Prišepetovalci. Enainosemdesetič.

Prišepetovalci. Enainosemdesetič.

Oddaja

Z izjemo tistih nekaj tednov v marcu, ko smo se v največji možni meri prestavili v splošno hibernacijo in so svojo svobodno voljo na kolektivnega avtopilota priklopili tudi najbolj glasni liberali, je slovenska družba že ves čas pandemije razcepljena na dve navidez diametralno nasprotni poziciji. Na površju se morda zdi, da gre ves čas za bistveni in usodni spopad med janšizmom in antijanšizmom – a če z dogajanja odvijemo celofan tega spopada in odpremo prostor za dejstvo, da se družbena dinamika, pa naj to hočemo ali ne, tudi v tej krizi odvija v koordinatah ravno te krize in da od nje ni mogoče abstrahirati, se navidez jasna demarkacijska črta med dobrim in zlim silno neprijetno zabriše. Imamo dve poziciji, ki druga z drugo kot da nimata opraviti nič, a se vendarle ujameta v eni točki: vsaka od njiju si na svoj način prizadeva, da bi si iz nadležne krizne realnosti izkopala rov v območje normalnosti.

Oblast si svojo normalnost in svojo svobodo išče na standarden, silno enostaven in silno prozoren način, ki se po mesecih in mesecih zdi zanimiv in razkrinkavanja vreden le še njenim najbolj vztrajniškim kritikom, vse druge pa dejstvo, da njene včasih le polzavestne hipokrizije vendarle ne moremo ne opaziti, zgolj še neskončno utruja. A recimo, da je to situacijo treba vsaj konstatirati: skratka, oblast je v teoriji, torej takrat, ko deluje v kontinuiteti iz obdobja, ko še ni bila na oblasti, v odnosu do uradne ali neuradne epidemije silno rigorozna, a jo je vsakič znova mogoče zalotiti, kako popusti v praksi, kjer bi morala z dejanji demonstrirati razumevanje teorije kriznega odziva, ki jo bojda obvlada. 

To popuščanje se na eni strani kaže kot osebna nezmožnost posameznih predstavnikov oblastne klike, da bi upoštevali lastne ukrepe; ne le kot famozni »Krk«, temveč tudi kot maska, ki jo Kacin prosto valja po rokah; ne le kot Hojs, ki si poskuša sneti masko, ker mu je pod njo težko govoriti, temveč tudi kot Hojs, ki si v neskončnost menca oči, medtem ko sedi in posluša; ne le kot Počivalšek, ki se skuša brez karantene prebiti na Hrvaško, da bi svoji partnerki odnesel darilo, temveč tudi kot Počivalšek, ki prostodušno prizna, da je nato celo soboto preživel z osebo, ki je po takrat še veljavni shemi v Slovenijo prišla z rdečega seznama; in ne le kot Simona Kustec, ki na dogodku sedi brez maske, pa tudi ne le kot Simona Kustec, ki se dan po dogodku testira, kot da bo jo pozvali k pokori, temveč tudi kot Simona Kustec, ki verjame, da bo z vero v moč prvega septembra čudežno odpravila epidemijo. 

Ta zadnji primer kar najbolj neposredno demonstrira, da hipokrizija trenutne vlade, ki se je levi vztrajniki ne naveličajo diagnosticirati, ni tista klasična oblastna hipokrizija iz nevtralnih časov, kjer oblast, recimo, pridiga varčevanje, sama pa privatno na polno zapravlja, temveč se lahko vzpostavi le pod pogojem, da v problem, o katerem v abstraktnem pridiga, tudi dejansko ne verjame čisto zares. Če, recimo, Simona Kustec ne bi verjela le v lastno, temveč v tako rekoč splošno imunost na virus, če epidemije ne bi čisto direktno podcenjevala, se nikakor ne bi tako na lahko pustila prepričati Olimpijskemu komiteju, da je sedeča zakuska brez mask, ki se neposredno prenaša po televiziji, tako prijeten in nedolžen dogodek. Tudi v vladi torej nedvomno sedijo tudi takšni ljudje, ki se še kar naprej rokujejo in nosijo maske pod nosom, če jih sploh nosijo; tudi v vladi, skratka, sedijo ljudje,  ki so natanko taki kot vaša lokalna poštna uslužbenka ali pogumni antimaskerski sosed, ki ga srečate v dvigalu – ljudje torej, ki se jim zdi, da z vsem tem močno pretiravamo. 

In prav zato nas ne more čuditi, ko se hipokrizija tako rekoč obrne navznoter in se pokaže kot sistemska praksa iracionalnih in direktno protislovnih popuščanj do lastnih, dolgo promoviranih in dejansko pravilnih načel. Takšna, recimo, je nedavna opcija, po kateri karanteno, ki je prej trajala 14 dni, razveljavi že en sam negativen test, pa četudi je ta opravljen takoj in še globoko v časovnem oknu inkubacije – v ekstremnem primeru pa celo tak test, ki je bil opravljen še pred samim potovanjem v rizično, ali bolj točno, drugo rizično državo. Tudi motivi za to bizarno spremembo so prav lahko zgolj osebni, pa vendar so produkti te protislovnosti, produkti te sistemske hipokrizije v načelu vendarle univerzalni: pod pogojem, da se lahko prigrebe do samoplačniškega testa, bo imunost na karanteno po novem lahko dosegel vsak državljan. 

A kakorkoli, če oblastne predstavnike praviloma zaznamuje standardna hipokrizija, torej nezmožnost, da bi svoja lastna visoka načela aplicirali v privatno prakso, je oblasti nasprotna civilna sfera v svoji individualni privatni praksi lahko celo bistveno bolj rigorozna in bistveno bolj odgovorna. Načeloma lahko nosi maske, lahko se izogiba tveganim stikom, lahko celo še vedno pretežno ostaja doma, pa vendar se v teoriji, torej ko ji gre za načelne deklaracije, občasno giblje na sami meji zanikovalstva – na tisti meji namreč, kjer sicer ne zanikamo obstoja problema kot takega, temveč se izogibamo pripoznanju njegovega izjemnega, kriznega in urgentnega statusa, statusa torej, ki pandemiji ne pritiče enostavno zato, ker bi šlo za edini problem, ki ga še imamo, temveč zato, ker je poleg dejstva, da je življenjsko ogrožujoč že sam po sebi, obenem osrednji amplifikator preostalih, praviloma že zelo starih in zelo sistemskih problemov. 

Klasični predstavnik te sfere bo v tem smislu izhajal iz temeljne predpostavke, da je hierarhično razmerje med pandemijo na eni ter ostalimi problemi in vrednotami na drugi strani v najboljšem primeru izenačeno – da je torej fokusiranje na pandemijo v najboljšem primeru pretirano, v najslabšem primeru pa absolutno zgrešeno, škodljivo in celo v funkciji produkcije političnega, ekonomskega in, nazadnje, zdravstvenega kaosa.

KLIP Mesec

Klasični predstavnik te sfere nikoli ne bo pozabil poudariti, da virus seveda obstaja – a hkrati bo poudaril, da obstajajo tudi drugi virusi in druge bolezni, pri čemer bo pozabil, da druge bolezni in drugi virusi, če znajo razmišljati, vztrajanje pandemije jemljejo kot zaveznika in ne kot tekmeca. Želel bo, skratka, poudariti dejansko tragično dejstvo, da se je zaradi krizne situacije še zaostrila že prej obstoječa kriza zdravstva – a iz tega bo izpeljal implicitni sklep, da je covid, če ne gre drugače, bolje odmisliti, namesto da bi tudi s pomočjo verbalnega pritiska na javnost naredil vse, da se zadeva stabilizira v normalno, sicer slabo, a vendarle ne povsem neobvladljivo stanje. 

Želel bo, seveda ravno zdaj, rešiti vse stare probleme – namesto da bi izkoristil možnost, ko izjemoma ni povsem brez vzvodov, da prispeva k rešitvi akutne krize. Želel bo ravno v tem trenutku zgraditi bolnice, ki jih ves ta čas pač nismo zgradili in jih je ta trenutek mogoče virtualno povečati zgolj z resno zajezitvijo epidemije; želel bo ravno v tem trenutku zgraditi domove za ostarele, ki jih sicer nujno potrebujemo, a nam v konkretnem primeru ne bi dosti pomagali, tudi če bi stali – in bodo definitivno ostali še dolgo nezgrajeni, če proizvedemo še en udarec za javne finance. 

Mislil bo dobro, o tem ni dvoma – pa vendar ne bo razumel, da je ta hip za dobro delovanje nujna polna afirmacija kriznega stanja. In če ima vlada v rokah praktične vzvode, ima alternativa vladi v rokah diskurz. In dokler bo ostala ujeta v diskurzivnem popuščanju, v privilegiranju preostalih družbenih vrednot in preostalih družbenih problemov, ki se jim mora pandemija prilagoditi, pa se jim ne bo –  vse dotlej bo opravljala vlogo, ki bi jo morala zavreči, vlogo diskurzivne potuhe oblastni nedoslednosti.

...

Da je ministrstvo za izobraževanje pod vodstvom Simone Kustec tako kot ostala ministrstva dopust namesto za pripravo na september pretežno izkoristila za kolektivni dopust, je jasno. Modeli šolanja od A do D so bili sicer pripravljeni in tik pred prvim septembrom izdani v okroglih 100 strani dolgi publikaciji, a ker je tudi Simona Kustec, tako kot vsa ostala ministrstva, namesto iz najbolj pesimističnega scenarija, ki bi ga nato lahko rahljali, izhajala iz fantazije najbolj optimističnega scenarija, ki ga nato po potrebi zaostrujemo, je režim izvajanja v konkretnem še vedno ostal odprt in fleksibilen tudi znotraj izbranega modela B – in sicer ravno na točki, kjer bi se brez večjih težav lahko odločili že vnaprej, na točki režima nošenja mask.

A spet, tudi tukaj jo je, v njeni maločloveškosti, mogoče razumeti: da bi Simona Kustec lahko že julija vsaj kot opcijo določila režim, ki v šolah velja zdaj, bi podpora morala priti od spodaj, iz pedagoške stroke, iz javnosti, in, še bolj specifično in navidez paradoksno, iz točno tiste levoliberalne javnosti, katere del je ministrica originalno bila. In če zdaj že famozni nadravnatelj Gregor Pečan, ki se je v svojem zadnjem nastopu končno in dokončno razkril kot potrčist, maske zavrača v totalu, so nekateri drugi predstavniki te sfere v svojih strategijah bolj rafinirani. Ker v učinek mask načeloma verjamejo, morajo v kritiki zaostritve režima poseči po dodatnih argumentih – v prvi vrsti, seveda, po argumentu hipokrizije. Takole, recimo, se je, spodbujen z nastopom Aleša Hojsa v parlamentu, odzval generalni tajnik SVIZ-a Branimir Štrukelj.

KLIP Štrukelj

Očitek hipokrizije, še več, perverzije oblasti sam po sebi celo vzdrži – a če je kombiniran z lastnim, morda napihnjenim, a objektivno vendarle iskrenim odporom do maske kot maske, je učinek silno konfuzen. Kaj zdaj? Je Hojs vendarle ravnal pravilno, ko je snel masko? Je problem nedoslednost ali prej sama neživljenjska navodila, ki izvajajo represijo ne le nad vzgojitelji, učitelji in profesorji, temveč tudi nad Hojsom in Štrukljem? Kdo torej sploh še lahko nosi masko – če je nevzdržna že minuta govora pod masko? 

Branimir Štrukelj bo sporočilo, ko ne bo izvajal stand-upa, seveda znal obrniti v standardno smer – in bo ministrstvu in vladi očital, da ni bila sposobna ponuditi jasnega koncepta in podati jasnih navodil. A spet, ta pozicija je sama ne le hipokritska, temveč tudi hipokrizna: če oblasti očitaš, da ni podala jasnih navodil, obenem pa s podobnimi nastopi sporočaš, da so nekateri elementi potencialnih navodil, elementi namreč, ki niso slovenski unikum in so prevzeti po modelih nekaterih drugih držav, že vnaprej izključeni in da jih ne boš sprejel, ker jih pač ne boš, obenem pa vztrajaš, da odpade tudi pouk na daljavo, sam nastopaš kot realna blokada. Epidemiološkega problema namreč ne rešijo ne dodatki za dodatno delo, ne nove zaposlitve, ne večji šolski prostori, ki jih čez poletje nekako res ne moreš načarati, pa tudi ne pogum in ideali, temveč zgolj zadostne fizične bariere za prenos virusa. Če bi rad jasna navodila in če že ves čas veš, kakšna naj bi jasna navodila bila – potem vlado pač prehiti in jih objavi kot sistematičen predlog.

A če je na primeru osnovnega in srednjega šolstva še mogoče govoriti o tem, da šole pač morajo počakati na enotna navodila ministrstva, pa na univerzi odpade tudi ta izgovor. Univerze bi lahko, če bi le znale izhajati iz pesimističnega scenarija, v katerem smo se zdaj bolj kot ne znašli, že zdavnaj lahko oblikovale od vlade in NIJZ avtonomna, torej bolj stroga in bolj dorečena navodila – a ker so realne priprave ves čas spremljali na nerealistično fantazijo oprti pritiski po vzpostavitvi absolutno normalnega starega stanja, je univerze naposled presenetila tudi zadnja sprememba protokola glede nošenja mask za fizično prisotne študente v sicer že prej dorečenem hibridnem sistemu.

KLIP Papič

Tako rektorja kot celotno univerzo je, enako kot Simono Kustec, pri tem upiranju mogoče razumeti. Da bi sprejeli in se navadili na malo bolj zahtevno normalnost, če je že vnaprej pretežno izključena čista virtualna alternativa, je v družbi, obsedeni s samorefleksijo, postal ne le tehničen, temveč izrazito etičen problem – nošenje mask pa je v tem kontekstu predstavljeno kot vsaj minimalna koncesija oblastni represiji, pa naj na oblasti vidimo Janšo ali iluminate. In zdaj – so za to stanje odgovorni Marko Potrč, Tanja Ribič, Werner in Salomé? Prav nasprotno: če se ozremo naokoli, je moment, ko so v prvi plan stopili ti in podobni liki, v velikem delu javnosti nastopil kot objektivna streznitev. Nastopili so kot fetiš, v katerega so mnogi lahko izvrgli svoje lastne zanikovalske tendence in nominalno prestopili na drugo stran, spet drugi pa so v potrčih videli dovolilnico, da svoja že poprejšnja promaskerska stališča tudi bolj javno in bolj glasno izrazijo. 

Dogodek Potrč, skratka, je bil v svoji učinkih izrazito ambivalenten, ali bolje, izrazito proti-ambivalenten: namesto široko razširjene ambivalence v odnosu do mask se je razmeroma nenadno vzpostavila jasna polarizacija – ki jo je, v tem kontekstu, mogoče razumeti zgolj kot dobrodošlo. In najbrž ni čudno, da jo kot problematično percipira prav tisti znameniti TV voditelj, ki je še dolgo v september paradiral s svojim ikoničnim javnim rokovanjem – ki ga je zdaj, nesrečnik, moral opustiti.

KLIP Studio City

Fino bi bilo, res, če polarizacije sploh ne bi bilo in bi vsi v vseh trenutkih ravnali kar najbolj sorazmerno, kar najbolj tako, kot je edino prav – in res, temu bi mogoče prišli bližje, če bi a) znali uporabiti toliko lastne imaginacije, da za pravilno ravnanje ne bi potrebovali realne, tiste res res prave in res res hude epidemije in b) če bi lastno imaginacijo na nekaterih točkah, ko odblodi v fantaziranje, znali nekoliko obrzdati. Bolj zaigrana kot dejanska, bolj primišljena kot dejanska nezmožnost, da bi z oči, ki so, kajne, ogledalo duše, znali razbrati čustva drugega, je le še en način zanikanja realnosti. In dokler bo tako, nobena epidemija ne bo dovolj dobra, da bi jo vzeli resno, in nobena številka žrtev dovolj velika, da bi nam vzbudila empatijo – namreč tisto realno in nepatetično empatijo do žrtev, do ogroženih in do družbe, ki smo jo spontano in brez posebne refleksije prakticirali v začetku marca.

T. T.

Glasba: James Blake – Life Round Here, Laurie Anderson – Speechless

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness