Prišepetovalci. Enaindvajsetič.

Prišepetovalci. Enaindvajsetič.

Oddaja

UVODNIK

Priznam, imam problem. Ko se vprašam, o čem bi želel govoriti, ko se vprašam, koga bi si želel vzeti na piko, ko razmišljam, na koga bi se rad spravil, se mi kljub vsemu, kar počne sedanja vlada, torej kljub temu, da ta vlada v resnici ni – vsaj dokončno – povlekla še nobene zares dobre poteze, pred očmi še vedno prikaže ista stara tarča: torej tista klika, ki jo sestavlja prejšnja vodilna stranka in njene medijske ekspoziture. In dejansko, to je problem: na prvi pogled se zdi, da se s tem zapletem v točno tisto miselno strukturo, po kateri na oblasti ni nujno tisti, ki vodi vlado, temveč sila iz ozadja, sila, ki je imuna na demokracijo in za katero je volilna zmaga nekaj sekundarnega, nekaj torej, kar se lahko zgodi in je praviloma dobro, da se zgodi, a se v glavnem da preživeti tudi brez tega. Torej, ko štartam na SDS, na Zbor za republiko, na Demokracijo in Reporter, se zdi, kot da nočem videti, da se je vmes oblast zamenjala in da so sedaj za stanje v državi odgovorni drugi. Kako se torej izvleči iz te situacije? Je mogoče najti kakšen argument v prid intuiciji, v prid prvemu občutku, je torej mogoče najti kakšen argument, ki bi upravičil da tarča kljub menjavi oblasti lahko ostane ista?

Najprej – precej očitno je, da se SDS tudi sama noče umakniti s pozicije tistega, ki narekuje diskurz. Frenetično so aktivni in najbrž bi si želeli, da njihovo aktivnost razumemo kot hvalevredno in neutrudno kritiko vlade – a če si ogledamo, kaj je tisto, kar kritizirajo, bomo ugotovili, da gre bodisi za nebistvene stvari (recimo ukinitev obveznega drugega tujega jezika za osnovnošolce) bodisi za stvari, ki predstavljajo čisto kontinuiteto (drago zadolževanje na finančnih trgih), bodisi za stvari, ki so strašljive le v primeru, če z njimi manipuliramo (recimo davek na nepremičnine). Skratka, frenetična aktivnost naj bi bila v službi vsebine, a je dejansko bistvena prav ona sama. Nenehno govoriti, nenehno histerizirati, nenehno tvitati – gre za to in samo za to.

Ko pa zmanjka še tisto malo vsebine, ki jo ponuja vlada, pridejo prav strici. Recimo, Milan Kučan ima govor na proslavi na Medvedjeku, ki jo, seveda, bojkotirajo člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in ki zato že dve uri pred proslavo položijo venec v rumenih in modrih barvah. Po Kučanovem govoru Janša napiše na twitter: »Vrhovni kadrovnik v pravosodju je zlorabil Medvedjek, kamor ga ni bilo 22 let, da je prebral nova navodila sodnikom«. Okej – in kaj se zgodi s tem tvitom? Objavi ga, recimo, Reporter, le da pod posebnim in obetavnim naslovom »Janez Janša o Kučanovem govoru na Medvedjeku«, pod katerim pa se ne skriva nič drugega kot citat tega tvita, torej: »Vrhovni kadrovnik v pravosodju je zlorabil Medvedjek, kamor ga ni bilo 22 let, da je prebral nova navodila sodnikom«. Ta članek, recimo mu tako, na twitterju priporoči tudi Vinko Vasle, novinar Reporterja, ki je tvit sam pred tem že retvital. A to še ni vse, tvit o članku v Reporterju na svojem twitterju retvita tudi SDS, ki je – seveda – retvitala že originalni Janšev tvit.

A če bi stvari vedno potekale le v zaprtem krogu, bi še šlo – problem je v tem, da ima ta situacija, ko se znotraj zaprtega kroga somišljenikov zavrti sporočilo, ki je samo po sebi banalno, med somišljeniki pa ima status čiste resnice, svojega bolj problematičnega dvojnika. Če je v tem primeru krog že ustvarjen in so se somišljeniki odločili, da so somišljeniki, pa smo na ravni celotnega sistema v to somišljeništvo tako rekoč po nujnosti postavljeni – pa naj smo še tako prepričani, da se ne strinjamo in naj se nam zdijo še tako absurdni. SDS ima svojo funkcijo tudi znotraj sedanje oblasti: ne da bi si kdo to eksplicitno želel in ne da bi se kdo tega zavedal, SDS pride nadvse prav – namreč tako, da zapira prostor drugačnemu tipu kritike. SDS ni več na oblasti, a še vedno ostaja del oblasti, del mehanizma oblasti, del mehanizma sedanjega sistema.

In problem, ki zame ostaja nerazrešen, je naslednji: je torej bolje, da jih ignoriramo? Bi s tem kaj dosegli? Bi bila avtonomna kritika sedanje vlade sploh mogoča – ali pa bi bila takoj prevedena v takšne kategorije, ki bi v vlado spet pripeljala SDS? Je nekaj, kar je del sistema, sploh mogoče ignorirati? Seveda je res, da lahko gledamo stran in se delamo, da jih ne slišimo, a tovrstna ignoranca ne deluje, če poteka na individualni ravni – diskurza pač ni mogoče utišati z bojkotom na ravni posameznikov, pa naj so ti posamezniki še tako številni.

A če je edino, kar nas lahko pelje iz te situacije, nek kolektivni politični subjekt, se na prvi pogled zdi, da je prostora za njegov nastanek neskončno. Samo pomislite, kako malo radikalni moramo biti danes, da bi se umestili zunaj okvira etablirane strankarske politike – radikalni smo že, če nasprotujemo zlatemu pravilu in če, recimo, izrazimo protest ob ukinitvi grške nacionalne televizije. To je nekaj, kar je, in to ni tako samoumevno, že zunaj horizonta najbolj leve parlamentarne opcije, ki je še pred dvema letoma protestirala ob ukinitvi ministrstva za kulturo. Prostora je torej neskončno – a problem je v tem, da ni čisto nič rečeno, da je to sploh dobro. Oženje mentalnega prostora ima namreč to zoprno lastnost, da deluje tudi na svoj negativ. Zaradi poneumljenja večine alternativa ni samo bolj nemočna, temveč je v veliki nevarnosti, da tudi sama izgubi stik z realnostjo.

T. T.

MONOLOG: Primož Krašovec

Glasba: PJ Harvey - Catherine, Danièle Vidal - La chanson de mon bonheur.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.