Prišepetovalci. Devetintridesetič.

Prišepetovalci. Devetintridesetič.

Oddaja

UVODNIK

Končal se je, kot temu pravi ihanski župnik Andrej Poznič, »komunistični veliki teden«. V tem tednu, je napovedal pred njegovim začetkom, bodo »mediji ustrežljivo, nekritično in pristransko spet in spet poročali o tej ali oni proslavi«, o tem ali onem »liturgičnem srečanju«, »kjer bodo iz mikrofonov znova rohnele pravljice, delitve, obsodbe in prividi stvarnosti«. Komunistični veliki teden, v katerem levica vsako leto manifestira globino in trdnost svoje vere, pa lahko zunanjemu opazovalcu služi kot definitivni test. »Če bo ljudstvo,« je zapisal Poznič, »zaslepljeno od propagande, šolskega pranja možganov in sladkorčkov teh ali onih priboljškov, množično sodelovalo, toliko bolje, saj bomo imeli dokaz, da propagandna mašinerija deluje po pričakovanjih.«

Nekako ne dvomim, da je v očeh ihanskega župnika ljudstvo test z odliko opravilo. A medtem ko so se po Ihanu valile horde pajacov z rdečimi zvezdami, ki so popolnoma preglasile blagoglasno kruljenje tistih redkih poštenih Ihančanov, ki se niso spremenili v velikonočno šunko, smo v Ljubljani lahko opazili še neko drugo dimenzijo komunistične propagande. Da je vseprisotna in vsemogočna, že dolgo vemo – a šele zdaj počasi spoznavamo njen ultimativni trik. Da bi ji resnično nasedli in še naprej živeli v prividih stvarnosti, se včasih zamaskira v svoje nasprotje, v vseprisotno antipropagando.

Kdo so torej njeni akterji? Najprej je tu neposredna oblast. Proslava ob dnevu boja proti okupatorju je bila do leta 2011 na sporedu vsako leto. Leta 2012 je, so rekli, odpadla zaradi varčevanja, leta 2013 je odpadla zaradi varčevanja, lani je odpadla zaradi varčevanja – letos pa je, kot da je to popolnoma samoumevno, preprosto ni bilo in nihče ni ničesar rekel. Tudi premier Cerar se na praznik ni spomnil, ne s poslanico ne s tvitom – je že vedel zakaj.

Nacionalna televizija, ki nas je ob katoliškem velikem tednu seznanjala s tem in onim liturgičnim srečanjem, s to in ono ljudsko šego, s to in ono pravljico in religioznim prividom stvarnosti ter nam spet in spet želela vesele praznike, je dan upora proti okupatorja sicer zabeležila – a na svoj specifičen način. Po kratkem poročilu s proslave, ki jo je organizirala zveza borcev, so nam postregli s prispevkom, v katerem je bil predstavljen tako imenovan zgodovinski pogled na današnji praznik. In seveda, medtem ko o mitičnih dogodkih, kakršni so Jezusovo rojstvo, Jezusovo vstajenje, Marijino vnebovzetje, plebiscit, osamosvojitev ali odhod zadnjega vojaka JLA ne razpravljamo, smo bili tukaj spet tam, kjer smo: levičarski zgodovinar Božo Repe je podajal argumente, čemu bi se praznika, zapisanega v zakonu, morali spominjati, desničarska zgodovinarka Tamara Griesser Pečar je zatrdila, da praznik nima smisla, novinarka pa je, bogve zakaj, izpostavila dejstvo, da se je ustanovitev zgodila 26., ne pa 27. aprila, kot so, je izpostavila, »dolgo verjeli« – nekako tako kot, recimo, še danes verjamemo, da se Jezus vsako leto sproti odloči, na kateri dan leta 33 po Kristusu je vstal, pač glede na lunine mene. Kakorkoli, »medtem ko zgodovinarji,« je nadaljevala novinarka, »o pomenu praznika še vedno polemizirajo, mladi danes o njem ne vedo skoraj nič«. In res, videli smo, da mladi, ki bržkone poznajo simbolni pomen vsake velikonočne jedi, o prazniku resnično nimajo pojma.

Čudna je ta oblast, ki na praznik ne pripravi državne proslave, čudna je ta propaganda, ki se ob prazniku sprašuje o njegovi smiselnosti, čudno je to šolsko pranje možganov, po katerem se srednješolcem tudi sanja ne, čemu jim 27. aprila ni treba v šolo. A ne bodimo naivni – na zavestni ravni je propaganda sicer nevidna, a gotovo operira v globinah nezavednega. Pomislimo samo na to, da še vedno ne hodimo v cerkev, pa čeprav je to nekaj najbolj samoumevnega; pomislimo na to, kako še vedno nasprotujemo privatizaciji, pa čeprav ves svet ve, da je to nekaj dobrega; in, nenazadnje, pomislimo samo na to, kako na volitvah še vedno ne volimo strank slovenske pomladi – in kako se tudi v primeru, če se odločimo zanje, na vse pretege trudimo, da bi volili tisti njihov del, ki v resnici negira neposredno dobro, namesto da bi se odločili za čisto afirmacijo preloma, ki jo uteleša največji sin osamosvojitve.

Zamenjati moramo optiko. Tudi prvomajska propaganda, ko so se v oddaji Tarča z eno izjemo znašli sami podjetniki, med njimi tudi Dušan Šešok, se nam morda ne zdi ravno klasična propaganda, a moramo vedeti: v resnici je takšna propaganda najbolj prebrisana. Pretvarja se, da to ni, a še vedno je – prvomajska, afirmira praznik, ki ga ne bi smelo biti. Dokler ne bomo razumeli tega, da sta 27. april in 1. maj popolnoma odveč, dokler ju ne bomo pospravili v zgodovino in nanju popolnoma pozabili, bosta živela svoje življenje.

Pravi upor je upor proti socializmu in pravi praznik dela je vsakdanji boj za nova delovna mesta v okviru združene Evrope pod nemškim vodstvom. Samo poglejmo, kako je Evropa dala vetra tistemu grškemu klovnu Varufakisu, ki je mislil, kako je pameten. A pozor, če bi od levičarske propagande pričakovali, da bo njegov polom zamolčala, bi bili izjemno naivni.

Prav 27. aprila je namreč Delo, znano glasilo tranzicijske levice, na spletu objavilo poročilo svoje berlinske dopisnice s sestanka finančnih ministrov v Rigi. »Drugi finančni ministri evrskega območja,« je zapisala, »ki se pridno ukvarjajo s proračunskimi in drugimi številkami, so Varufakisa gledali, kot da bi padel z neba, zelo pa se je zmotil tudi v svojih napovedih: ne Nemčija, Grčija je zdaj tik pred tem, da izstopi ali jo izstopijo iz skupne evropske valute. Vladi, ki je doslej samozavestno delila nasvete o makroekonomiji, zdaj teče voda v grlo realnega gospodarstva, državne blagajne pa so tudi že skoraj prazne. (...) V takšnem položaju v skrajno levičarskih Atenah presenečeni spoznavajo, da se prav Nemčija, ki so jo doslej tako radi zmerjali z nacistično preteklostjo, do njih obnaša najbolj prijateljsko. Kanclerka Angela Merkel si je za pogovore z mladim grškim kolegom vzela ure časa, a tudi Nemčija vztraja, da mora Grčija igrati v skladu z evrskimi pravili igre.«  

V čem je tokrat trik? Čemu bi Delo objavilo besedilo, ki zveni nenavadno anti-socialistično, nenavadno evropsko, nenavadno razumno? Odgovor je lahko en sam. Saj veste, bolj ko socialistu dokazuješ, da socializma ne more biti, več ga hoče, in bolj ko mu kažeš normalnost, bolj bo povsod videl fašizem. Kaj bi s teksti Boštjana Videmška – to je prava socialistična propaganda.

T. T.

MONOLOG: Katja Perat

Glasba: Wishmountain - Crisps, PJ Harvey - Long snake moan.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness