Prišepetovalci. Štiriinšestdesetič.

Oddaja

Danes je 4. maj. Kandidatne liste strank so vložene, lističi se tiskajo in volilna kampanja, ki se je, kot ni težko ugotoviti, začela s Cerarjevim odstopom, je zdaj tudi uradna. Mutenja, kdo kandidira in kdo ne kandidira, je, skratka, konec tudi v najbolj mutnih strankah – in evo, čas je, da se začnemo odločati tudi mi. 

Začnimo s stranko SDS, edino stranko, za katero smo vsi že vnaprej prepričani, da jo popolnoma razumemo. Medtem ko se druge stranke spreminjajo, se prilagajajo, iščejo nove vhode, nove pristope in nove trike, naj bi SDS bila – tako smo pač prepričani – popolnoma statična stranka. Vidimo jo kot stranko enega človeka – in edina sprememba, ki smo jo zmožni zaznati, je njegovo lastno kolobarjenje: kolobarjenje od iskrenega desničarskega lunatika, ki vse bolj obstaja le še v formi twitter trola, do predvolilne poze. Poze zresnjenega državnika, poze, ki nam sporoča: jaz, Janez Janša, sem edini slovenski politik, ki dejansko ve, za kaj v politiki sploh gre. Seveda je vsem že dolgo kristalno jasno ne le to, da je ta poza čisti trik, temveč tudi, da se bo pred volitvami zagotovo spet pojavila. Pa vendar brez te ugotovitve ne minejo nobene volitve, in tudi te ne bodo, in tudi te že zdaj niso.

KLIP Janja Božič Marolt - pop tv

A med kolektivno fiksacijo na Janšo in njegove očitne ekstenzije, stare SDS kadre tipa Grims-Gorenak-Irgl, se nam izmuzne neka sicer zelo očitna sprememba. Izmuzne se nam neka očitno nova linija, ki je bila sprožena že dolgo tega in ki izrazito mirno čaka, da bo nekoč, če bo treba, stopila v prvi plan. V prvi vrsti gre, jasno, za Anžeta Logarja, ki mu dobre karte za prevzem nasledstva ponuja že fizis, še bolj pa visoko profesionalna izpeljava preiskovalke o bančni luknji, s katero je postal tudi glavni junak nacionalkinega dokumentarca – ki ga je levičarska javnost slavila kot enega največjih dosežkov preiskovalnega novinarstva. 

Ko govorimo o drugi liniji SDS, pa ne gre le za Anžeta Logarja. Če prekršimo prepoved in do te stranke provizorično zavzamemo afirmativno držo, spoznamo nekaj precej nenavadnega. Kar naenkrat vidimo, da v SDS niti slučajno ne manjka politično talentiranih in nenavadno avtonomnih subjektov, akterjev in akterk, ki jim moramo priznati vsaj nekaj: da so, čisto enostavno, boljši od stranke, iz katere prihajajo. Ne le malo manj slabi, ne le manj ksenofobni, ne le manj primitivni, temveč strogo boljši. In to, treba je reči, dejansko ni mala stvar. Če si zamislimo bazen, iz katerega ta stranka zajema, če si poskusimo predstavljati, kaj vse mora biti narobe s tabo, da sploh vstopiš v SDS, je izplen te selekcije čudno kvaliteten – sploh ko gre za političarke. Edina izpostavljena političarka Levice je Violeta Tomić. Parlamentarni SMC je doslej segel do Simone Kustec Lipicer. Vrh parlamentarnega SD predstavlja poslanka Bojana Muršič, ki je še najbolj znana po aferi s flis jopami. Nasprotno pa je SDS v tem mandatu, recimo, dokončno lansiral poslanko Jelko Godec, vodjo preiskovalke o žilnih opornicah. O tem, kakšni so bili osnovni vzgibi za ustanovitev te preiskovalke, bi morda lahko debatirali. A za Jelko Godec lahko mirno rečemo, da daje vtis politične persone – političarke torej, ki je zmožna govoriti brez slušalke v ušesu in ki si svoje govore piše sama.

Prav dejstvo, da je SDS-u uspelo iz sicer številčne, a že v načelu limitirane baze izvleči maksimum, tej stranki tudi omogoča, da ima v predvolilni kampanji odprtih več možnosti. Če bi v predvolilnem času slučajno prevladala ksenofobna klima, so jim na voljo klasični kadri; če pade tema korupcije, se lahko pojavi Logar; če bo govora o zdravstvu, pride Jelka Godec; če bodo problem iztrošene stare sile, bo Janša skrbno doziran – če pa se, obratno, utrdi kritika novih obrazov, lahko še enkrat zasije v svoji izkušenosti. In naj se zdi še tako nemogoče, jim dvojna linija lahko pride prav tudi po volitvah. Če bodo druge stranke pred volitvami preglasne v izjavah, da problem ni toliko SDS kot Janša sam, jih bo SDS prijel za besedo. Nočete Janše? Prav – pa ga bomo imeli sami, ostal bo zgolj naš predsednik, vam pa evo premierja Anžeta Logarja. Mlad je? Je. Sposoben je? Je. Ga skrbi bančni kriminal? Ga. Torej smo zmenjeni.

Ker v SDS bolj kot drugim zaupajo svoji lastni analizi, z Janševim odhodom torej čakajo vse do trenutka, ko bo ta poteza prinesla definitivni čisti plus. Imajo ga, skratka, da bi ga nekoč lahko dobro prodali. Nasprotno pa so se odločili v NSi. Sklenili so, da je nujno slediti političnomarketinški šabloni, ki jim je odzvanjala v glavi: stran s starimi, čas je za nove, mlade, sveže sile. Je že res. Ljudmila Novak je v predsedniški kampanji precenila samo sebe in precej žalostno pogorela. A v stranki so odtod vendarle povlekli napačen sklep. Da bo Matej Tonin nekoč postal predsednik te stranke, je bilo jasno že dolgo. A če so ga želeli izkoristiti zdaj, jih njegov uradni status v ničemer ni oviral. Še več, če so želeli uprizoriti pomladitev, pomladitev kot naravni proces, bi bilo mnogo bolj učinkovito, če bi Tonin nastopil kot sveži poganjek, ki izrašča iz starega debla. Lahko bi nastopil kot osvežilna začimba, ki bi jo tisti volivci, ki bi to hoteli, že sami od sebe videli kot bistvo. A ker so prihodnost želeli izsiliti, ker so prehitro nasedli na nujnost menjave generacij, so se sploščili v eno samo dimenzijo, v čisto voljo do uspeha na volitvah, ki pozabi na to, da se ne more izvoliti sama.

KLIP Matej Tonin - you tube

Ko si je zamislil svoje kavice, je Matej Tonin, jasno, pozabil na točno tisto osebo, zaradi katere ni zmogel več čakati na naravno menjavo vodstva stranke. Že če bi na kavice začel vabiti v izpraznjenem političnem prostoru, bi se težko izognil vtisu, da je zgolj moderator, ne pa prihodnji vodja. A ker se je pred tem že pojavil Marjan Šarec, ker je s kavicami začel ravno takrat, ko je bil Šarec na vrhuncu, je izpadel smešno – kot človek prihodnosti, ki se želi vrniti v preteklost in v njej odpraviti neljubo kontingenco. Izpadel je kot človek, ki želi zbrisati bližnjo zgodovino in odpraviti fenomen Šarec, fenomen, ki se lahko tudi ne bi zgodil, a se pač je.

KLIP Marjan Šarec - nova24tv

Kaj Marjan Šarec je, je težko reči. Ne vemo natančno, kaj ga motivira, ne vemo natančno, zakaj se sam sebi zdi nujen – vemo le to, da se je zgodil in da je družba od nekega trenutka privzela, da brez njega ne bo šlo. A če je med predsedniškimi volitvami za mnoge deloval kot pripravna enigma, v katero je bilo po želji mogoče projicirati karkoli, če je med predsedniškimi volitvami nastopil kot nenavadna kombinacija stališč, s katero je mogoče odkril več resnice zmedenega ljudstva, kot bi mu to želeli priznati, je v zadnjem mesecu izgubil še ta svoj edini čar. Kot vsaka figura, ki v politiko vstopi z ambicijo postati vodja, je tudi Šarec sprva deloval kot nekdo, ki mu je, enostavno rečeno, vse jasno – in ki si bo glede te ali one pozicije premislil šele takrat, ko to ne bo več važno in ko bo spremembo stališča mogoče predstaviti kot nujni kompromis z drugimi. Namesto tega se je odločil, da svoja stališča korigira že zdaj – s čimer je obrnil razmerje, zaradi katerega je kot politični fenomen sploh nastal. Zdaj ni več stara politika tista, ki posluša njega in se mu skuša prilagoditi. Zdaj je on tisti, ki posluša nasvete drugih, zdaj je on tisti, ki se uči.

KLIP Marjan Šarec - planet tv

Kot smo ravnokar slišali, se Šarec sicer ni popolnoma omehčal. Še vedno se je zmožen ujeziti na staro politiko in njene napake. Še vedno se predstavlja kot nekdo, ki bi preteklost, če bi v njej obstajal, nedvomno znal popraviti. A ko je svoja stališča prilagodil po vsebini, ko se je prilagodil predpostavljenemu volivcu, ko je postal pragmatični politik, ki od časa do časa malo popizdaka, je zavrgel svojo bistveno finto. Prekršil je osnovni zakon zdrave kmečke pameti. Ker ta nastane spontano, ker ni produkt zavestne refleksije, temveč se poraja avtomatično in neodvisno od vplivov drugih, je ne more spremeniti še tako umetelna ekspertna analiza. Dodatna dejstva in nove informacije niso kategorija zdrave kmečke pameti – zdrava kmečka pamet, in zato je zdrava, je nerazcepljena. Ničesar se nima naučiti, ker vse že vedno ve.

A kaj je Šarca sploh pognalo v smer pretiranega tuhtanja? Kaj se je zgodilo, da je začutil, da stara linija ni več ustrezna? Zgodilo se je, kot vemo, nekaj, česar ni mogel napovedati – zgodil se je Cerarjev odstop. Če se je prej zdelo, da je obstoječa politična situacija pretirano statična in da za to, da ne bi umrli od dolgčasa, politika nujno potrebuje spremembo od zunaj, se je po Cerarjevem odstopu sistem zaprl in upognil vase. Odločil se je, da bo vzpostavil svojo notranjo dinamiko, svoje notranje probleme, svoje notranje sovražnike in svoje nove notranje zaveznike.

Že takoj po odstopu je bilo jasno, da bodo zunanje motnje odrezane – v prvi vrsti sindikati, ki jim ni ostalo drugega, kot da umolknejo. A ker bi gesta utišanja sama na sebi slejkoprej začela delovati pretirano oholo, pretirano oblastniško, pretirano neobčutljivo, je bil potreben naslednji korak. Izvržena zunanja situacija je morala v sistemu dobiti svojega mini dvojnika – in kot taki, kot preslišani predstavniki ljudstva, ki so se štiri leta prilagajali objektivni nujnosti, so nastopili poslanci SMC. Kar naenkrat so poslanci SMC, poslanci daleč največje vladne stranke, ki je ves čas lahko in tudi je blokirala še tako benigne socialne in razvojne korekcije, nastopili kot točka identifikacije ponižanih in razžaljenih. Če ste mislili, da nihče ne posluša vaših pritožb, če se vam je zdelo, da oblasti ne brigajo vaše težave in vaše kritike, če ste, skratka, mislili, da ste vi tisti, ki ste ubogi – ne, zares ubogi, zares usmiljenja vredni mali ljudje so bili ves ta čas poslanci SMC. 

Logika, ki jo prodajajo v SMC, je, jasno, popolnoma protislovna – a kdo to zares vidi, kdo zares še ve, iz kvote katere stranke prihaja finančna ministrica? Ko je namreč premier odstopil, ko je vlada svoje delovanje reducirala na zgolj še piarovski minimum, je Stranka modernega centra uspela uprizoriti natanko tisto iluzijo, zaradi katere je pred štirimi leti sploh dobila volitve. Šele zdaj, šele v pravljičnem univerzumu, ko denar za hip ni bil več problem, so lahko nastopili kot resnični volivci na oblasti, kot pogumni novi obrazi, kot pogumne nove sile, ki so zmožne ravnati popolnoma pravilno in izpolniti vsakršno željo. Tudi prej so, kako ne, že želeli biti taki in bi tudi bili – če jih pri tem ne bi ovirale stare sile, vsemogočne stare stranke, ki nočejo napredka in ki so po zapletenih, ne povsem jasnih ovinkih očitno ves čas kreirale tudi varčevalno politiko.

In ko so stare sile za hip ujeli na napačni nogi, so lahko ponosno povišali socialno pomoč – sicer začasno, a kdo to zares vidi. In ko so na ta način tudi konkretno nastopili kot glas ponižanih in razžaljenih, so se nenadoma domislili, kaj jim je storiti. Kaj bi z varčevanjem, kaj bi s tisto retoriko, ki smo ji sledili še pred dvema tednoma – fej to, to lahko počaka na nov mandat. Zdaj je bolj prav, če prisluhnemo ljudstvu in našim srcem ter za hip postanemo socialisti. Takole, recimo, je v prvomajski poslanici zapisal Milan Brglez:

»V zadnjih štirih letih v politiki sem se trudil, da bi naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi se stanje na tem področju izboljšalo. Nekaj sem uspel premakniti, mnogo je še za postoriti. Vse skupaj nas čaka veliko delo, če želimo, da bi bilo tako, kot bi moralo biti. Da bo delavec pravično plačan, da bosta delo in pridnost ponovno dobila veljavo, predvsem pa da bo vsakdo, ki bo delal pošteno, s svojim zaslužkom lahko dostojno preživel. Morda mi bo kdo očital, da nisem naredil dovolj. In morda bo imel prav. Morda bo kdo dejal, da sem naredil kaj narobe. Tudi to je možno. A vem eno: vseskozi sem delal z jasnim namenom, da vsem nam, ki živimo v Sloveniji, omogočim boljše in dostojnejše življenje. In ja, rezultati niso takšni, kot bi si jih želel, a premik na boljše, če gledam štiri leta nazaj, je. Ne bom dejal, da se ne bi dalo narediti več, dejal bom le, da sem znotraj okvirov, ki sem jih imel in sem nanje lahko vplival, naredil največ, kar sem lahko sam naredil. Star latinski pregovor pravi "Gutta cavat lapidem, non vi sed saepe cadendo", kar pomeni, da kapljica za kapljico izdolbe še tako trdo skalo. Dragi državljani in državljanke, v preteklih štirih letih smo skupaj premikali stvari na bolje, na nas je, da to naredimo skupaj tudi v naslednjih štirih letih. Kajti le sodelovanje nas lahko pripelje do skupnih uspehov. Vrnimo delu "čast" in "oblast" in bodimo pogumni, smeli, predvsem pa ponosni. Da smo vse, kar imamo, ustvarili s trdim delom. Bodimo ponosni na to, kar imamo in na to, kar znamo. Naj živi 1. maj!«

Da so se ob tem preobratu logike Socialni demokrati in Desus popolnoma izgubili, nas sicer ne bi smelo čuditi – a čudno je vseeno. Imeli so možnost, da nas spomnijo na pretekla leta, ko so v SMC hoteli in naredili še manj kot oni sami. Lahko bi našli način, da konsistentno razkrinkajo šarado in se sami naredijo lepše. In če tega niso znali, bi brez težav lahko popustili pritisku in si v drugem koraku uzurpirali predloge, ki so jih podale druge stranke – ali, še bolje, v predlogih šli še dlje, kot si je drznil iti SMC. Namesto tega so se odločili, da sami prevzamejo funkcijo realistov, funkcijo varuhov proračuna, funkcijo tistih, ki skrbijo za to, da sistem ne razpade. In dejansko, če si želijo uspeti na volitvah, lahko samo upajo, da jih je v zadnjih tednih opazilo čim manj ljudi. 

...

Pred nekaj meseci, ko so mediji začutili, da prihajajo volitve, in ko so začeli razmišljati, kako bi definirali pojavitev Marjana Šarca, se je v javnosti sprožila pričakovana mantra: mantra o novih obrazih. Zakaj imamo Slovenci tako radi nove obraze. Zakaj vedno znova nasedemo na trik novih obrazov. Zakaj bomo po Jankoviću in Cerarju spet dobili nov obraz. So novi obrazi res rešitev. Novi obrazi, stari porazi. Itd. Kakšne posebne analitične vrednosti v teh mantrah ni bilo, a do določenega trenutka so se vsaj minimalno dotaknile problema – kolikor je čisto zares kazalo, da bo na volitvah zmagal Marjan Šarec, torej, vsaj pogojno, novi obraz. A kakorkoli, primarno je vendarle šlo za diskurzivno mantro, za zasilno označevalno operacijo, katere osnovna funkcija je tudi tokrat bila prekrivanje niča, prekrivanje dejstva, da nihče nima več kaj povedati.

Kot vsaka prisilna označevalna tvorba je bila tudi mantra o novih obrazih strogo ambivalentna. Načeloma je sicer izšla iz kritike tega pojava in praktično nikomur ni padlo na pamet, da bi za nove obraze direktno agitiral. A samo dejstvo, da se je ta lajna sprožila, je nove obraze vrglo v diskurz – čeprav so bili kritizirani, so bili na določen način hkrati afirmirani, vrnjeni kot sprva blodeča pozitivna opcija, ki je šele morala najti pravo utelešenje. In jasno: zaradi skepse do novih novih obrazov tipa Šarec, zaradi skepse, bolje rečeno, do vseh novih zunanjih elementov, vseh novo ustanovljenih političnih kolektivov – od Požarja in Primca do Čuša in Dobovška – se je odprla možnost, da pozitivne nove obraze poiščemo na drugem mestu, ne več zunaj etabliranega strankarskega sistema, temveč v njegovi notranjosti.

In prav tu je bistveno vlogo spet odigral Miro Cerar, ko je v odstopnem govoru v javnost vrgel na prvi pogled že popolnoma oglodano kost, na katero pa se je naknadno vendarle obesilo meso: tezo o starih silah. Stare sile, ki blokirajo razvoj, so bile seveda tudi zunanje in bolj prikrite, a primarno je nalepka vendarle merila na jasne politične akterje: na vse stare parlamentarne stranke, zlasti na tiste, ki so bile za Cerarja najbolj notranje, torej na SD in Desus. Na ta način se je koalicija zarisala kot silno preprosta tvorba. Na eni strani je stal številčno sicer mogočen, a vendarle nemočen SMC, ki je hotel Dobro, na drugi strani pa stranki SD in Desus, dve najbolj popolni utelešenji starih sil, ki sta Dobro želeli preprečiti – kar jima je, ker je na njuni strani sistem, v veliki meri tudi uspelo.

A če je bil v Cerarjevi pripovedki boj reduciran na boj znotraj koalicije, je v nizu poodstopnih izrednih sej v parlamentu vanj vstopil nov element. Pravi novi obraz, novi obraz s poreklom, novi obraz, ki ni le nateg volivcev, temveč bistveno nova tvorba, zdaj ni bila več izključno Stranka modernega centra. Ko je odstopila vlada, ko je nastopila prava in čista parlamentarna demokracija, ko so stare sile morale javno pokazati svoj pravi obraz, so v SMC ugotovili: če se želimo oklicati za nove obraze, če se želimo s tem na eni strani zoperstaviti starim silam, na drugi strani pa zunajparlamentarnim novim obrazom, moramo v svoj krog provizorično vključiti še eno stranko – stranko Levica. Če smo stare sile doslej krotili z desne, jih zdaj, pred volitvami, lahko začnemo krotiti z leve – in v tem lahko samo pridobimo. Če si najdemo skupne nasprotnike, obenem pa sami pazimo, da smo videti skoraj kot Levica, dovolj Levica, da nam k njim ne prebegnejo lastni volivci, lahko v tej igri samo pridobimo. Če skupaj sprejmemo predlog, ki prihaja z njihove strani, smo njim sicer podarili moment zanosa, podarili smo jim afekt – a mi dobimo čustva. 

Je Levica, na drugi strani, ravnala prav, da je sprejela to igro? Je ravnala prav, da se je, pa naj bo to še tako provizorično, postavila kot zaveznik stranke SMC? Argument za je jasen in prozoren. Ker verjamemo, da je nekaj bolje kot nič, in ker nam je SMC omogočil, da nekaj začasno postane večji nekaj, tu ni bilo kaj razmišljati – in konec koncev lahko vidimo, da smo s to gesto, z dvigom socialne podpore končno uspeli doseči nekaj velikega, nekaj, kar lahko dinamizira ne le nas, temveč tudi našo bazo, ter jo dokončno odvrne od socialdemokratov in Desusa. Poglejte samo odzive na facebooku, poglejte samo vse pohvale in zahvale, ki smo jih prejeli. Ni variante, da tega ne bi naredili – in če smo v to prepričali še SMC, če smo SMC pripravili do tega, da nas hoče oponašati, toliko bolje. Smo pri tem delovali, kot da smo jim odpustili? Smo pazili, da ne bi rekli kaj slabega o njih? Smo drug drugemu lajkali objave? Jebiga, tako se pač sklepa politične kompromise. 

V čem je torej sploh lahko problem? Seveda je skoraj nemogoče izjaviti, da bi Levica morala za svojo avtonomnost žrtvovati na papirju znaten, pa čeprav izjemno defekten dvig socialne pomoči. A ko je v svoji piarovski evforiji tudi sama sodelovala pri olepševanju situacije, ko je javnosti pozabila sporočiti sicer neprijetno, a dejansko ključno informacijo – namreč dejstvo, da bo ta dvig veljal le do konca tega leta – je s tem nedvomno napravila korak preveč. Če smo zaradi lastnih mehkih src, iskrenih ali ne, še lahko tolerantni do strateškega zavezništva, pa je ves dodaten teater, ki smo ga lahko opazovali, popolnoma nesprejemljiv. Kdo ima korist od tega, da te informacije ne vemo? Kdo ima korist od tega, da se protisistemski bes v celoti kanalizira v predstavnike državnega sveta? Kdo ima korist od tega, da se pretvarjamo, da bo denar za višjo socialno podporo pričaran iz rezerve, če je jasno, da ne bo – vsaj dokler imamo takšno ministrstvo za finance? Komu koristi, da glavni problem postane vzdrževanje cest – ne pa vlada, ki dodatnega stroška ni mislila predvideti? Komu koristi, da spregledamo glavni dosežek seje državnega sveta, priznanje ministrstva za finance, da dvigu nasprotuje tudi zdaj? Komu koristi sprenevedanje, da bomo brez dviga socialne pomoči, na katerega se štiri leta sploh nismo spomnili, zdaj točili solze razočaranja – in to skupaj s poslanci SMC? Komu, na splošno rečeno, koristijo parole, ko bi se lahko soočili z resnico?

Da koristi sistemu, ki se je začasno preoblekel v poslance SMC, je jasno. A koristi tudi stranki, ki je štiri leta kot da migala, kot da silno garala, kot da se silno širila, kot da gradila alternativo, kot da poskusila vmes postati še malo zelena, a je dejansko komaj čakala le moment, ko bo spet lahko preklopila v predvolilno evforijo. Če se je Levica od vseh strank najbolj razveselila izrednih rednih volitev, če je Levica od vseh strank najbolj vzbrstela v situaciji amnezije, ki jo je proizvedel SMC, je razlog za to morda prav žalosten: morda ni zares nasedla, morda jo je v prvi vrsti gnala lastna želja, želja po amneziji lastnega dremeža. V situaciji močnega afekta, pa četudi ta sloni na travestiji dejanske politične slike, se tudi Levica počuti bolje. Za mesec ali dva evforije bodo afekt že znali opremiti z lastnim tekstom – ko bodo volitve mimo, pa bo odkrivanje, razumevanje in reševanje problemov spet postala naloga levičarske javnosti.

T. T.

Glasba: ESG – Moody, Acid Arab – Stil

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

good stuff. lahko bi apr in gr še kdaj zamenjali vlogi. v smislu dobra oprema, dobri prišepetovalci.

Rok, najlepša hvala!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.