Prišepetovalci. Oseminštiridesetič.

Prišepetovalci. Oseminštiridesetič.

Oddaja

UVODNIK

V nedeljo je minilo točno eno leto, odkar je kandidaturo za demokratsko nominacijo najavil Bernie Sanders. Da je v tem letu, ko je izsilil dvoboj, ki ga ne bi smelo biti, praktično dosegel nemogoče, se strinjajo vsi – a pri tem načelnem strinjanju se konsenz tudi konča. Tako kot v trenutku, ko je najavil kandidaturo, se je tudi v vseh nadaljnih etapah ponavljala ista struktura, delitev na tiste, ki so ga v imenu treznega realističnega pogleda cinično pokopavali, in tiste, ki so vsakič znova pokazali, da so navidezne očitnosti, navidez očitni fakti, ki pričajo o neizbežnosti poraza, goli konstrukti – torej le navidezni fakti, ki svojo prepričljivost črpajo iz ujetosti v stare šablone, v stare kriterije tega, kaj je in kaj ni mogoče.

Pa vendar, po New Yorku, zlasti pa po prejšnjem torku se zdi, da je vsega zares in dokončno konec. Če so že pred tem odpadli nekateri mehkejši podporniki v progresivnih spletnih medijih, se je tokrat predala tudi večina najbolj odločnih agitatorjev. Konec, trdijo, seveda ni čisto pravi konec; ta konec je, pravijo, v resnici začetek nečesa bolj bistvenega, začetek gibanja, ki bo, tako so prepričani, v ameriško politiko slej ko prej prinesel progresivni obrat. Pa je to sploh prava diagnoza?

Je že res, da imajo zdaj na mizi več argumentov, je že res, da so zdržali dlje, kot večina – a to ne spremeni dejstva, da so se pri svoji sedanji presoji ujeli v točno isto shemo neizbežnosti, ki so jo pred tem kritizirali. Problem torej ni le v tem, da je sanjarjenje o nujnosti napredka, ki so ga kot dojenček dudo pograbili ob priznanju poraza, povsem neutemeljeno že na načelni ravni; problem ni le v tem, da ni prav nič rečeno, da se sistem, proti kateremu se borijo, ne bi mogel ponovno pobrati. Problem je prej v tem, da ima gesta priznanja poraza v trenutku, ko poraz še ni neizbežen, negativen učinek tudi na tisto prihodnost, o kateri sanjarijo: gesta predaje ni le priznanje sedanjega poraza, temveč obenem konkretna blokada prihodnje spremembe.

Jasno je sicer. Gibanje, ki ga je sprožil Sanders, bo imelo prihodnost le tako, da izgradi širšo, manj fokusirano bazo – pa vendar, ključno je vedeti: dokler traja situacija, ko je abstraktni boj konkretiziran, ko je fokusiran na en sam konkreten cilj, je nujno ustvarjati objektivni videz vztrajanja, pa naj so realne možnosti še tako majhne. Gibanje mora do konca ostati zvesto svojemu izvoru. Če izide od spodaj, kot se je zgodilo pri slovenskih vstajah, naredimo največjo napako, če ga prehitro prevedemo v staromodne okvire. A če je gibanje zagnano na drugem nivoju, če ga zažene posameznik, ki se je odločil, da se spusti v boj za predsedniško nominacijo, se bo sesulo v trenutku, ko ga bomo abstrahirali od posameznika in ga prevedli v gibanje od spodaj. Paralelnost lahko obstaja potihem – a na ravni videza mora gibanje ostati to, kar že od začetka je, torej kolektiv, ki se je formiral za konkretni cilj.

In treba je reči: v trenutku, ko so odpovedali agitatorji, je z gesto ponovno nastopil Bernie Sanders, ko je na dan obletnice napovedi kandidature organiziral novinarsko konferenco. V nasprotju z agitatorji, ki so ponovno regredirali v politične analitike, v nasprotju z agitatorji, ki so nehali sanjati v sedanjiku in so začeli sanjariti o prihodnosti, je Sanders ostal fokusiran – kar pomeni: fokusiran na to, da se niti za kanček ne bi ujel v vsiljene kriterije tega, kaj je in kaj ni mogoče.

Začel je pri čisti matematiki. Prvič, možnosti, da bi Hillary dovolj delegatov za neposredno nominacijo dosegla že brez superdelegatov, praktično ni. In drugič, da bi sam dobil večino voljenih delegatov, bi moral v povprečju zmagovati s 65 odstotki – kar je težko, a ne nemogoče. Na tej podlagi pa poudarki postanejo bolj zanimivi. Superdelegati, predstavniki tiste kategorije, ki jo je medijska mašinerija skozi celotno kampanjo izkoriščala kot instrument demonstracije neizbežnosti, morajo pri svojih izbiri upoštevati več dejavnikov. V osnovi, bi se spodobilo, bi morali slediti volji volivcev v posameznih državah. A to ni vse. Pri svoji presoji morajo upoštevati še drugi faktor: Berniejevo primerjalno prednost v spopadu s Trumpom ali drugimi republikanskimi kandidati, ki jo kažejo ankete. Če je v tem spopadu bolj izvoljiv kot Hillary Clinton, bi morali tudi superdelegati dobro premisliti, koga si želijo – še posebej v tistih državah, ki so na novembrskih volitvah odločilne in kjer veliko vlogo igrajo neodvisni.

Prav ta drugi faktor pa je tisti, ki zadeva jedro Sandersove zadnje intervencije. Ne gre za prazno fantaziranje, oprto na majhno, a vendarle stabilno matematično možnost – prav nasprotno, ker je realist, natanko ve, da tudi ta matematika ni nujno stabilna in da je absolutno ključno, da na anketah ohrani primerjalno prednost v spopadu s Trumpom. Sanders se dobro zaveda, da bi večina njegovih podpornikov v skrajni sili glasovala za Hillary – a v nasprotju s preplašenimi progresivnimi komentatorji ve, da bi to moralo biti prepovedano vprašanje. In zato njegova zadnja intervencija ni bila namenjena le medijskemu establišmentu in ljudstvu, temveč primarno tistim medijskim podpornikom, ki mislijo, da je v politiki pamet mogoče ločiti od agitacije. Kar zdaj počne Sanders, ni prazni blef, temveč: konsistentnost.

T. T.

MONOLOG: Svetlana Slapšak

Glasba: Jamie Lidell - Gypsy Blood, Buddy Miles - The Segment.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

posnetek prosim

Mislim, da je situacija v resnici bolj banalna. Kanditature v ZDA guznejo, ko jim zmanjka denarja. Vecina se jih finacira z prispevki ljudi, ki na to gledajo kot investicijo in ti ne mecejo dobregan denarja za slabim. Ko kandidat enkart nima vec moznosti zaprejo pipicio in to je to. Sanders ima se precej zaloge in dobiva denar od ljudi, ki mu dajejo prispevke iz drugih vzgibov. Poleg tega bo v maju zmagal v par drzavah. Torej zakaj nehat.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness