Prišepetovalci. Štiridesetič.

Prišepetovalci. Štiridesetič.

Oddaja

UVODNIK

V Sloveniji imamo neverjetno srečo: kadarkoli se v polju političnega vzpostavi kolektiv, ki začne misliti in oblikovati nastavke alternative, se v prve bojne linije vključijo elementi, ki v srcu dobro mislijo, a na koncu postanejo objektivni zavezniki sistema, proti kateremu naj bi se načeloma borili. Spomnimo se samo tribune, ki jo je v največjem zagonu protestov organiziralo društvo pisateljev in kjer so celoten prime time razprave zasedli zastopniki naftaliniziranega duha osemdesetih, ki niso znali prepoznati, da so gotovi tudi oni sami – pa ne zaradi starosti, daleč od tega, temveč zgolj zato, ker so do protestne množice zavzeli izvzeto pozicijo, ker so množico po vsej sili želeli reprezentirati, namesto da bi se vanjo zgolj vključili in počakali, da jih spremeni. In če ste pred dnevi videli posnetek razgovora novinarke Financ Petre Sovdat s Titom Turnškom, ste najbrž opazili, da ste opazili nekaj, kar ste opazili že prej: ko gre za resen politični boj, kakršen je boj proti imperativni privatizaciji, bi takšne figure morale ostati doma – čisto enostavno zato, ker se jim tudi sanja ne, proti komu in proti čemu se borijo.

Glavni problem Tita Turnška namreč ni v tem, da je Petri Sovdat rekel, da je koza – mnogo huje je, da jo ima v resnici za ovco, za ovco brez lastnega prepričanja, ki se pusti voditi pastirju iz ozadja. Bolj se ne bi mogel motiti. Petra Sovdat po svoji subjektivni poziciji dejansko je koza: je subjekt, ki je gospodar samega sebe in ki svoja prepričanja črpa v lastnem motrenju zunanjega sveta. Tudi za člane neformalne neoliberalne množice, kamor, jasno, spadajo tudi novinarji Financ, velja tisto, kar je za Janševo množico pred sodiščem, ko so jih nasprotniki zmerjali z ovcami, dejal uradni pesnik Odbora 2014 Vztrajnik Viktor. Mi nismo ovce, mi smo koze. Oziroma, kot pravijo pesnikovi verzi:

 

Tu kvečjemu dobite čvrste koze,

ki neprimerno vse so pametnejše,

bolj urne, v mislih vse hitrejše

in daleč stran od ovčje so nervoze.

 

Saj veste, koza je izjemno vztrajna,

popase, kar za ovco so le sanje,

je samostojna, uporablja znanje,

kar naredi, to je čistina trajna.

 

Neutrudno koza se naprej požene,

posamič, s pametjo, ne v blodni čredi,

ki volka bi imela v svoji sredi,

popase vse, še grm vsak užene.

 

Nikomur ne pusti se v nič voditi,

ne prej, ne zdaj, še najmanj v prihodnje,

nespametnega zgolj so prazne blodnje,

ki hoče kozo s silo pokoriti.

 

Skratka, če ste si ogledali posnetek, ste na obrazu Petre Sovdat gotovo opazili sproščeni posmeh, ki je tako značilen za vse neoliberalne koze in kozle, ko se z nervoznimi starimi ovcami spopadejo v polju modernih ekonomskih vprašanj. Ko namreč probleme politične ekonomije zvedejo na finančne krivulje, ki jih uravnava Trg, jim je vse kristalno jasno – preprosto zato, ker je vse jasno Trgu, edinemu velikemu Drugemu, ki ga priznavajo. Ker Trg misli zanje in po avtomatizmu razrešuje vse sistemske probleme, s katerimi se ukvarjamo ekonomski ateisti – od revščine in vojn do globalnega segrevanja, nenazadnje pa tudi Trga, ko se mu zalomi  –, se imajo fino. Trg je tisti, ki skrbi za svet, in je tisti, ki skrbi zanje, ko je treba preslišati kakšen protiargument. In dejansko, zadnje, kar bi jim smeli privoščiti, so figure, v katerih najdejo še dodatni užitek, ko jim osebno demonstrirajo nervoznost, nervoznost, ki naj bi jasno pričala o že načelni nemožnosti argumentov proti privatizaciji. Kar poglejte nas, kako nam teče jezik, in poglejte njih, kako se jim zatika – očitno smo mi tisti, ki govorimo resnico.

A kakorkoli, poglejmo v politično polje, ki je proizvedlo sceno, kakršno smo videli. Odločitev, da se Slovenija dokončno odreče svoji kaprici in krene v projekt množične privatizacije, pa čeprav v isti Sloveniji ni niti ene firme, ki bi na trg še želela ali zmogla vstopiti kot avtonomni kupec, je sprejeta. In kar je bistveno: načeloma je res sprejeta v čistem pasivu, pa vendar je odločitev pri vseh ključnih strankarskih akterjih podkrepljena s presežnim užitkom. Cerar zaradi privatizacije misli, da se spozna na ekonomijo, Erjavec uživa, ko lahko vlaga kvizka, Janša uživa, ko lahko misli na druge stvari, NSi uživa, ker lahko kljub temu, da se privatizacija dogaja, še vedno govori, da privatizacije ni, SD, ta v stranko zmerne levice zapakirana politična redundanca, ki je pripravljena prodati tudi državo, če bi Trg skupaj z njo odplaknil novo levico, pa uživa v tem, da kljub vsemu še vedno obstaja.

In jasno, v takšni situaciji je izbire malo – pa vendar, če se že sam po sebi ne prav najboljši šef zveze borcev odloči, da v imenu civilnodružbene skupine nastopi na tiskovki proti privatizaciji, mu mora biti jasno. Na takšnih dogodkih je samo za okras, tam je zato, da lepo gleda ter se po koncu dostojanstveno in kot da po lastni volji umakne čim dlje od novinarjev. Takšna konferenca ni javni forum – čisto enostavno, nekdo bi mu moral pač povedati, da prisostvuje v zrežirani politični predstavi ene od parlamentarnih strank, ki civilno družbo izkorišča za interese ljudstva.

T. T.

MONOLOG: Svetlana Slapšak

Glasba: College - I need a better engine, Gil Scott - Heron & Jamie XX - Running.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness