansko še niso cepljeni, pa je od prvega trenutka, ko se je cepivo pojavilo, družba kot taka že cepljena – kar pomeni: družbeni odnos do pandemije se je od prvega odmerka, ki je bil vbrizgan v človeško ramo, bistveno spremenil. Konec pandemije še ni sklenjen, ni še dokončan, a prostor konca je že formiran – in prav zato je zaman vsaka fantazija o možnem popolnem lockdownu, katerega smoter bi bil dosega drugačnega lokalnega konca epidemije. Sploščitev krivulje ja, padec krivulje, ki bi ga proizvedli s staromodnimi analognimi ukrepi, to pa, jasno, odpade.

A seveda, če je družba kot taka že cepljena, pa nismo niti slučajno cepljeni vsi: in tukaj, prav na tem terenu, je bila v zadnjem mesecu še možna etično-politična drža, ki bi diletantski oblasti lahko zoperstavila praktični dokaz možnega drugačnega in bolj organiziranega delovanja. A ker smo bili tiho, ko so se cepili tretjerazredni strankarski funkcionarji v poznih dvajsetih; ker smo bili tiho, ko so se cepili vsi redno zaposleni na Večeru, ki bi iz nesamozakrivljenega, pa vendar evidentno nepravičnega privilegija lahko naredili veliko novinarsko zgodbo; ker smo bili tiho, ko so se v oknu med dvema strategijama cepili tudi najmlajši univerzitetniki; ker smo kot družba sodelovali v toleranci do pomožnih moralističnih racionalizacij sprejema privilegijev in ker smo te racionalizacije, da je stvar še bolj absurdna, povzdignili v malodane geste upora – zaradi vsega tega smo proizvedli situacijo, ko je odveč vsako nadaljnje plozanje glede morebitnih bolj ali manj sistemsko urejenih preskakovanj vrste.

Ne bomo pa, tudi po tem, ostali brez dela. Če smo v zadnjem letu normalizirali nepotrebne smrti in hospitalizacije, če smo obenem brez kvalitativno bistvenega učinka normalizirali tudi defektno družbeno življenje vseh tistih, ki si niso poiskali svojih zaroletanih privatnih gostiln in bifejev, če smo normalizirali epidemiološko kriminalne in solidarnostno škandalozne procentualne dodatke na plače izbranih javnih delavcev, ki niso znali, smeli ali hoteli ostati doma, če smo, na koncu, sprejeli tudi družbeno nesolidarno razlikovanje med svobodnim gibanjem cepljenih in necepljenih, se mogoče pripravimo vsaj na prihodnost – v kateri bo, najprej, treba zamenjati oblast, nato pa se solidarnostno žrtvovati v demolirani družbi in ekonomiji, ki jo bo ta oblast pustila za sabo, in se pripraviti na novo, dejansko že definitivno krizo, ki je že prisotna, a smo jo za eno leto iz delno razumljivih razlogov postavili na stran. A tam ne more čakati – tako kot pandemija tudi podnebna kriza nima razumevanja za našo psihologijo.

T. T.

MONOLOG: Luka Omladič

Glasba:  Westbam – Celebration Generation, Eartha Kitt – Where Is My Man

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.