Prišepetovalci. Štiriinpetdesetič.

Prišepetovalci. Štiriinpetdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Ko so noveli zakona o tujcih prikimali na Svetu za nacionalno varnost, ko so ji prikimali šefi koalicijskih strank in ko je bila novela nazadnje potrjena tudi na vladi, je bilo jasno, da je zgodba v principu zaključena. Jasno je bilo, da bo novela v parlamentu sprejeta, in jasno je bilo, da bo končni rezultat v najboljšem primeru enako slab. A v prostoru že zapečatenega konca, v prostoru že vnaprej jasne odločitve, v prostoru, kjer se nič bistvenega že v načelu ni smelo zgoditi, se je vendarle na polno dogajalo.

V čisti javnosti, ki je še znala razumeti pomen mednarodnih konvencij in ustave, pa tudi realnih antagonizmov sistema, so bile pozicije postavljene kristalno jasno: ker je zakonu mogoče le nasprotovati in ker mu je mogoče nasprotovati le v totalu, le kategorično, so tudi vse nasprotne pozicije v principu iste – in bolj ko skušajo biti prefinjene, bolj postajajo protislovne. Javni nasprotniki zakona so se sicer želeli pogovarjati, ponujali so tudi konkretne predloge, kako bi bilo mogoče nasloviti situacijo – a ker javnost ni želela pristati na koordinate oblasti, ker ni želela pristati na njeno fiksno idejo, se je oblast iz javnega prostora preprosto umaknila. A seveda, v isti gesti, ko se je evakuirala iz javne razprave, je v javnost vrgla kost: svojo lastno verzijo načelnega nasprotnika, svojo lastno verzijo človekoljubnega upornika, figuro, za katero je že od začetka vedela, da si zakona ne bo drznila zrušiti. Ni nas več zanimala usoda zakona – zanimala nas je usoda Milana Brgleza.

Brglez je svojo vlogo odigral perfektno. Ko so na kolegiju razpravljali o upravičenosti nujnega postopka, se je skril za formalizme; ko je potekal odbor, se ga ni udeležil, pa čeprav bi se ga kot poslanec absolutno smel; na plenarni razpravi je molčal in molčal ter se z žalobnim spevom oglasil ob samem koncu, že po tem, ko je bil izglasovan amandma, s katerim je zakon postal še nekoliko slabši. Naivna levica, ki mu je ob tem namenila aplavz, je morda mislila, da ploska svojemu zavezniku, da ploska načelnosti, vsebini in retoričini bravuri – a ko je ploskala, je nevede ploskala samemu suspenzu, podprla je dramaturški trik, s katerim se je nič pretvoril v nekaj, podprla je prav tisto gesto, ki bi jo po vsej logiki morala izžvižgati.

Brglez namreč ni bil le glavni krivec, da smo namesto javne razprave o kršitvah konvencij in ustave spremljali tajne diskusije o modusu teh kršitev. Brglez ni bil le glavni krivec za to, da je ustvaril iluzijo, da je o zakonu znotraj zakona sploh mogoče debatirati. Še več, s tem ko je suspenz ohranjal tudi na dan razprave, ko je odlašal z javnim razglasom svoje odločitve, pa čeprav je bilo že povsem jasno, da je njegov predlog iz igre izpadel, ko je, skratka, pozornost preusmeril nase, je pred javnostjo skril tudi resnico svoje lastne stranke.

Ker smo bili fokusirani na Brgleza, nismo opazili, da je vlada v bunker zaprle direktorico vladne službe za zakonodajo in nam namesto nje servirala njenega namestnika Janeza Pogorelca. Ker smo bili fokusirani na Brgleza, nismo opazili, da so po čudnem naključju na seji odbora manjkali prav tisti člani SMC, ki so se kasneje oglasili proti zakonu. Ker smo bili fokusirani na Brgleza, nismo opazili, da je SMC ob tem zakonu v prvi plan postavila arogantne aparatčike, v katerih ni bilo več niti sledu notranje razcepljenosti. Ker smo, skratka, čakali na Brglezov finalni govor, nismo opazili, da se je v SMC medtem odvila čisto prava čistka. SMC, ki se hrani s prepričanjem, da lahko vase povzame celoto družbe, je ob zakonu o tujcih končno proizvedla tudi svoje lastne notranje izmečke, izmečke, ki imajo eno samo pravico in eno samo nalogo: da v stranki ostanejo, ostanejo kot poosebljena nebistvenost, kot poosebljena malenkostnost, kot poosebljeni prazni idealizem, kot ostalina starega načina razmišljanja, ki ga bo povozila prihodnost.

A pozor, to ni prihodnost, ki šele prihaja, to je prihodnost, ki je že tu. Prav na dan namreč, ko je v parlamentu potekala razprava, je Miro Cerar skupaj z ministrico Majo Makovec Brenčič stopil pred novinarje. Zakon o tujcih, s katerim si je Slovenija zagotovila večnost raja, še ni bil sprejet, in pričakovali bi, da bo Cerar še enkrat več spregovoril o njem. A namesto tega smo slišali tole:

"Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Danes je poseben dan, poseben dan za šport. Tudi vlada je obravnavala nekatere teme s tega področja in zato sem tukaj z ministrico, da vam preneseva nekaj sporočil. Najprej bi želel na splošno reči, da se vlada zaveda, da je šport izjemno pomembna dejavnost, ki bogati kakovost posameznikovega življenja, zdravja, in s tem tudi kakovost in zdravje, bi rekel, celotnega naroda in nacije. Zato se vlada še posebej usmerja k temu, da tudi športu nameni posebno pozornost. Ob tem se zavedamo, da šport spodbuja v družbi, med mladimi in vsemi drugimi, zelo pozitivne vrednote in prav tako tudi zelo pozitivne vrline. In zato je naša pozornost še toliko bolj usmerjena v to,  da te vrednote, vrline tudi prek spodbujanja športa, zagotavljanja boljših pogojev za športne dejavnosti spodbujamo na vse možne načine."

Ko je bil zakon poslan v parlament, ko je bilo jasno, da bo sprejet, ko je bilo jasno, da se tudi v stranki ne bo zgodilo nič bistvenega in da bo leva javnost dobila svojega malega heroja, je bila za Cerarja stvar zaključena. Motnja je bila pospravljena v pravo in nastopil je čas za pravi začetek. Po zlatem fiskalnem pravilu je bilo oblikovano še zlato migrantsko pravilo in končno se lahko prične zlata prihodnost – in prav zanimivo bo videti, kolikšen del javnomnenjskih voditeljev bo sposoben ohraniti zavedanje, da bo reševanje realnih problemov slovenskega naroda in nacije, s katero nas bo bombardiral v prihodnosti, potekalo v prav isti Sloveniji, ki se je za vekomaj odrekla svoji odgovornosti do drugega.

 T. T.

MONOLOG: Goran Lukić

GLASBA: LCD Soundsystem – Thrills, Melodrom – Marching on a globe

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness