Prišepetovalci. Devetindvajsetič.

UVODNIK

Ob razglasitvi izidov evropskih volitev, od katerih na koncu sploh nismo več ničesar pričakovali, se je vendarle pokazalo, da se v polju politike tudi takrat, ko so napete vse reakcionarne sile, vendarle lahko nekaj zgodi. Če odštejemo Karla Erjavca in SLS, so bili ob izidih vsi po malem kisli. SDS je zmagala, a ni triumfirala na način, kot je pričakovala; Novi Sloveniji, ali natančneje, njihovi SDS-ovski liniji ni uspel trik, da bi ob asistenci SLS prišla do treh svojih poslancev; Šoltes je prišel v parlament, a hkrati je že malo slutil, kaj se mu obeta; Mencinger je spoznal, da ga je polomil, in Lukšiču je postalo kristalno jasno, da v politiki nima več kaj iskati – na drugi strani pa je Združena levica skoraj prišla do svoje evroposlanke. Čeprav se torej ni zgodilo nič zares pretresljivega, je prišlo do nujnih modifikacij: jedro desnice je iz naftalina spet povleklo idejo pomladnega povezovanja in razlike med SDS in ostalimi so bile pozabljene, SD se je od danes na jutri transformirala v neko drugo stranko in dobila predsednika, za katerega je bilo videti, da bi lahko povlekel, Združena levica pa je postala resen kandidat za parlamentarno stranko.

Skratka, videti je bilo, da še tako zminimiziran dogodek, kakršne so bile evropske volitve v Sloveniji, vendarle lahko deluje kot intervencija v situacijo. In ko je bila razglašena obvolilna anketa, na kateri so spraševali po preferencah za državnozborske volitve, se je zazdelo, da se nam prav zaradi evropskih volitev obeta vsaj malo bolj zanimiva parlamentarna politika – kazalo je, da bi lahko dobili parlament, v katerem bi se znašlo tolikšno število malih in srednje velikih strank, da bi postale pomembne na povsem drug način kot doslej, parlament, v katerem bi se poleg vsega ostalega lahko pojavilo celo nekaj novega, parlament, ki bi mogoče deloval konfuzno, pa bi vendarle bolj ustrezno reprezentiral že obstoječo realnost. Lahko bi dobili parlament z neko drugačno dinamiko, parlament, v katerega ne bi samo prišla nova politika, temveč bi se nova politika v njem lahko celo ustvarjala – in če nič drugega, dobili bi parlament, ki bi zašel v povsem nasprotno smer od tiste, ki sta si jo pred časom zamislila Janša in Pahor in v katerem je prostora samo za dva in okraske.

A ker nimamo sreče, da bi se naša politika odvijala v materialni realnosti, se je na isti obvolilni predvolilni anketi z drugim najboljšim rezultatom znašlo še neko ime – takrat še neustanovljena in neimenovana stranka Mira Cerarja. Volilci, ki so tik pred tem obkrožili to ali ono stranko, so svojo realno izbiro nemudoma zamenjali za sanjarjenje. Morali smo sicer glasovati za tega in tega, a hočemo več, izbirali smo med slabimi in izbrali najmanj slabo možnost, ampak če bi kandidiral doktor Cerar, pa bi končno lahko glasovali točno tako, kot si želimo globoko v sebi.

Takšni volilci so torej v isti gesti najprej afirmirali realnost, situacijo so vzeli takšno, kakršna je, med ponudbo, ki so jo imeli na voljo, so pač nekaj izbrali in se pač nekako odločili – in dejstvo je, da izbira objektivno gledano sploh ni bila tako slaba. Zakaj se je torej volilcem, ki so na obvolilni anketi tik po tem, ko so na volitvah glasovali za nekoga drugega, obkrožili Cerarja, ponudba zdela nezadostna? Kaj sploh hočejo? Je to poštenost? Je to neokrnjenost? Je to moralnost? Vrednote? Tudi, a niti ne. Kar resnično hočejo in kar so pokazali s samo gesto, je beg od realnosti, je ignoranca realnosti. In seveda, ker že dolgo vemo, da je najboljša pozicija za ignoriranje realnosti povsem na vrhu, na oblasti, nas ne bo čudilo, da se skrita želja po ignoriranju realnosti, njenih problemov in njihovega reševanja, tudi tukaj združi z neko drugo željo – željo, da njihov kandidat na volitvah ne le sodeluje, ne le pride v parlament, ne le postane njihov zastopnik, temveč da na volitvah zmaga. Na resnih volitvah, kakršne so državnozborske, se splača glasovati edino za tistega, ki pravi, da bo zmagal in ki v tem vidi edini smisel.

Odločitev za Cerarja nikakor ni iracionalna izbira, temveč je stvar identifikacije. Ljudje so v Cerarju prepoznali sebe: poštenjaka, ki ga realnost sicer izjemno skrbi, a o njej noče ničesar vedeti. Tako kot tovrstni pošteni volilci se tudi Cerar pretvarja, da se v letu in pol po protestih ni zgodilo popolnoma nič, pretvarja se, da ne opazi novih strank, pa čeprav jim občasno ukrade kakšno idejo, a ne le to. Pretvarja se tudi, da ne opazi nikakršnih premikov znotraj že etablirane politike, obnaša se, kot da se nam ne bi zgodila premierka, za katero še pred nekaj leti nihče ni niti slišal, pa vendar na svoji funkciji ni bila niti za kanček slabša od svojih predhodnikov. Skratka, pretvarja se, da se nič ni zgodilo ne zunaj ne znotraj parlamenta in vlade – in ker se ni zgodilo nič, se mora zdaj v enem mesecu zgoditi vse. Naporno samoorganiziranje, naporna izgradnja kolektivnih teles, naporne intervencije v politično situacijo same zase ne štejejo nič. V situacijo, pravi Cerar, lahko interveniramo samo tako, da na volitvah zmagamo - pa čeprav o tem, kakšna bo intervencija, ne vemo še nič.

Stranka Mira Cerarja je še ena stranka, ki že v samem izhodišču opusti osnovno idejo večstrankarskega parlamentarizma, da je politična intervencija možna tudi takrat, ko nismo povsem na vrhu – in zato hoče in zna samo zmagati. Vsi ostali bi morali nekoliko obrniti perspektivo. Da bo Cerar na volitvah zmagal, je že skoraj jasno – in četudi ne bo, moramo njemu, njegovi stranki in njegovim volilcem pustiti, da o oblasti ljudi nad ljudmi vsaj fantazirajo. To je pač njihova pozicija in njihov način, drugače ne znajo. A če bi nove stranke že pred časom opustile sanjarije o  vseljudskosti protestov, če bi že pred časom zmanjšale prevelika pričakovanja in opustile prazne upe, se Cerar ne bi mogel zgoditi.

T. T:

MONOLOG: Boris Vezjak

Glasba: Sonic Youth - Kool thing, Andre Williams - Looking down at you-looking up at me.